Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Kromberk, Nova Gorica, Gorica, Vitovlje

Ekskurzija Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica z zelo bogatim programom, udeležencev pa samo dvajset. Prisotni se ne ukvarjamo preveč z razlogi za to, ampak še kakšno minuto pred napovedanim odhodom krenemo na pot, ker smo že vsi zbrani. Ob osmih nas Mira pogosti s pecivom, postanek na Ravbarkomandi pa izkoristimo za kavo ali kakšen drugačen napitek. Med tem je zunaj prava snežna nevihta, kasneje pa se nebo zjasni in posije sonce, Vozi nas Robi, ki ga poznamo že od ekskurzije v Belo krajino, pridruži pa se nam tudi vodič Boštjan, ki je doma v Novi Gorici, in te kraje dobro pozna. Zgodovinske podatke in letnice stresa z rokava, jih popestri z zgodbami, gradiva mu nikoli ne zmanjka. Vozimo se mimo najviše ležeče slovenske železniške postaje v Postojni, polja so zalita z vodo, prava jezera so nastala, vodič pa razlaga o važnih poteh, ki so potekale tu in severno od Nanosa. Predstavi nam Nanos, Trnovsko planoto, griče na levi, o vsakem kraju ima kaj povedati, pa o hribu tudi. Omenja burjo, pogoje za sadjarstvo in vinogradništvo, propadlo industrijo in tisto, ki se je še obdržala.

Pod hribom z vinogradi nas pričaka grad Kromberk s štirimi stolpi, ki je dobil sedanjo obliko v 17. stoletju. Leta 1947 je nacionaliziran in kmalu dobi tu svoje prostore Goriški muzej. Imamo srečo, da nas po razstavi o slovenskih beguncih s soške fronte vodi njen avtor Marko Klavora. Na razgiban način je s predmeti, dokumenti, fotografijami, zapisanimi in posnetimi spomini prikazal vso tragičnost pol milijona beguncev, njihovo bedno življenje v begunskih taboriščih, žalosten povratek na uničene domove. Sprehodimo se po bogati arheološki zbirki, si ogledamo primere sakralne umetnosti in meščanske portrete iz 19. stoletja. Zelo zanimiva je tudi postavitev o industrijski in obrtni dediščini, ki se na žalost konča s propadom večine nekdaj uspešnih podjetij. Stalna likovna razstava prikazuje umetniška dela od pozne gotike do sodobnikov. Kar težko se ločimo od zanimivega vodenja in se napotimo še v grajski park z amfiteatrom za prireditve in kiparsko zbirko.

Vozimo se mimo propadlega MIPa, so oziramo proti gozdu Panovec, ki nudi sprehajalne poti in trim stezo, pa na drugo stran proti Sabotinu (609 metrov) in Skalnici (Sveti Gori - 681 metrov). Nova Gorica je v bistvu zgrajena na nekdanjem pokopališču kot novo mesto, ker je od starega ob razmejitvi po drugi svetovni vojni ostala na naši strani le železniška postaja, opekarna, dva železničarska bloka in nekaj kmetij. Danes ima okrog 15 tisoč prebivalcev in je zelo znana po igralnicah: Perla je največja v Evropi. Vidimo gledališče, občinsko stavbo, spomenik Rusjanu, šolske centre, stadion, nas pa najbolj zanima Trg Evrope, kjer je potekala glavna prireditev ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo na predvečer prvega maja leta 2004. Število udeležencev je bilo takrat močno omejeno, skoraj zamolčano pa je bilo tudi dejstvo, da so v sosednjih ulicah protestirali proti vstopu.

Mejna ograja je na tem mestu pred železniško postajo prekinjena, mejni kamen s številko 57/15 prestavljen, v krogu pa so fragmenti te številke kot mozaik. V bistvu je to prost prehod na ulice italijanske Gorice, čeprav pa je uradno treba iti na prehod na Erjavčevi ulici. Občasno pripeljejo mimo karabinjerji, malo počakajo in se spet odpeljejo. V času našega zadrževanja tam se je to zgodilo dvakrat. Mogočna stavba železniške postaje iz leta 1906 še danes služi svojemu namenu: proti Jesenicam sem ob delavnikih na voznem redu naštela sedem vlakov na dan, proti Sežani šest in Ajdovščini dva. Ko so v rekordnem času od ideje do otvoritve (1901 - 1905) zgradili bohinjsko progo z 28 predori (bohinjski skozi Črno prst je z več kot šestimi kilometri najdaljši v Sloveniji), 65 mostovi (solkanski je največji kamniti železniški most na svetu) in petimi galerijami, je po njej vozilo tudi do 70 vlakov dnevno. Del postajnega poslopja v Novi Gorici je urejen kot muzej o meji in v njem je tudi velika rdeča zvezda, ki je včasih izzivala Italijane s strehe železniške postaje. V novejšem času so jo prebarvali rumeno, ob praznikih dodali rep, potem pa spet prebarvali v prvotno barvo in postavili v muzej.

Preko opustelega mejnega prehoda se zapeljemo v italijansko Gorico, kjer na ulicah vlada mrtvilo, tudi v starem središču - Travniku z Neptunovim vodnjakom in cerkvijo Svetega Ignacija. Mesto z okrog 40 tisoč prebivalci ima zelo veliko starih palač, ponaša pa se tudi s starim gradom, ki priča o veličini goriških grofov, ki so svoj vrhunec doživeli od 13. do 15. stoletja.

Za ogled se pripeljemo do parkirišča in vstopimo skozi vrata Porta Leopoldina iz 17. stoletja. Med manjšimi zgradbami iz 16. in 17. stoletja ter mimo cerkvice Svetega Duha iz leta 1398 se vzpnemo do slikovite stavbe samega gradu.

Žareči listi vinike skušajo polepšati mrakobno sivino zidov,

z obzidja pa se nam odprejo lepi razgledi na mesto in okolico vse do kostnice Oslavje, kjer je pokopanih skoraj 58 tisoč vojakov s Soške fronte, pa do Brd in Matajurja. Ogled gradu začnemo v kuhinji in jedilnici, na dvorišču, kjer so ostanki stolpa iz 11. stoletja, nadaljujemo z zaporom, potem pa se povzpnemo v prvo nadstropje. V bogato okrašeni Grofovski dvorani so še danes posveti, proslave in poroke. Skozi Ložo grbov pridemo v glasbeno dvorano, kjer lahko glasbo starih inštrumentov tudi poslušamo. Še več pa je inštrumentov na stalni razstavi Theatrum instrumentorum v čudoviti Dvorani deželnih stanov. Pod streho si ogledamo didaktično dvorano s številnimi maketami, plakati in risbami iz zgodovine grofije. Pokukamo še v kapelo Svetega Jerneja in občudujemo zanimiv strop.

Vračamo se po skoraj praznih ulicah, pri tem vodič omeni katoliško knjigarno, ki je bila med obema vojnama pomembno zbirališče Slovencev, pa sinagogo in židovsko četrt. Italijani poskušajo pritegniti turiste v Gorico z različnimi dogodki kot sta Jernejev sejem in prireditev Okusi meje, pri čemer igra veliko vlogo tudi hrana.

Naš zadnji obisk je namenjen hribu s kostanji - Kostanjevici, ki jo domačini imenujejo Kapela. Leta 1623 so tu zgradili cerkvico in kasneje samostan, tudi kot zavetišče romarjev na Sveto Goro. Karmeličani so zanju skrbeli in ju povečevali 114 let, po odloku cesarja Jožefa II pa so morali oditi. Leta 1811 ju sprejmejo v varstvo frančiškani in tako je še danes: trenutno jih je v samostanu pet.

V glavnem oltarju je prikazana Kostanjeviška Mati Božja, na stranskem pa še kronana Marija. Strop je zelo lepo poslikan, tla pa so polna nagrobnih plošč. Na Kostanjevici nas vodi Mirjam Brecelj, knjižničarka in vodička, ki je lahko za vzor, kako stvari predstaviti obiskovalcem. Opozori nas na poškodbe cerkve ob potresu, potem pa popelje v grobnico, kjer so pokopani zadnji člani kraljevske rodbine Bourbonov. Francozi so že večkrat želeli, da bi jih prepeljali v Francijo, vendar želja Karla X je bila, da je pokopan na Kostanjevici in frančiškani to upoštevajo. Ob revoluciji leta 1830 je bil pregnan, njegova družina se je zatekla na Škotsko, potem Češko in nazadnjo v Gorico, kjer je umrl za kolero. To je edini francoski kralj, ki ni pokopan v Franciji in edini kralj, ki je pokopan v Sloveniji. Trupla kraljevske družine so balzamirana, položena v svinčeno krsto, ta v leseno, obe pa še v sarkofag iz nabrežinskega marmorja. Vsak izmed šestih sarkofagov tehta tri tone, okrašeni so z levjimi šapami in lilijami, stojijo pa na podstavkih, na katerih je pest francoske zemlje. V predprostoru je pokopan minister, ki je bil dva metra visok, ob stopnicah visita venca iz kovinskih žičk in steklenih perl.

Zanimivo je, da je po poškodbah cerkve v prvi svetovni vojni zadnja avstrijska cesarica Cita dala prepeljati krste na Dunaj, kjer so jih hranili v karmeličanskem samostanu, leta 1932 pa so jih z vlakom in konjskimi vpregami spet pripeljali na Kostanjevico.

Mimo palme z zelenimi bananami in skozi vrt s 60 vrstami lepo dišečih vrtnic bourbonk, ki so dobile ime po otoku Bourbon, ki je bil včasih tudi v lasti družine Bourbon, nas vodička popelje do največjega bogastva samostana - Škrabčeve knjižnice. Stanislav Škrabec, največji slovenski jezikoslovec 19. stoletja je 42 let živel in delal na Kostanjevici. Začetki knjižnice segajo v 16. stoletje (svetogorski fondi), danes ima nad 16 tisoč 500 knjig, posebno dragoceni so prvotiski (inkunabule).

Za Slovence pa je še posebno pomembna slovnica Adama Bohoriča iz leta 1584 Zimske urice z avtorjevim lastoročnim posvetilom.

Pozdravimo se še s fanti, ki v skupnosti Srečanje od leta 1994 ponovno odkrivajo smisel življenja brez mamil. Stanujejo v delu samostana, obdelujejo posestvo, gojijo živali in se samo oskrbujejo.

Dan se nagiba k večeru, ko zapuščamo Novo Gorico. Še malo in na italijanskem delu Sabotina se bodo pri karavli prižgali močni žarometi v barvah italijanske zastave, na slovenskem delu pa je lepo viden napis TITO iz belih kamnov, ki je dolg sto in visok 25 metrov. Nastal je leta 1978 v čast takratnemu predsedniku in se je glasil NAŠ TITO. Leta 2004 so ga spremeniki v SLO, potem NAŠ FIDO, pa spet NAŠ TITO, potem NAŠ TIGR, pa VSTAJA, za nekaj ur JJ, trenutno piše TITO. Leta 2014 so ga za nekaj ur osvetlili z baklami. Sporočilo veliko domačinov je, da je to zgodovina, ki je ne uničujemo in, naj pustimo stvari pri miru.

Za pozno kosilo se ustavimo na turistični kmetiji Malovščevo v Vitovljah. Pred tremi leti smo bili tu sevniški upokojenci, prej pa smo obiskali še znano vrtnarijo Golob-Klančič.

Tokrat samo gostoljubje družin Remec-Garbari, ki nas pričakajo z aperitivom v obliki vinskega likerja. Hrana in pijača - vse je pridelano doma, saj imajo 13 hektarov vinogradov, sicer pa na mešani kmetiji dela že deseta generacija.