16 nas je danes: študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica se ob osmih zbere na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica) in odpelje na Radno.
Pri plinski postaji na ovinku v bližini tovarne Siliko parkiramo in se pogovorimo o Radni, ki ima okrog 80 prebivalcev. Včasih so to področje imenovali Tariška ali Teriška vas, mogoče po vojskovodji Tariku. Leta 1696 je Ernest Engelbert plemeniti Merherič-Fabjančič pozidal dvorec Teriška vas kot nadomestilo za Rekštajn. Sledila je cela vrsta lastnikov. Grad s sadovnjakom, nekaj gozda in njiv je končno kupil profesor bogoslovja Ivan Smrekar iz Ljubljane, ki ga je prodal salezijancem za nizko ceno deset tisoč kron in ti ga imajo v lasti od leta 1907 do začetka druge vojne. Med drugo svetovno vojno ga zasedejo Nemci. Takoj po vojni je v njem nekaj časa skladišče streliva, od 1946 je bila v gradu nižja gimnazija z dijaškim internatom, od 1957 kmetijska šola z internatom. 12. 11. 1964 odprejo Osnovno šolo Sava Kladnika Sevnica in grad 1965 prevzame tovarna Jutranjka. Pred dvorcem je stal grajski park z drevesi, ki so bila odstranjena v letu 2003. Po propadu Jutranjke takoj leta 2003 poslopja kupi firma Siliko. V neposredni bližini stoji še ohranjen Volavški gradič, ki je bil pristava Teriške vasi.
Nekdanji učenci obujajo spomine: Vojko in Lado, kako so nosili podstavke, nanje položili deske in si tako pripravili sedeže za pouk, namesto zvonca pa so udarjali kar po tulcu od granate. Stanka je bila tu sprejeta v Pionirsko organizacijo. Skupaj se spomnemo še začetkov Jutranjke v starem delu Sevnice leta 1962, njene širitve na Radni, spornega podiranja starih dreves v parku ... Stojimo blizu novih proizvodnih prostorov tovarne Siliko, ki je eden najpomembnejših proizvajalcev brizganih tehničnih predmetov v osrednji Evropi. V tej poslovni enoti podjetja, ki ima sedež na Vrhniki, poteka intenzivna serijska proizvodnja. Marsikateri delavec ali delavka poudarja, kako visoke so delovne norme. Vsi skupaj pa upamo, da niso resnične govorice, da nameravajo podreti stari grad in verjetno tudi novejšo zgradbo desno od njega. Vojko je že pred časom predlagal, da bi si krožek v to podjetje organiziral obisk.
Za tovarno nekaj časa hodimo po cesti, potem pa krenemo pri križu levo na gozdno pot. Malo nas je strah, da bo blatna, pa so jo domačini lepo utrdili.
Vzpenjamo se in vse bolj se odpirajo pogledi na Boštanj in Sevnico. Najlepše je ozadje s snegom ozaljšanih hribov.
Ko se nehamo vzpenjati, se ustavimo pri znamenju, o katerem bomo poskušali izvedeti, zakaj je bilo postavljeno. Listje nam šumi pod podplati, ko korakamo skozi gozd, potem pa nadaljujemo pot med njivami in travniki proti naselju Konjsko z okoli 70 prebivalci.
Res je lepa ta obdelana planota z izrednim razgledom in videti je, da domačini dobro vzdržujejo hiše in gradijo nove. Prečkamo cesto in se vzpnemo po travniku do gozda.
Tu se pogovorimo o tem, kako so ljudi iz teh krajev Nemci v drugi svetovni vojni izselili in ponekod naselili Kočevarje, tudi na Konjsko so prišle tri družine. Ob tem ne smemo pozabiti, da so Kočevarji staroselci, ki so jih v letih 1330 - 1350 grofje Ortenburžani naselili na kočevsko območje, med vojno pa so se morali umakniti od tam, kasneje v Avstrijo in Nemčijo. V bistvu so ostali brez doma in domovine in danes največ njihovih potomcev živi v Ameriki. Zanimiva je avtobiografska izpoved Zvonovi so umolknili, ki jo je v angleščini napisal John Tschinkl, imamo pa tudi slovenski prevod. Več o Kočevarjih.
Skozi gozd pridemo do zaselka Konjskega, ki mu pravijo Rtiče. Uživamo ob lepih razgledih,
pa tudi gostoljubnosti Alojza Mrgoleta, ki ponudi borovničevec in nam pove veliko zanimivega o teh krajih, razloži pa tudi, kako se je zaradi zdravja zaobljubil in kot upokojeni mizar nadomestil staro znamenje više v gozdu z novim. Prvotno znamenje so postavili leta 1874 na mestu, kjer so kmetje pokončali neizprosnega grajskega biriča, ki je bil zelo krut pri izterjavi desetine. Veliko domačinov se je zbrala 30. septembra letos ob blagoslovitvi novega znamenja na lepo urejeni jasici.
Po lepi gozdni stezi pridemo do nje, se ustavimo, malo okrepčamo, fotografiramo,
potem pa spet grizemo kolene v hrib po kolovozu, ki je mehko nastlan z listjem.
Laze so zelo raztreseno naselje, saj je nekaj hišnih številk celo v dolini Mirne, živi pa v 14 hišah manj kot 30 prebivalcev. Z zanimanjem si ogledamo brunarico na nekdanji Krnčevi kmetiji.
Zraven je še zanimiva kapelica, ki skriva vodnjak,
kozolec pa je tudi na ravno pravem mestu.
V bližini pretvornika je visoko ograjen prostor za jelene, ki pa so se pred nami raje umaknili na varno.
Od Tomšičevega vikenda se razgledujemo proti Dolenjski: Gačam, Snežniku,
na poti proti Kranjčevi jasi pa kukamo proti Topolovcu in Kumu.
Na jasi pri počitniški hišici nam Stanka postreže z imenitnim višnjevcem, potem pa se začne povratek na Radno.
Nasekana drva okrog velike lovske preže in prijetna pot na vrh Kremenec - vse to nas je premotilo, da nismo bili pozorni na stezo kmalu za prežo, po kateri bi morali zaviti. Tako pa smo si privoščili zelo strm spust, k sreči brez poškodb. Res se naužijemo gozda, pozdravimo še drvarje, obiščemo strelišče, kjer menda lahko streljajo na 300 metrov in si privoščijo dinamične discipline,
potem pa se vračamo proti Radni in Boštanju ter si še mi privoščimo tople napitke in klepet. In skoraj pozabimo čestitati Martini, ki nas počasti s pijačo, za god.
Vse najboljše ti za god, naj lepo ti bo povsod .. (Kol'kor kapljic tol'ko let)
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar