Ob osmih nas je na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica) čudno veliko: zbira se tudi fotografska Vinkova skupina, nas iz študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje pa je tudi 13. Rahlo prši, ampak kljub temu se s tremi avtomobili zapeljemo ob Mirni do Jelovca in še malo naprej, potem pa zavijemo na levo proti Križu. Kar strma cesta kmalu preide na lepo planoto Planina, ki uradno spada pod Gabrje.
Pri kmetiji desno od ceste (Camloh) prosimo za parkirišče, potem pa pot nadaljujemo peš. Dežnikov kmalu ne rabimo več, megle pa se nočejo razkaditi.
Kar precej se dvigujemo in pridemo do križišča pri križu: rahlo levo cesta na Kovačev hrib, desna na Plavne, oboje pa je uradno Križ.
Ko pridemo iz gozda, že vidimo novo cerkvico Marije Pomočnice. Nekdanjo cerkvico so vaščani zgradili leta 1953 iz zidanice v zahvalo za srečno vrnitev iz pregnanstva. Sosed Knez je za gradnjo cerkve odstopil zemljo, kjer je takrat stala stara vinska klet. Najprej so to klet uredili v začasno kapelo, kjer je občasno maševal župnik, pozneje so ji dodali še zvonik. Ko je takratna oblast, ki je tudi sicer na različne načine nagajala, hotela porušiti cerkev, so bili domačini trdno odločeni, da je ne dajo. Našel se je domačin, zdaj že pokojni Gregor Podlesnik, ki je rekel, da bo šel k Titu, in se je res odpravil v Beograd. Tam mu je pomagal takratni poslanec Anton Vratuša, šla sta k maršalu in Podlesnik mu je razložil zadevo. Tito pa je samo vprašal, ali cerkev že stoji. Po pritrditvi je rekel: 'Ako stoji, neka stoji i neka se ne ruši.' To je bilo dovolj, nikoli več se ni nihče obregnili ob cerkvico, ki je bila sploh prva po drugi svetovni vojni zgrajena cerkev na Slovenskem, bila je podružnica farne cerkve v Tržišču.
Slabo sezidano leseno cerkev in predvsem njen zvonik je vse bolj najedal zob časa. Krajani so jo leta 1977 obnovili in dogradili, a so se nato zaradi stanja cerkve odločili za rušitev in novogradnjo. Ustanovili so odbor, pridobili vsa dovoljenja za gradnjo in se v začetku pomladi leta 2010 lotili gradbenih del. Tako rekoč vsa fizična dela so opravili sami, skupno so opravili več kot 3000 ur prostovoljnega dela, a je bilo kljub temu veliko stroškov. Samo za gradbeno dokumentacijo so dali 120.000 evrov, še neprimerno več za gradbeni material. Finančno so jih podprli občina Sevnica (deset tisoč evrov), krajevna skupnost Boštanj in škofija Novo mesto (deset tisoč evrov), po svojih močeh so pomagali vsi tržiški farani, a še vedno jim ni uspelo zbrati dovolj denarja. Največ je stal zvonik. A jim je uspelo, v nedeljo, 7. 10. 2012, so se ob 15.00 uri zbrali vaščani vasi Križ ter še mnogi drugi iz bližnjih in daljnih krajev ob blagoslovu nove cerkvice Marije Pomočnice.
Blagoslov cerkvice se je zgodil na prelep jesenski popoldan. Ob mnogo zbranih ljudi je sveto mašo vodil msgr. Andrej Glavan, novomeški škof. Dogodku je sledila zahvalna slovesnost, katero je povezovala Renata Kuhar iz Šentjanža in pel je pevski zbor Lisca iz Sevnice. Spregovoril je tudi župan občine Sevnica Srečko Ocvirk. Po uradnem delu je sledil družaben večer ob domačem golažu in pecivu, katero so spekle članice društva kmečkih žena. Zanimiv je komentar, do so bili na slovesnosti vsi bolj važni, od škofa naprej, kot pa umetniki, ki so oblikovali cerkev.
Zunanjost in notranjost cerkvice izžarevata neko posebno toplino in prijaznost. V cerkvici so pustili poseben pečat tudi domači umetniki. Sebastjan Popelar, slikar, oblikovalec, kulturni ambasador Gradu Sevnica 2011 iz Zgornjih Mladetič je poslikal strop. Upodobil je Marijo z Jezuščkom v nebesih. Druga poslikava na stenah in obokih, ob oltarnih delih, je delo slikarja, ilustratorja, oblikovalca Bojana Sumraka z Vrhovega. Slika na desni prikazuje Mojzesa, ki pelje ljudi preko morja - kot so morali naši ljudje v pregnanstvo, potem pa so se srečno vrnili. Na levi je simbolično prikazano spreminjanje vode v vino v Kani Galilejski - z blagoslovom je iz zidanice nastala cerkev. Rezljan lesen oltar je napravil rezbar in oblikovalec Alojz Rak iz Boštanja. Na njem je našla svoj prostor tudi stara podoba Marije Pomočnice iz prejšnje cerkve. Ta je originalno z Rakovnika in so jo enkrat že zahtevali nazaj, vendar je ostala v tej cerkvi. Iz stare cerkve je tudi križ na steni desno od vhoda. Na tej steni so tudi table s seznami izgnancev. Križev pot je iz Rima. Avtorica vitrajev in podob iz stekla pa je oblikovalka vitrajev, slikarka in profesorica likovne pedagogike Elena Sigmund iz Budne vasi pri Šentjanžu. Zanimivo je, da zunaj ne vidimo obrazov svetnikov, če ni tema in cerkev ni osvetljena. Vidijo pa se v notranjosti cerkve. Leseno opremo je naredil član gradbenega odbora domačin Jani Tramte, klopi pa Franci Majer. Četverica najbolj zaslužnih za gradnjo nove cerkve: Franc Povše starejši, Janez Tramte, Alojz Knez starejši in Alojz Knez mlajši. Tudi ostali domačini so ob gradnji in urejanju opravili veliko ur prostovoljnega dela. Zanimivo je, da so imele cerkvene oblasti tudi negativen odnos do gradnje (dekanija), različno navdušeni nad novo cerkvijo so bili in so tudi župniki iz Tržišča in denar od nabirk na Križu je včasih odtekel kam drugam.
Žegnanje imajo 25. maja in na praznik Rožnovenske Marije.
Pred cerkvijo nas že čaka Jožica Tramte iz družine, ki je zelo zaslužna za gradnjo cerkve. Prijazno nam vse razloži, potem pa ponudi še sladko medico. Za cerkev darujemo nekaj denarja, njej pa se skušamo skromno oddolžiti s kavo.
Na trenutke se oblaki trgajo in vidimo nekaj modrine neba, v megli celo zaslutimo obrise Kuma in cerkve v naselju Kamenica, potem pa se spet vse zapre. Nadaljujemo pot po razloženem naselju Križ, ki ima nekaj nad sto prebivalcev, začuda pa tudi veliko novih hiš.
Še vedno se dvigamo, kukamo h konjem v ogradi, se čudimo prepletenemu drevesu in pokritiziramo hišo s streho v modri barvi.
Ko se začnemo strmo spuščati, nas na levi strani ceste preseneti elegantna smreka, ki ima kar nekaj vrhov. Verjetno se je prvi zlomil v kakšnem neurju, pa je potem pognala v več vrhov.
Kmalu zavijemo na desno mimo nekaj hiš in vikendov, potem pa hodimo navzdol skozi gozd do zaselka Plavne. Tu je živela Danielina mama, sicer pa sta z Danielo še Lado in Dušan kar naprej odkrivala še kakšne znance, sošolce in sorodnike. Poleg klasično oblikovanih hiš smo opazili tudi brunarico, ki je menda last Jožeta Šinkovca - novodobnega "graščaka" izpod Rekštajna.
Spet smo pri križu na križišču in zašpilili smo klobaso. Zdaj pa še samo navzdol do avtomobilov.
Pred odhodom se sprehodimo še do velike Povšetove kapelice, ki je posvečena Mariji, nekaj poslikav je delo Toneta Zgonca. Ravno prav smo se vrnili, saj spet začnejo padati dežne kaplje.
Odsev v služi pa služi kot dokaz, da smo imeli okoli sebe spet veliko vode.
Pri toplih napitkih v Gostilni Felicijan na Radni kar posedimo, se naklepetamo in Judith voščimo: Vse najboljše za te ... in Kolkor kapljic, tolko let, daj nam ti na svet živet ...
Za naslednjo sredo pa se bojimo, da bo spet mokra.
Prehodili smo 4,83 kilometrov v dveh urah, sedmih minutah in 23 sekundah. Porabili 660 kalorij, ki smo jih gotovo spet dobili nazaj. Nismo bili hitri, bili pa smo temeljiti pri opazovanju, raziskovanju in debatiranju.
Podatke sva v glavnem s spletnih strani zbrala z Borisom Ladišićem, veliko novega je povedala Jožica Tramte, dragocene informacije pa so prispevali tudi ostali člani in članice študijskega krožka.
Podatke sva v glavnem s spletnih strani zbrala z Borisom Ladišićem, veliko novega je povedala Jožica Tramte, dragocene informacije pa so prispevali tudi ostali člani in članice študijskega krožka.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar