Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica slabša vremenska napoved ne ustavi. V Sevnici se vreme kisa, na Lomu z neba padajo ledeni kristalčki, po Vipavski dolini pa se že jasni. Da ne bi zamudili odcepa za Miren in Cerje, z avtoceste zavijemo prekmalu in tako spoznavamo še vasi na tem področju. Vseeno bolje, kot obračati v Italiji. Ob poti nas že pozdravlja ruj v razkošnih jesenskih barvah.
Parkiramo na že znanem parkirišču, potem pa pot pod noge proti 21 metrov visokemu stolpu - pomniku braniteljem slovenske zemlje, ki so ga odprli leta 2011. Malo popiha, med oblaki se kaže sonce, vse bolj se odkriva razgled proti morju in Novi Gorici, le gore na severu so skrivnostno zakrite, tudi Čaven in Nanos imata klobuk.
Ruj je na vrhuncu svoje lepote in ne moremo se načuditi, koliko barvnih odtenkov premore. Ob poti in pri stolpu se razveselimo novih lesenih klopi, na katerih si privoščimo malico.
Za ogled muzeja pa bi bilo treba priti ob koncu tedna ali v organizirani skupini.
V dolini se nam kaže Miren ob vijugah reke Vipave z gradom oziroma samostanom lazaristov in romarsko cerkvijo,
nas pa vleče po ozki stezici proti vzhodu, kjer je kombinacija ruja, borov in brinja še posebno lepa.
Na širši poti se ogledujemo v ogledalu luž, barvnega bogastva pa še kar ni konec.
Večina se nas odpravi še do spomenika kažipota in Borojevićevega prestola, dva pa se vračata direktno k kombiju. Vinka zamika odcep za jamo, štiri pohodnice pa veselo korakamo naprej. Na levi strani občudujemo nasad oljk, vemo, da na levo ni prava smer, torej bolj desno.
Krasna pešpot, v bližini naj bi bila med vojno protiletalska obramba, potem pa še kar naprej, dokler se pot ne konča pri lovski preži in mlaki, kjer verjetno uživajo divji prašiči. Poskusimo po stezi malo bolj levo, pa se tudi ta kaj hitro konča. Po hrupu industrijskega obrata iz doline se mi zdi, da smo preveč levo, ampak desno ni pa nobenega prehoda. V bližini je daljnovod in, ko nas vodnik Vinko pokliče po telefonu, da bi izvedel, kje smo, lahko povemo samo to, da smo pri številki osem tega dajnovoda. Medlo se spominjam, da je nek daljnovod potekal tudi mimo našega parkirišča. Po daljšem usklajevanju se odločimo, da se vrnemo proti tistemu oljčnemu nasadu in že pred njim slišimo znane glasove ter se razveselimo kombija, s katerimi nam je preostanek skupine prišel naproti.
Foto: Vinko Šeško.
In, zakaj smo zašle? Morale bi gledati še bolj desno, pa bi videle cesto, po kateri bi se vrnile h kombiju. Dopoldne pa smo se ob potkah, ki so vodile z glavne ceste, še hecale, kako bi se bilo lahko na njih izgubiti. Res ni bilo težko. 😊😊😊😊 Daljnovodi pa so tam naokrog kar trije in bili smo vsak pod svojim.
Vračamo se po isti poti in si v poslovnem delu Šempetra v kavarni in vinariji Noe, ki se sicer kiti samo z angleškim napisom, privežemo dušo s kozarcem vinske mešanice barbere in merlota. Natakarica nam ob vinu postreže še z olivami, slanimi prigrizki, vodo in prijaznostjo. Prijetno urejen lokal se nam prav priljubi tudi po dostopnih cenah (evro za kozarec vina), popijemo še kavo po podobni ceni in naše potrebe do domače Sevnice so s tem zadovoljene.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar