Zgodnje vstajanje, saj je treba biti ob šestih zjutraj na avtobusni postaji. Vabita Planinsko društvo Lisca Sevnica in Komisija za evropske pešpoti v Sloveniji. Kar dva avtobusa se odpravita na pot, tretji pa že tudi pobira udeležence in udeleženke pohoda po evropski pešpoti E12. V našem avtobusu je še nekaj sedežev praznih, se pa polnijo po postankih v Boštanju, Tržišču in Trebnjem.
V prijetnem klepetu hitro mine vožnja do postajališča Lom, kjer si malo privežemo dušo in okrepimo telo, potem pa nadaljujemo pot v Koper, pa preko meje, kjer hrvaška obmejna uslužbenka samo ošine naše dokumente ob sprehodu skozi avtobus, in že smo v Bujah.
Tam se nam pridružijo še planinci in planinke iz Radelj ob Dravi, skupaj nas je okrog 160.
Najprej predsednik Komisije za evropske pešpoti Jože Prah spregovori nekaj besed o teh poteh, potem pa nas pozdravijo domačini in na kratko predstavijo današnjo pot. Hodili bomo po trasi nekdanje ozkotirne železniške proge Porečanka - Parenzana, ki je od 1902 in 1935 povezovala Trst s Porečem. Na 132 kilometrov dolgi progi je bilo 35 postaj in postajališč, osem predorov, enajst mostov in šest viaduktov. Pomembna je bila za prevoz kmetijskih pridelkov v mesto, prevoz rib in soli, tovarniških izdelkov, kamenja, med prvo svetovno vojno tudi vojakov in oskrbe zanje. Potniški vagoni so lahko sprejeli 30 potnikov, niso pa imeli stranišč. Zaradi ovinkov je bila povprečna hitrost 25 kilometrov na uro, najvišja pa 31, zato je bilo na kakšnem zahtevne odseku s počasno vožnjo mogoče izstopiti, se olajšati, utrgati kakšen sadež z drevesa ob progi ... V bistvu so imeli s progo ves čas izgubo in leta 1935 so jo ukinili, lokomotive in vagone razposlali na različne kraje, tračnice pa celo v Etiopijo, vendar je večina končala na dnu Sredozemskega morja. Danes po precej ohranjeni trasi poteka Pot zdravja in prijateljstva za pohodnike in kolesarje, zdaj pa še evropska pešpot E12.
Zastavonoša na čelo, mi pa za njim: previdno preko ceste,
potem pa po novejšem delu mesta Buje, mimo nekdanje železniške postaje in na traso proge.
Na hribu za nami ostaja stari del mesta z značilno srednjeveško obliko osrednjega trga in ozkih ulic, ostanki obzidja ter dvema cerkvama iz 15. in 16. stoletja. Na tem mestu so živeli že Iliri in kasneje Rimljani. Danes je prebivalcev okrog pet tisoč.
Hoja po utrjeni poti med nizkim gozdnim rastjem in redkimi oljčniki je prijetna in nezahtevna. Zato je veliko prilike za klepet, pozdravljanje znancev in znank, spoznavanje novih ljudi.
Na mestu, kjer je bila včasih železniška postaja za naselje Triban, si privoščimo krajši postanek za nujne zadeve in kakšen prigrizek,
potem pa nadaljujemo pot proti Grožnjanu, ki ga že kmalu opazimo na vzpetini.
Čaka nas še blatna pot skozi 75 metrov dolgi predor Svetega Vida, ki so ga utrdili z železobetonsko konstrukcijo.
Kmalu za njim v predelu Stanica lahko vidimo značilno zgradbo nekdanje postaje, srečamo pa tudi veliko skupino lovcev. Tu je proga dosegla najvišjo nadmorsko višino - 293 metrov.
Do samega Grožnjana pa se moramo še povzpeti po strmi stezi.
Kakšno uro imamo za malico in ogled.
Razveselijo nas sveže posajene rože pri vhodu v mesto,
občudujemo veliko cerkev svetega Vida, ki so jo zgradili od 1748 do 1770, 36 metrov visok zvonik je že iz 17. stoletja, na tem mestu pa je bila cerkev že davnega leta 1310. Območje Grožnjana je bilo naseljeno že v prazgodovinski dobi, imelo je pomembno vlogo za časa Rimljanov, kot utrjeno srednjeveško mestece pa je omenjeno leta 1103. V toku časa je začelo propadati, danes tu stalno živi manj kot 200 ljudi, v poletnem času pa oživi kot zbirališče likovnih umetnikov in glasbenikov.
Slikovite ozke ulice obkrožajo stara poslopja, skoraj v vsakem je kakšna galerija,
mogočna pa so tudi mestna vrata iz 15. stoletja z delom obzidja.
Za natančnejše raziskovanje nimamo časa, vrnemo se v predel Stanica in nadaljujemo pohod. Vrh Roman, Peroj, vabila na točke Ceste maslinovega ulja,
pa lepi razgledi nazaj na Grožnjan.
Seveda so ob poti tudi nasadi oljk, daleč v dolinah pa tudi vinske trte. Prehodimo naselje Gardoši
in pridemo v Krasico, kjer nas čakajo avtobusi. Pred gostiščem se sicer vrti nad ognjem prašiček, ampak gotov bo šele čez nekaj ur, nam pa se mudi v Umag.
V Umagu parkiramo na velikem parkirišču blizu morja in malo poživimo "mrtvo sceno" izven sezone.
Sprehodimo se ob obali in opazimo, da imajo še vedno ulico, imenovano po Titu. Napisi so dvojezični, na dodatnih rjavih tablah pa je še podatek, kako se je ulica včasih imenovala. Mesto ima tradicijo še iz časa Rimljanov,
ostanki starega dela s cerkvijo in lepo urejenim trgom stojijo na polotoku, izgled pa kvari modernejša zgradba hotela zraven. Večina lokalov je zaprtih, v enem pa le najdemo možnost za uživanje ob kavici in pogledom na morje.
Veliko ulic je prekopanih, mesto z okoli osem tisoč prebivalci se širi s kapacitetami za turiste.
Vračamo se po poti prihoda, vendar moramo tokrat na meji izstopiti iz avtobusa in v zgradbi pokazati dokumente hrvaškim obmejnim organom. Slovenskih spet ni bilo videti. Še obvezni postanek na Lomu, potem pa v prijetnem vzdušju proti domu. Hvaležni smo organizatorjem za današnji dan, kujemo načrte za naslednji mesec in obljubljamo, da bomo na E12 še prišli. Če ne prej, konec januarja drugo leto. Enkrat bo treba priti do konca - do Poreča.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar