Ob šestih zjutraj brni motor avtobusa na parkirišču preko ceste. Krasno: niti do avtobusne postaje mi ne bo treba, vkrcam se skoraj pred vrati bloka. Zakaj pa? Izlet v neznano Planinskega društva Lisca Sevnica je danes na vrsti in avtobus je poln: 50 planincev in planink zaupa Darinki in Janku, da sta izbrala nekaj zanimivega. V Tržišču napišemo na listke naša ugibanja na podlagi podatka, da se odpravljamo v jugovzhodni konec Slovenije. Kar nekaj nas misli, da bo to kje v Beli krajini, jaz se odločim za Mirno goro, prav pa ima Cveta, ki zapiše Sveta Ana nad Ribnico in si s pravilnim odgovorom prisluži kapo.
Šofer hoče zaviti z avtoceste v Grosuplje, tudi tako bi šlo, verjetno bolj po ozkih cestah, končno pa se odloči za zavijanje v Škofljici.
Na Turjaku imamo v Okrepčevalnici Rozika postanek za kavo in klepet, zunaj z njim poskušamo odpihniti oblake in drobne kapljice.
Pogledujemo tudi proti gradu, ki mu bomo naše zanimanje namenili kdaj drugič.
V Ribnici parkiramo pri Tovarni Riko in se pripravimo na pohod.
Takoj najdemo markacije planinske poti, ki je obenem tudi Ribniška naravoslovna pot z ličnimi tablami in opisi na trinajstih mestih. Vsebina opisujejo značilnosti gozda in njegove funkcije ter druge značilnosti ob poti.
Hodimo po lepi poti, ki se le rahlo dviga, treba pa je paziti na kakšne spolzke kamne. Uro in petnajst minut hoje nam obljubljajo, če bomo hodili več, bom pač dlje uživali.
Pri Jamarskem domu je Francetova jama, ker se je med prvimi v njo spustilo kar sedem Francetov, za turiste pa še ni urejena. Okrepčevalnica je odprta, zaradi živali v ogradi pa je zanimiva tudi za otroke in otroke po srcu.
Do hribovske kmetije Seljan s stoletno preteklostjo v Zapužah se pot malo bolj vzpenja, še bolj pa mimo prostora za oglarsko kopo in do Cerkve Svete Ane. V opisu poti lahko preberemo:
Cerkev sv. Ane je gotovo najbolj markantna točka celotne naravoslovne poti. Sv. Ana velja za zelo priljubljen cilj izletnikov in planincev. Sv. Ana na Mali gori je z 920 metri nadmorske višine najvišje ležeča cerkev ribniške župnije. Ima staro in pestro zgodovino. Že urbar iz leta 1576 imenuje Sv. Ano kot ribniško podružnico. Valvasor piše, da je imela tri oltarje: sv. Ane, sv. Uršule in sv. Neže. Danes obstaja samo glavni oltar sv. Ane. Na levi strani glavnega oltarja je še kip sv. Uršule, na desni pa lesen kip sv. Neže. Oltarno sliko (na platnu) sv. Ane z Marijo in Jezusom v naročju hranijo v župnišču. Cerkev je bila v svoji zgodovini večkrat poškodovana, a jo je prizadevnim domačinom vedno uspelo popraviti in tako ohraniti do danes. V letih 1987 – 1990 je bila ta podružna cerkev ponovno v celoti obnovljena. Obenem so pred cerkvijo v zemljo vgradili betonsko kapnico za vodo, ki se uporablja za pitje. Na koncu so vaščani iz soseske ob finančni pomoči podjetja RIKO v zvonik namestili še nov 360 kg težak bronast zvon, ki je nadomestil po vojni odstranjenega. (Pred parimi leti je bil še posebej obnovljen zvonik – zunanji del; dandanašnji pa gradijo poleg cerkve prizidek v namen zakristije – dokončan leta 2007). Na mestu današnje cerkve Sv. Ane je bilo v starejši železni dobi utrjeno gradišče s trojnim nasipom. Okoli gradišča so arheologi ugotovili več gomil, blizu cerkve pa našli mnogo črepinj iz tiste dobe. Malo pod vrhom Sv. Ane se nahaja kresišče iz 15. stoletja, ki ga omenja tudi Janez Vajkard Valvasor. Kadar so Turki prodirali iz Bele Krajine v Srednjo Kranjsko, so kresovi goreli po temle vrstnem redu: Vinica, Poljane ob Kolpi (hrib Perigel), Kostel (na gori Skrilj), Fridrihštajn nad Kočevjem, ali na Črnem vrhu nad Ložinami, Ribnica (pri sv. Ani), Ortnek (na Grmadi), Turjak (Sv. Ahac), Ig, Ljubljana. Poleg 'ognjenega' telefona' so imeli na kresiščih tudi možnarje, s katerimi so v opozorilo streljali. ....
Planinsko kočo pri Sv. Ani na Mali gori so postavili planinci na mestu nekdanje zapuščene kmetije. Na mestu današnje planinske koče je že pred več kot 170 leti stala kmetija Antona Blatnika, Zapuže št. 6. Kmetija je obsegala kamnito hišo, lesen hlev in 'šupo' ter dvorišče. Vse skupaj je merilo 205 kv. sežnjev ali 7,37 arov. Kmet Blatnik je imel še nad 15 ha travnikov, dobre 4 ha gozda in za dober hektar njiv. Vse skupaj predstavlja lepo zaokroženo celoto s površino 20,38 ha. Po pripovedi že omenjenega 85-letnega domačina iz Dolenjih Lazov, Janeza Kluna, je gospodar Blatnik kmetijo zapil v gostilni 'Pri Štanfeljcu', ki je stala nasproti nekdanje ribniške policijske postaje. Gospodar je imel ženo in 4 otroke. .... Pri Blatnikovih so imeli v hlevu 12 glav živine. Potem so jih nekega dne izselili od doma, ker je oče že prej pri gostilničarju zastavil celo kmetijo. .... Družina je kmetijo zapustila najbrž okoli leta 1850. ... Pri Blatnikovih so za Sv. Ano sadili krompir, pšenico, ječmen, proso, koruze pa ni bilo. Od sadja je bilo največ sliv ter hrušk in jabolk....
Od cerkve se odpira lep razgled na Ribnico z okolico.
Spustimo se do planinske koče, kjer spijemo čaj in malicamo. Večino zamika še dvajset minut hoje do Sten Svete Ane z vrhom, ki ima nadmorsko višino 963 metrov.
Foto: Vinko Šeško.
Na betonskem obeležju se slikamo,
potem pa z razgledišča malo naprej občudujemo dolino z naseljem Struge. V koči nam predsednik predstavi Planinsko društvo Ribnica,
Foto: Vinko Šeško.
slikamo se pred kočo in cerkvijo, potem pa krenemo v dolino. Tisti, ki so hodili prvi, niso čakali na vodnike in so nas zapeljali po markacijah v smeri Kočevja, vendar smo le ujeli pravo smer in
po dolgotrajni hoji po makadamski cesti zašpilili klobaso pri Tovarni Riko. No, saj sicer mogoče res ne bi hodili dovolj,
Zadnji posnetek je delo Vinka Šeška.
Na Turistični kmetiji Oblak na Riglju pri Ortneku se najemo okusne puranje obare s cmočki in domačim kruhom, primerno zalijemo s pijačo, potem pa vsaj nekaj kalorij izgubimo s plesom in sprehodom do živali: jelenov, nojev in lam.
Že med hojo med povratkom nas je spremljala pesem in ta ni potihnila niti v avtobusu med vožnjo domov. Dobra volja je razgnala oblake in rahlo rosenje nas je spet "blagoslovilo" šele v Sevnici. Dan za uživanje!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar