Šaleška jezera - 25. 3. 2019

Nas osem ob osmih na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica): Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica. Z dvema avtomobiloma skozi Zidani Most, Celje do Vinske Gore, kjer pa smo že krepko potrebni kave. Prijazna natakarica nam razloži in na listek napiše, kako pridemo do jezer. Pa je križišč in krožišč toliko, da se zapeljemo prav do Šoštanja, kjer nam pokažejo dostop do najbolj zahodnega jezera, ki ga nekateri imenujejo Družmirsko, drugi pa Šoštanjsko. Parkiramo pred Domom ribičev, točno tam, kjer nam je svetovala domačinka Paulina, ki na Facebook-u skrbno piše o pohodih tu in kje drugje, nam pa je pomagala z dragocenimi podatki in izkušnjami. V lokalu vprašam, kdo je domačin, da bi mi na terenu povedal kaj več o poteh, pa pravijo moški, da vsi. Razložijo nam, da lahko hodimo po poti ob Družmirskim in Velenjskim jezeru vse do Škalskega jezera, med Družmirskim in Velenjskim pa ne dovolijo več, ker se teren pogreza in ga sanirajo. 

Zdaj pa na pot: kar po nasipu, ker je pot mehkejša, vidimo pa tudi tršo stezo. 

Narava tu okrog se je že začela prebujati, naletimo na informativne table o pticah, ptic samih pa ne vidimo, mogoče smo preglasni. 

Družmirsko jezero je začelo nastajati leta 1975 in se še vedno veča: po načrtih Premogovnika Velenje naj bi leta 2020 obsegalo blizu 170 hektarov in tako postalo po površini in količini vode največje jezero v Šaleški dolini. Kvaliteta vode je vprašljiva zlasti zaradi intenzivnega kmetijstva v bližnjem naselju Gaberke, poleti pa je problem tudi odvzem vode za tehnološko vodo v elektrarni.

Med obema jezeroma vidimo navožen material in del pogreznjenega stolpa. Sprehodimo se do njega in potem po travniku, kjer pa vidimo že kar dolge in široke razpoke v zemlji. Dve informativni tabli tematske poti sta sicer čisto na koncu tega travnika, 

kmalu za njima pa ograja in si moramo skozi ločje in vodo utreti pot na trdna tla. 

Res pa je, da je povsod veliko opozoril glede nevarnosti ugrezanja tal.

Drugi posnetek je delo Vinka Šeška.

Južna obala Velenjskega jezera je kultivirana: urejene trate, klopce, kamp, plaža. 

Vse pa je prazno, še labodov na vodi je samo za vzorec. Tu in tam pade kakšna kaplja, ampak mi se ne damo: na klopcah ob jezeru, ki je veliko približno kot Blejsko in po obliki že skoraj umirjeno (le pod zahodnim delom še kopljejo premog in ugreznine zasipavajo s pepelom iz elektrarne), v miru malicamo.

Najbolj vzhodno jezero - Škalsko, ki je nastalo že pred drugo svetovno vojno in je s 16 hektarji površine med jezeri najmanjše, pustimo za kdaj drugič. Njegova oblika je dokončna, razveseljivo pa je dejstvo, da se voda v njem zamenja več kot petkrat na leto. V Velenjskem se le enkrat na tri leta. Še pogled na zanimivo naselje hišic z vrtovi "Kunta Kinte" 

in že se vračamo po isti poti, da nas dež ne prehiti.

Ne damo se motiti niti z deponijo na naši levi niti s pogledom na Termoelektrarno Šoštanj.

V Domu ribičev s pivom poskrbimo, da namočimo grla in nazdravimo materinskemu dnevu, potem pa Vinko razloži, da mu je domačin svetoval, da moramo nujno v naselje Gaberke. Lahko bi šli peš, ampak oblaki grozijo, zato se tja zapeljemo skozi Ravne. 

Blizu kozolca, ki so ga vaščani spremenili v Kulturnico (prostor za prireditve), naletimo na pravi kanjon. 

Potok Velunja nima več kakšnih dva metra visokih bregov, zdaj so zaradi ugrezanja tal vsaj 12-metrski. Hrib nad njimi je prava pustinja in tisti na drugi strani tudi. Lahko si predstavljamo, kako bo vse to kmalu pod vodo. Na tabli si ogledamo, katere hiše so vse izginile in zdaj bolje razumem Paulinine verze:

Tam na zahodu - RUDARSKE ŠKODE -

Rudarske škode.

Vse rjave od blata in razpok.

Le par labodov, ki letijo  mimo, čez grmovje, ki izginja tam na robu.

Poševno nagnjene nekoč ravnine nad jezersko so gladino.

Mir, tišina, le voda tiho valovi .

Kjer  nekoč je valovilo žito.

Ko z roko v roki šla sva preko trav.

Sedaj ni ne polj ne poti.

A to je le spomin.

Napredek je veliko vzel, malo dal.

Širi vodna se gladina.

Razpoke vidne vse povsod.

V kaj spreminja se dolina

polna vzboklin in razpok?

Če prisluhneš, slišiš tihi zven

v zvoniku, ki poševno je

pred leti zdrsel v globino.

Rudarske škode  kot

krvaveča rana naše so doline.

Gole so planote, kjer razlegal se je ptičji spev,

kjer skozi goste  veje gozda veter je šumel.

Sedaj zavija, kot bi povedati hotel:

Se spomniš še, kako je kmet še tu oral,

branal zemljo in sejal, nikjer ni bilo preprek, ograj.

Sedaj pa točno določene so poti.

Hodiš, nič domačega več ni.

Ni ne makovih cvetov, ne njiv ne travnikov.

Blato in beton ter globoki so  bregovi.

Nove nastajajo poti, ki danes so, jutri več jih ni.

Kapelica ob poti, vsa nagnjena stoji -

je kot spomenik preteklosti.

Tako spreminja se na zahodu naša dolina,

nekoč zelena, cvetoča, polna žita, življenja je bila naša  pokrajina.

Paulina Pristovšek

Na poti domov se pogovarjamo o vsem, kar smo videli, se spomnimo knjig, v katerih smo brali o rudarstvu v Velenju, in ugotavljamo, kako prav je, da smo njegove posledice videli od blizu.

Več posnetkov

Video: