Zadovoljstvo v majhnih stvareh: Stari grad, Trška gora in naselje Trška Gora

Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica: nas osem ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Nekaj dogovarjanja in odločitev pade: Trška gora. Najprej pa na Primož, da Vinko premeša v kadi, kar so v soboto nabrali.

Da nismo brez dela, mi to "strokovno" spremljamo, potem pa še dezinficiramo grla. Z dvema avtomobiloma naprej: preko Škocjana v Šmarješke Toplice,

kjer ustavimo v Gostišču pri dediju za kavo. Potem pa mimo toplic v hribe. Malo se lovimo in panoramsko ogledujemo ta naselja na sončni strani,

se spustimo pod Stari grad in v gozdu parkiramo.

Takoj najdemo markacije: planinske in tiste za gozdno učno pot.

Prijetna pot po gozdu nas pripelje do mogočnega gradu, preprosto Stari grad se imenuje, verjetno zato, ker so na Otočcu zgradili novejšega. Njegovi začetki segajo v 12. ali celo 9. stoletje, pisni viri pa ga omenjajo leta 1300. Zgradili so ga Oglejski patriarhi kot svojo najvzhodnejšo postojanko, upravljali pa so ga vitezi Starograjski. V teku stoletij so se izmenjavali različni lastniki, tudi nekdanji lastnik Impoljce je bil med njimi, grofje Margheri de Commandona pa so stavbo leta 1931 podarili konventu usmiljenih bratov v Novem mestu, ki so načrtovali tu ubožnico. Vendar so partizani leta 1944 grad požgali, po njej pa prešel v last novomeške tovarne Krka, ki ga postopoma obnavlja. Grad sodi med najstarejše pri nas in okrog njegove graditve spletajo različne zgodbe. Sezidal naj bi ga Samson v štirinajstih dneh, potrebno kamenje za gradnjo pa naj bi pobral po bližnjih njivah. Še konec 19. stoletja je bil pri vhodu naslikan orjak z vogalom gradu na ramenu: to naj bi bil Samson. Po drugi zgodbi naj bi grad gradili zidarji velikani, ki so bili tako veliki, da so si kamenje iz kamnoloma podajali kar iz rok v roke. Za zidanje naj bi uporabljali morsko vodo, zato so zidovi tako trdni in močni, da lahko kljubujejo vsakemu sovražniku. Močni pa so bili tudi Starograjski gospodje, za enega ni bil dovolj en konj, jahal je kar na dveh in premagal celo silnega Atilo ter pregnal hunsko vojsko. Janez Trdina je zapisal, da naj bi pred Turki grad rešili panji čebel. V dolini pod gradom naj bi bilo zakopano zlato tele, v grajski kleti pa kad denarja, ki naj bi jo varoval sam vrag: imel je posebno sobo, imenovano hudičeva kamra.

Vse to si lahlo preberemo na informativni tabli, nasproti nje pa nas tabla spomni na dvanajst talcev iz druge svetovne vojne.

Zdaj smo na cesti, ki se v začetku malo spušča, potem pa spet zravna. Ob poti je vedno kaj zanimivega: globel pod gradom, drevo robinije z dolgimi trni na deblu,

pogled proti cerkvi svetega Jurija (Srednje Grčevje).

Markacije nas popeljejo s ceste in preko potoka v gozd, potem navkreber po travniku, pa spet v gozd.

Nad njim se začnejo vinogradi in sprejme nas pesem klopotca. Zelo lep razgled je nazaj na Stari grad.

Skozi gozd in ob vinogradu končno pridemo do romarske cerkve Marijinega rojstva,

kjer nas najprej pozdravi kip svetega Urbana.

V viru lahko preberemo:

Prvotno je stalo na mestu, kjer je sedaj cerkev, znamenje Matere Božje. To so postavili, kakor pripoveduje narodna pravljica, ljudje šele v tistem času, ko so ponehali loviti fante k vojakom. Sedanja Trška gora je bila namreč vsa obraščena z gostimi gozdovi, ki so dajali varna skrivališča vsem tistim, ki so se bali postati vojaki. Kasneje so tu sezidali majhno cerkev, na njenem mestu je leta 1620 stiški opat Jakob Reinprecht, ki je umrl 13. januarja 1626. leta, na novo sezidal sedanjo prostorno cerkev. ... Dolga je 24 metrov, široka 8,5 metra in visoka 15 metrov. Zvonik je visok 30 metrov in ima lepo baročno streho. Med vojno je bila cerkev močno poškodovana.

Zadnji posnetek je delo Vinka Šeška.

Poleg cerkve rastejo štiri lipe, zasadili naj bi jih okoli leta 1622 ali še prej, najmogočnejša med njimi je z 810 cm v prsnem obsegu tudi najdebelejša dolenjska lipa. V senci pri kamniti mizi pa so naši predniki modrovali, razpravljali in vodili pravde. Sicer pa je Trška gora poimenovana tako zaradi trga Novo mesto - tržani so v glavnem imeli tu svoja posestva in vinograde.

Nismo spregledali niti plošče, ki spominja na partizanski politični miting leta 1942,

niti spomenika Lojzetu Slaku, ki je tudi tu črpal navdih za svoje skladbe.

V bližini je lepo ohranjena stavba z zanimivim oknom iz barvnega stekla in izrekom iz Prvega pisma apostola Pavla Korinčanom v stari angleščini: Kajti zaradi nas je pisano, da mora tisti, ki orje, orati v upanju ...