Štagina - nenavadno ime, ki pa smo ga nekateri spoznali že lani konec oktobra s študijskim krožkom Spoznavanje naravnih vrednot. Danes se k temu potoku v dolini na meji med sevniško in krško občino odpravljamo člani in članice Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica. Osem nas je, ravno prav za dva avtomobila, s katerima se popeljemo skozi Boštanj in Log do mesta, kjer se odcepita cesti za Arto ter Lomno in Veliki Trn.
Parkiramo, čeprav je tam pri avtobusnem postajališču nek znak za prepoved, ampak v naših letih že bolj slabo vidimo, pa tudi prostora je dovolj in nikogar ne ogrožamo.
Ignoriramo cesto na levo in tisto na desno, pot uberemo po srednji mimo stavbe črpališča vode Arto. Na desni je še nekaj poslopij, včasih je bil tu lokal Amur.
Ob vodi nas pozdravlja šopek lampijončkov. Asfaltirane ceste je konec pri Metelkovih (včasih Starc), kjer je bil včasih mlin s tremi kamni.
Pri hiši imajo cel živalski vrt: kokoši, peteline, race, koze in kozla, psa, nekje se skrivajo menda tudi ovce, v čisti vodi pa živahno plavajo ribe. Race in racmani pa imajo v potoku pravo adrenalinsko progo za spust.
Po mostu prestopimo na levi breg potoka, ki nas še razveseljuje z manjšimi brzicami.
Gozdna pot je široka in utrjena, vodi pa samo še v bližini ene hiše - Jančeve. Na nekaterih mestih se voda potoka razliva, drugje spet si utira pot v ožinah. Na enem in drugem bregu je veliko izvirov, na več mestih pa še jasno vidimo, kje je bila voda speljana na mlinska kolesa. Mlinov ni več, le na enem mestu je še mogoče zaznati malo večjo gomilo kamenja.
Na več mestih ležijo podrta drevesa preko struge, sicer pa drevesa krasita bršljan in mah. Veliko je dveh vrst praproti, zeleno barvo pa dopolnjujejo mlade bukve z rjavo, ki že prehaja v skoraj oranžne odtenke.
Proti koncu doline je v hribu jama, ki pa je delno zasuta, veliko pa je tudi gozdnih poti in stez na vse strani.
Dolina se konča z več izviri in potjo v hrib. Kmalu smo na križišču: če bi šli naravnost, bi nas pot pripeljala v Rovišče, levo na Veliki Trn, desno pa v Hudo Brezje, potem naprej v Ponikve in skozi Arto spet na izhodišče. Ker bi po tej varianti morali hoditi veliko po asfaltu, se raje vračamo po trasi prihoda.
Na skali ugledamo močerada, po poti naprej jih je še več in vsi se plazijo stran od vode. To naj bi bil znak, da bo še deževalo. Uživamo v zeleno-rjavem okolju, tišini in odmaknjenosti in že načrtujemo povratek spomladi, ko se bo tu prebujala narava, in poleti, da se umaknemo pred vročino. Srečamo samo še dve sprehajalki, s katerima poklepetamo, ker se bežno poznamo.
Foto: Vinko Šeško.
Pri Metelkovih nam gostoljubno ponudijo pijačo, pokepetamo in si obljubimo, da se še vidimo.
Zdaj pa nazaj k avtomobiloma.
Pohod zaključimo v gostišču Rondo v Sevnici z odlično malico, ki jo zalijemo s pivom. Anica, še veliko lepih trenutkov ti želimo! Tudi skupnih.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar