Ob osmih - kot navadno, se na parkirišču pri rondoju v Šmarju zbira Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica. Devet nas je in dva avtomobila sta dovolj, da se skozi Blanco, Brestanico pripeljemo na Senovo.
Na zelenici pri parkirišču nas pozdravijo jarice, ki pa so še zaprte: sonca ni, da bi jih prebudilo. V gostilni se okrepimo s kavo, potem pa lepo naprej skozi Dovško proti Bohorju. Sonce!!! Smo se že znebili megle. Ignoriramo odcep za Jevšo, na naslednjem pa zavijemo na desno in po makadamu pripeljemo na Brest, na križišče gozdnih cest.
Tu parkiramo in začnemo hoditi proti Oslici.
Na severni strani je še nekaj zaplat snega in - krasen razgled od Maclja, Donačke, preko Pohorja, do Uršlje gore, Pece in Raduhe. Zadaj pa se nekaj blešči že v Avstriji. Na pokošenem travniku je nekakšno zavetišče, na južni strani pa lesena bajtica.
Pod nami pa morje megle z zelenimi otoki - hribi in hribčki. Oslica ima nadmorsko višino 860 metrov in tako prijetno je pohajkovati po sončnem travniku in med zanimivimi drevesi. Celo na lovsko prežo zlezem.
Foto: Vinko Šeško.
Po skupinskem slikanju se pa le odpravimo nazaj proti Brestu. Zdaj se podamo v nasprotno smer - proti Debelemu vrhu.
Poti so v glavnem suhe, tu in tam je kakšna luža, pokrita z ledom, ki pa jo je mogoče obiti. Rahlo se vzpenjamo, potem pa nam markacije kažejo strmo v hrib. Pridemo na prečno pot in ne vemo, kam. Večina gre na desno,
Vinka in mene pa zvabi vrt kronic v strmini, zato plezava kar po brezpotju.
Tu in tam se pokaže že kakšna jarica, kasneje še mali zvončki. Končno prideva na pot, ki vodi od koče na Bohorju na Debeli vrh, samo še malo na desno morava in sva pri oznaki vrha (921 ali 922 metrov nadmorske višine).
Markacije in oznake so tu zelo slabo vidne. Preostala skupina se tudi prebije na vrh,
potem pa zlagoma iščemo jarice in med njimi tudi malicamo.
Za povratek izberemo bolj položno pot, ki pa je seveda daljša.
Še vedno nas greje sonce, doline pa se zavijajo v tančice megle.
Na skoraj pet kilometrov dolgi poti smo uživali več kot dve uri.
Na skoraj pet kilometrov dolgi poti smo uživali več kot dve uri.
Ko se vrnemo v Sevnico, se spomnim, da sem jarice videla tudi na vrtu hiše pod pokopališčem.
Grem pogledat še tiste in obrobek lepotic v ulici Ob gozdu. Jarice od začetka do konca: razveselile so naše oči in ogrele naša srca.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar