Že nekaj dni vemo, da bo danes deževalo, ampak 16 planincev in planink Planinskega društva Lisca Sevnica to ne odvrne od namere, da prehodimo skoraj 15 kilometrov poti po sevniški občini, ki se imenuje po prizadevnem družbenem delavcu in planincu Lojzetu Motoretu. Pod dežniki čakamo na avtobus, ki nas zapelje na Bučko, naselje v občini Škocjan z nekaj nad sto prebivalci. Včasih je to področje spadalo pod občino Sevnica. Že na poti neha deževati in na startu nas razveseli nekaj sončnih žarkov.
Zgodnji smo, odhod je predviden ob osmih, zato si v prijetnem lokalu pri trgovini naročimo kavo.
Na stranišču nam pripravijo veliko zabave, ko prebiramo njihova navodila za uporabo.
Pri Kulturnem domu opazimo spomenik Martinu Kebru in znano pesem o bučenskem vinu. Večina je bila prepričana, da ta pesem izhaja iz kraja Buče, baje si jo lasti še nekaj krajev, Bučka kot "pušeljc Dolenjske" pa je prepričana, da je njena. Na spletni strani lahko preberemo:
BUČENSKA
Tukaj leže rake in nage in pa rebra rajncga Martina Kebra.
Dul, dul, dul, dul, dul, dul, sladko vince bučensku.
Pil ga je rad, kadil je tud rad in pa lubu, če je le prilko dubu.
Dul, dul, dul, dul, dul, dul, sladko vince bučensku.
Z jame Martn ne pride več ven, šel je v nebesa, kar taku brez vsacga slovesa.
Dul, dul, dul, dul, dul, dul, sladko vince bučensku.
Sam buh mu dej ta sveti rej in sveta Katra naj ga v vicah preveč ne matra.
Dul, dul, dul, dul, dul, dul, sladko vince bučensku.
Izvor pesmi
Pesem o sladkem vincu bučenskem je že zelo stara ljudska pesem in v preteklosti si jo je lastilo kar nekaj krajev. Ljudski pevci Fantje z vasi so zato na pobudo Lada Hočevarja raziskali izvor te pesmi, jo zapisali in tudi posneli.
Zgodovina pesmi sega daleč nazaj v sredino 19. stoletja. Po pripovedovanju sedaj že pokojnega slavista dr. Hermana Kotarja iz Gorenjih Radulj, je pesem nastala v letih med 1840 in 1850. Hermanu Kotarju je pripoved o nastanku te pesmi posredoval njegov ded, ki je živel v času, ko je ta pesem tudi nastala. Herman je njeno ozadje kot slavist temeljito raziskal. Nekoč je v družbi svojih prijateljev - opernega pevca Ladka Korošca in Janka Novaka - stal na dvorišču današnje Oberčeve hiše v Dolenjih Raduljah in skupaj z njimi prepeval. Zazrl se je proti svoji rojstni vasi, Gorenjim Raduljam, in oči so se mu zarosile. Prijateljema je povedal o tej pesmi in ju pozval, da zapojejo bučensko himno. Začel je peti to pesem …
Kotar je povedal, da je na Bučki sredi 19. stoletja živel nadučitelj po imenu Martin Keber. Učil je na Bučki, prijateljeval pa je s takratnim župnikom, organistom in šefom žandermarije. Poleg tega, da so bili prijatelji, so velikokrat tudi prepevali skupaj. Ko je Martin Keber umrl, so mu njegovi prijatelji v slovo sestavili pesem in jo uglasbili. Pesem so prvič zapeli na bučenskem pokopališču ob odprtem grobu učitelja Martina Kebra.
Foto: Vinko Šeško.
Zdaj torej vemo, kako in kaj, in vsi pohodniki in pohodnice se za začetek pri spomeniku, ki so ga odkrili 23. 6. 2012, fotografiramo, potem pa napotimo navzdol proti Jarčjemu Vrhu.
Pokrajina se nam kaže v lepih jesenskih barvah, mi pa moramo skozi gozd, po mostu in potem naprej proti Raduljam.
Pot se naenkrat strmo vzpne, vendar ne za dolgo, in že smo na cesti med zidanicami.
Nazaj se nam ponujajo razgledi proti Bučki, naprej gremo na področje Gorenjih Radulj, desno je pa Brezovo. Domače ime za del tega področja je Križe. Vinogradi se kar vrstijo, zlasti nas presenetijo velike nove površine. Sicer pa smo tu hodili aprila, ko nas je povabila Marija, takratna predsednica Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica.
Zdaj kukamo tudi na vzhod in uzremo Rovišče in Veliki Trn. Čudimo se, koliko novogradenj raste na grebenu, med njimi pa je tudi prenovljena zidanica naših planinskih prijateljev Milene in Lojza.
Ta dva nam pripravita pravo gostijo z dvema vrstama aperitiva, slastno enolončnico z odličnim domačim kruhom, več vrstami vina, kavo, suhim sadjem ... Ogledamo pa si tudi domiselno urejeno notranjost njunega bivališča.
Ampak treba je naprej: najprej hodimo v smeri Hubajnice, nekateri si odtisnejo žig pohodniške poti, potem pa zavijemo desno v gozd.
Brodimo po listju in, ko se spuščamo proti ribniku Loke, nas obkrožajo same lepote: živozeleni mah, zanimiva drevesa, mlade bukve, nenavadni drevesni štori ...
V bližini ribnika in gojišča polžev zavijemo levo ob Impoljskem potoku in pri edini hiši tu naokrog nas domačin počasti z žganjem. Razloži pa nam tudi, da so na prostoru pri hiši opustili gojenje polžev, zdaj se ukvarjajo z goji jagodami. Še nekaj časa hodimo po dolini, potem pa se ob zgradbi obrnemo na desno in začnemo strmo vzpenjati.
Ob poti je veliko dveh vrst praproti, pa tudi maha ne manjka. Ko se pot zravna, smo na cesti proti Lukovcu.
Preko Save nas že pozdravlja cerkev Svetega Roka nad Sevnico.
Prehodimo Lukovec, stezo na robu Konjskega, potem pa se spustimo na Radno za tovarno Siliko (včasih je bila to Jutranjka).
Začne deževati, verjetno, da se vreme ne bi čisto izneverilo napovedi, saj je bilo do sedaj lepo vedro. Po brvi prečkamo Savo, se sprehodimo skozi mesto in druženje končamo v Planinskem zavetišču pod Svetim Rokom ob klobasah, vinu, pecivu, kavi, klepetu in pesmi.
Foto: Vinko Šeško.
Napravili smo si čudovit dan!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar