Dve stopinji nad ničlo, ura je sedem, za 38 potnikov in potnic Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje pa se začenja ekskurzija v avstrijski Gradec. Volan je v zanesljivih rokah šoferja Mirana - Medota, mikrofon pa neumornega vodiča Dejana, ki ga dobro poznamo že s preteklih potepanj. Kot vedno mu je vsaka stvar ob poti iztočnica, da splete zgodbo. Brzimo skozi Celje, pa po avtocesti do s soncem obsijanega postajališča Tepanje, kjer si privoščimo polurni postanek. Preko meje pridemo brez vsakih formalnosti, ob cesti se vrstijo zorane njive, v daljavi s snegom pokriti hribi, sonce pa se začne skrivati za oblake.
Avstrija je približno štirikrat večja od Slovenije in ima okrog osem in pol milijonov prebivalcev. Kar 20 procentov prebivalstva je priseljencev, največ iz bivše Jugoslavije. Veliko njenega ozemlja je v alpskih predelih in le 32 procentov površine leži pod 500 metrov, področje, po katerem se vozimo, je že takšno. Začetek današnje Avstrije pomeni leto 1955, leta 1995 stopi v Evropsko Unijo, 1999 pa uvedejo evro namesto šilinga. Nemško ime za državo po eni izmed teorij pomeni "vzhodna posest" ali "vzhodno cesarstvo" - namreč tedanje Bavarske. Ljudje govorijo bavarsko narečje nemščine, tu pa so še jeziki manjšin: poleg madžarščine in gradiščanščine tudi slovenščina.
Gradec (Graz) je glavno mesto avstrijske zvezne dežele Štajerske in drugo največje mesto v Avstriji z malo manj prebivalci kot jih ima Ljubljana: okrog 270 tisoč. Sicer pa ima v tej državi le pet mest več kot 100 tisoč prebivalcev. Ime izhaja iz slovenske besede za majhen grad ali majhno naselbino, nemško ime Graz pa je prvič zapisano leta 1128. Danes je to mesto z visoko tehnologijo, pomembnim letališčem, turiste pa poleg starega mesta pod hribom Schloßberg privlačijo tudi smučišča na bližnjih hribih. Med industrijami je gotovo zelo pomembna avtomobilska: Magna Steyr z okrog 30 tisoč delavci na različnih lokacijah. Delavce išče tudi za novo lakirnico pri Mariboru. Mi pa se vozimo med neverjetno velikimi trgovskimi centri, kamor hodi nakupovat tudi marsikdo iz Slovenije.
Prvi postanek je na osrednjem pokopališču Zentralfriedhof, ki nas najprej preseneti z veliko cerkvijo in bogatimi grobnicami, kot največje pokopališče v tem mestu (25 hektarov, 30 tisoč grobov) pa je delno tudi zanemarjeno.
Namenjeni smo k mednarodnemu spomeniku žrtvam nacizma iz leta 1961, ki so ga napravili po načrtih Plečnikovega učenca Borisa Kobeta (1905 - 1981). Njegovo delo sta tudi spomenika na Urhu in v Dražgošah. Na visokem obelisku v enajstih jezikih piše: Čuvajte svobodo in mir, kajti dali smo zanjo življenje. Na granitnem oboku pa je vklesanih 1213 imen slovenskih žrtev: med njimi je tudi Šarh s sinovi, mnogi narodni heroji kot Slavko Šlander, Slava Klavora in Savo Kladnik kot prva žrtev okupatorja iz Sevnice. V Gimnaziji v Mariboru je postal član SKOJ-a, kot železniški pripravnik na sevniški postaji se je vkljućil v narodnoosvobodilno gibanje in bil soorganizator OF v Sevnici. Bil je izdan, Nemci so ga 13. 9. 1942 aretirali, odpeljali v celjski zapor Stari pisker, kasneje v mariborske zapore, kjer so ga skupaj s 143 talci 2. oktobra ustrelili in še isti dan odpeljali v avstrijski Gradec in pokopali v skupne grobove. Spomin na njega pa še vedno živi tudi v imenu sevniške osnovne šole.
Mi položimo venec in se spomnimo žrtev z minuto molka, potem pa še uredimo vence, ki jih je veter prevrnil.
Ogled mesta začnemo v parku, kjer najprej iščemo stranišče. V majhni hišici so praktično razporedili prostor za več teh nujno potrebnih prostorčkov in zapisali za uporabo simbolično ceno 20 centov. Kar namučimo se z iskanjem, kam naj denar vržemo. Pri vratih le odkrijemo majhno kovinsko skrinjico, skoraj bi se zmotili in kovance zmetali v precej večje skrinjice na vsakem stranišču, ki so namenjene za odmetavanje uporabljenih igel. Na kaj vse moramo v današnjem času misliti!
Napotimo se v stari del mesta mimo katedrale iz 15. stoletja, ki je posvečena Svetemu Egidiju. Sicer ta zelo pomembni objekt skriva v notranjosti veliko zakladov, mi pa si ogledamo samo fresko iz leta 1480 na zunanji steni, ki prikazuje strahote kuge, vojne in kobilic kot prošnjo za odpuščanje in milost v bodoče.
Sosednja stavba je Mavzolej Ferdinanda II.
Naslednja znamenitost je Glockenspiel na hiši nekdanjega izdelovalca žganih pijač Maurerja. Trikrat na dan se figuri para v narodnih nošah zavrtita ob zvokih 24 zvončkov in treh različnih melodijah. No, mi nismo bili tam ob pravem času.
Prečkamo praznično okrašeno Herrengasse in se malo pomudimo pri Deželni hiši (Landhaus) iz 16. stoletja, ki so jo in jo še lokalne oblasti uporabljajo za svoj sedež. Tu zaseda deželni parlament, v atriju pa potekajo številni dogodki, med drugim bodo tu zgradili za praznike jaslice iz ledu. Stavba je značilni primer italijanske renesanse.
Na glavnem trgu (Hauptplatz), pri frančiškanskem samostanu in cerkvi ter drugod je že vse v prazničnem vzdušju: stojnice s sladkarijami, kuhano vino ....
Reka Mura nas preseneti s količino vode in precejšnjo poskočnostjo. Na mostu je na ograji obešenih ogromno ključavnic kot zaveza za večno ljubezen,
na drugem bregu pa bode v oči moderna zgradba Kunsthaus (Hiša moderne umetnosti) iz leta 2003, ko so jo zgradili kot del programa Graz - evropsko mesto kulture. Baje je stavba še bolj opazna ponoči, ko pride do izraza posebna osvetlitev.
Iz tega časa je tudi Murinsel (Otok na reki Muri): 47 metrov dolgi plavajoči umetni otok ameriškega arhitekta, ki povezuje oba bregova Mure. Mestne oblasti so ga sicer hotele prodati, vendar so se kasneje premislile. Na otoku je prostor za lokal in amfiteater za različne prireditve.
Zdaj pa na Schloßberg! To je skala iz dolomita 123 metrov nad mestom. Obstajajo dokazi o poseljenosti že v osmem stoletju pred našim štetjem, leta 1125 pa so tu zgradili grad, leta 1544 so ga spremenili v najmočnejšo trdnjavo vseh časov, saj je niso osvojili niti Madžari, niti Turki v dveh poskusih, Francozi pa so sem prišli po grožnji, da bodo uničili Dunaj. Podrli so trdnjavo na Schloßbergu, le malo je ostalo od nje, meščani so odkupili stolp z uro, delno je hrib spremenjen v park.
Wikipedia pravi:
Na grajski hrib z razgledno ploščadjo in znanim stolpom z uro vodi stopnišče iz samega centra mesta. Hrib ni samo razgledišče, temveč obsega tudi rožni vrt in vinograd, ponuja pa tudi gledališče na prostem, restavracijo s pivskim vrtom, vinoteko, bar in kavarno. Hrib je z urnim stolpom, simbolom Gradca, zvonikom Liesl (Lizika), kazematami in braniki pomemben del mestne arhitekture. Leta 1894 zgrajena vzpenjača (obnovljena 2004) ponuja panoramski pogled na mestno jedro in obiskovalce pripelje do restavracije in pivskega vrta. V zadnjih letih so obnovili staro, močno razvejeno mrežo predorov, v katerih pogosto prirejajo razstave. Uredili so tudi Dom in Berg, to je dvorano za koncerte, sprejeme, zabave in druge prireditve. Eden izmed tunelov vodi skozi cel hrib, do vrha Schloßberga pa iz predora znotraj hriba vodi posebno dvigalo iz leta 2000.
Manjša skupina se odpelje na vrh z dvigalom, drugi se napotimo po 260 stopnicah, ki so jih zgradili med letoma 1914 in 1918, tudi s pomočjo ruskih ujetnikov. Odpirajo se lepi razgledi na mesto, vmes nas vabijo prijetno urejene terase z grmičevjem in klopcami,
končno smo na ploščadi pod značilnim Uhrturm-om. Ta je omenjen že leta 1265, današnjo obliko je dobil leta 1560. Na vsaki strani je številčnica s premerom več kot pet metrov, prvotno so bili na njih samo urni kazalci, kasneje so dodali še krajše minutne. Torej: ravno obratno, kot je sicer v navadi. Kmetom na polju, ki so gledali na to uro, so bile ure bolj pomembne kot minute. Nad številčnico je lesen hodnik, iz katerega so lahko na vse strani spremljali položaj glede nevarnosti požara. V stolpu so trije zvonovi: eden zvoni ob polni uri, drugi je za primer požara, tretji je opozarjal, da bodo zaprli mestna vrata.
Posnetek z aparatom Vojka Dvojmoča.
Razlago poslušamo ob zvokih harmonikaša, napravimo še skupinske posnetke, potem pa se odpravimo spet v mesto: nekateri z dvigalom, drugi po poti - lahko po cesti ali vijugasti poti za pešce.
Pod hribom se ustavimo na začetku predora, ki je del obsežnega podzemnega sistema v dolžini 6,3 kilometra, z 12 tisoč kvadratnimi metri uporabne površine in 20 vhodi. Sistem so zgradili prisilni delavci v času druge svetovne vojne kot zaščitni bunker za 50 tisoč ljudi in vojaško bolnico. Povezan je tudi z nekaterimi naravnimi podzemnimi jamami, ki so bile do 1944 leta le malo znane. Danes so tu razstavni in prireditveni prostori, privatni muzej, prehod, pravljična železnica, disko ....
Spet smo v starem delu mesta.
Ustavimo se še pred mogočnimi vrati z lesenim izrezljanim okvirjem Hofbäckerei Edegger-Tax (Dvorna pekarna), ki deluje že od leta 1569.
Zdaj pa si zaslužimo nekaj prostega časa. Predvsem bi nam prijala kava in malo počitka, nekateri to najdemo v najvišji etaži blagovnice Kastner&Öhler z lepim pogledom na Schloßberg, ki pa ima tudi svojo ceno: kapučino stane tri evre trideset.
Zberemo se na Hauptplatz-u (Glavnem trgu) pri vodnjaku treh rek: Mure, Drave, Enns, Sann iz leta 1878. Za vodnjakom je mogočna mestna hiša, ki je v 19. stoletju dobila klasicistično obliko. Namenjeni pa smo še v Landeszeughaus - orožarno z največjo svetovno zbirko orožja iz srednjega veka (okrog 32 tisoč kosov). Poslopje so zgradili v 17. stoletju, leta 1882 pa je postalo muzej. Razdelijo nas v dve skupini in obiščemo štiri etaže, ki so polne topovskih krogel, topov, sulic, helebard, mečev, sabelj, oklepov (tudi za konja), pištol, pušk, opreme za turnirje - iz časa od 18. do 18. stoletja. Večina je bila tu v skladišču in nikoli na bojnem polju, nekaj pa je tudi donacij. Vsak teden naj bi jih namazali s posebnim oljem, vendar ne uspejo vedno. Posamezne kose je treba občasno restavrirati, vendar je dva tedna na leto restavratorska delavnica zaprta: strokovnjaki restavratorji takrat poskrbijo za orožje papeževe garde v Vatikanu.
Že pošteno utrujeni se vrnemo k avtobusu in obrnemo proti domu. Dejan nam še kar niza podatke o tem zanimivem mestu. Ne smemo pozabiti na znano univerzo iz leta 1585, ki ima danes okrog 30 tisoč študentov, tudi slovenskih. Na njej je študiral Nikola Tesla, kot učitelj matematike je tu delal Johannes Kepler, zelo znan je študij medicine, glasbe .... Mesto ima znana gledališča, zelo obiskane so operne predstave, razstave in koncerti. Med športi je pomemben nogometni klub Sturm, katerega stadion spotoma vidimo.
Z Gradcem so povezani Arnold Schwarzenegger, filmski igralec in politik (rodil v okolici); Lili Novy, slovenska pesnica (tu živela); Josip Ipavec, slovenski skladatelj; Gustav Ipavec, slovenski skladatelj; Benjamin Ipavec, slovenski skladatelj (študij in delo); Janez Puh, slovenski izumitelj, mehanik in proizvajalec vozil (živel in delal).
Zunaj mesta nas Dejan opozori na področje Vulkanland: območje gričkov na področju nekdanjih vulkanov, ki nudijo turistom raznoliko ponudbo. Nad avtocesto se oko ustavi na vili z urejenim okoljem, katere lastništvo pripisujejo Nikiju Laudi, po nekaterih virih pa pripada družini Hammer, lastnikom prodajaln s čevlji. V Šentilju nas preseneti "vinski hotel" z igralnico.
Zdaj pa je res že čas za pozno kosilo ali zgodnjo večerjo. To dobimo v Gostilni Belna v Šentilju: dve vrsti juhe, zrezek z gobicami in ocvrt puranji zrezek, zraven pa krompir in riž, ne manjka tudi mešana solata in jabolčna pita za posladek. Okusno in obilno: marsikdo je moral prositi za folijo, da je spravil za domov višek mesa.
Na svidenje na naslednji zanimivi ekskurziji!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar