Danes sploh ni ponedeljek, nedelja je, ampak Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica spoštuje tradicijo pohodov na Bohor v nedeljo po začetku novega leta in se odpravlja na pot danes. Od včeraj je nasulo kar nekaj snega in snežinke nas še vedno osrečujejo, ko se nas pet odpelje z avtom proti Planini. Cesta ponekod še ni dobro očiščena, zato je treba biti pri vožnji previden. Ustavimo se v zaselku Stara Žaga (uradno Doropolje) malo pred Planino, kjer je včasih res bila žaga.
Dve možnosti imamo: kar takoj strmo v breg ali malo naokoli po cesti. Glede na snežne razmere se odločimo za cesto in čaka nas skoraj dve uri hoda do koče na Bohorju. Nekdo je pred nami že hodil, gotovo tisti iz Sevnice, ki so se zbrali pol ure pred nami. Prav veliko jih ni moglo biti: dva, trije? V koči odkrijemo, da so bili štirje, kar so v gazi dobro kamuflirali. Torej nam ni treba gaziti v celo, treba pa se je prilagoditi dolžini koraka, kar je zame pogosto težko in utrudljivo. Tudi tokrat, čeprav do mojega ustaljenega koraka manjka le kakšen centimeter.
Hodimo mimo posameznih hiš, potem pa po dolini Belega potoka, ki je tokrat res bel: poledenel in okrašen z novozapadlim snegom, ki zaljša tudi neštete smreke okrog nas. Ampak treba je gledati pod noge in globoko dihati, ker se ves čas polagoma vzpenjamo. Preko mostičkov, ovinki na levo in desno, cesta se za nekaj časa zravna, potem pa spet postavi pokonci, vendar ne prehudo. Na posameznih mestih so nakopičeni debeli hlodi, ob cesti je tudi nekaj mehanizacije za spravilo lesa.
Slavica nas okrepi s kuhanim vinom, potem pa veselo naprej do gozdarske hiše Netopir ali po domače Federmaus. Nekam nemško zveni, ampak kam se je izgubila črka "l"? Verjetno v teh obširnih bohorskih gozdovih. Netopir je po nemško namreč "Fledermaus". Skupina poslopij, na največjem je tablica z napisom GG Brežice, okrog pa veliko lesa. Največje deblo je že kar nekaj časa pod streho kot vzorčni primer, kako mogočna drevesa lahko zrastejo na Bohorju.
Tokrat se malo dezinficiramo, pred nami pa je še slaba polovica poti, ko se spet začnemo vzpenjati in se končno pri križu priključimo na pot, ki pripelje s Pokojnega Vrha, oziroma Zabukovja. Tudi na tej so sledi le posameznih pohodnikov.
Malo pred kočo na Bohorju nas sprejme oster veter, ki je ob cesti že uspel napraviti nekaj manjših zametov. Kar dolgo časa traja, da se otepemo vsega snega, ki se je nabral na nas, potem pa se predamo toplini koče. Zelo lepo je urejena in okusno praznično okrašena z izdelki iz pletene slame, med katerimi najbolj občudujemo zlate storžke. S prijaznim oskrbnikom se zmenimo za malico v obliki slastnega ričeta z veliko zaplato prekajenega mesa, vse poplaknemo s čajem in vinom naših sosedov, za povrh pa nam zadiši še kavica ob suhem sadju in oreščki. Skupaj se nas nabere trinajst članov in članic našega društva, ki smo na Bohor prišli iz treh različnih smeri. Pridruži se še skupina iz Brežic in Krškega in voščil za zdravo, srečno in varno leto v gorah ne manjka. Domače društvo s Senovega pa je prisotno tudi v obliki brezplačnega čaja.
Foto: Vinko Šeško.
Vračamo se po isti poti in pri križu tradicionalno prisluhnemo dvema šalama, potem pa v dolino.
Tokrat je več časa in prilike za občudovanje zimskih lepot, saj je gaz širša in korak bolj sproščen.
Že smo spet v Doropolju in pri stari žagi, kjer občudujemo grm z jesenskim plodovi, ki jih počasi pokriva sneg, ki ves čas naletava. Prijetno se je spet vrniti domov na toplo z občutkom, da smo se naužili zimske narave in prijateljskega druženja.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar