Dolgo sem si želela priti na hrib, ki ga je mogoče videti od moje rojstne hiše vsaj tri kilometre proti jugu in danes se mi je ta želja izpolnila. Dvanajst se nas zbere od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica ob devetih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica). Sonce lepo sije, le veter je malo nadležen, nekaj minut prej pa smo doživeli snežno ploho. S tremi avtomobili se odpeljemo do Srednjega Pijavškega (po majhnem oklevanju na Zgornjem Pijavškem, če že ni to startno mesto pohoda), parkiramo pri stari hiši
in zakoračimo po cesti, ki se po gozdu dviga proti naselju Ženje. Ko stopimo iz gozda, se nam začnejo odpirati razgledi:
Grad Rajhenburg in Mohor, kmalu še več savske doline, potem pa od Bohorja, preko Lisce,
Velikega Kozjega do Kuma. Zagledam tudi streho kozolca pri moji rojstni hiši, odpira se nam Dolenji Leskovec, više Gorenji Leskovec in vasi pod Bohorjem. Veter je lepo očistil ozračje in razgledi so res krasni. Naselje se širi po grebenu, veliko je novih in lepo urejenih hiš. Na grebenu levo predvidevamo, da je Strmo Rebro nad naseljem Straža, ki je tudi na našem seznamu za bodoče obiske.
Nihče v skupini še ni hodil po teh terenih, domačinka nam je sicer zagotovila, da za predvideno traso ni problema, imamo tudi zemljevide, vendar "kartu čitaj i seljaka pitaj". Pri zadnji hiši v naselju uspem iz hiše priklicati gospodinjo, ki nam pove, da moramo zaviti na desno, če hočemo priti v Dolenjo Lepo vas. Če bi šli naravnost, bi prišli v Gorenjo Lepo vas s cerkvijo svetih Primoža in Felicijana, kar pa ni naš namen.
Posnetek Nevenke Vahtar.
Spustimo se torej med nekaj hiš Spodnje Lepe vasi, kakšne posebne lepote pa ne opazimo. Iz delavnice izvabim domačina, ki nam razloži, kako naprej: po gozdni cesti se spet dvignemo, pustimo levo naselje Kočno in se obrnemo na desno, kjer se razprostirajo travniki in njive. 
Na levi je dolina poglobljena v pravo globačo, ki jo obroblja gozd, nad njim visoko pa Veliki Trn s cerkvijo svetega Duha.
Posnetek Nevenke Vahtar.
Na prijetnem soncu, pod zanimivimi oblaki, ki jih veter podi po nebu, ob eksibicijah ptic v zraku postojimo in se okrepimo s tekočimi in trdimi dobrotami. 
V naselju Črešnjice nad Pijavškim pridemo pri kapelici na cesto, ki povezuje Veliki Trn z Gornjim Pijavškim. Človeka nikjer nobenega, sicer pa vemo, da moramo zaviti na desno.
Ob cesti nas pričakajo drobni zvončki.
Cesta vodi rahlo navzdol skozi gozd, na desno je odcep za Srednje Arto, levo pa nedaleč od ceste brezno, ki ga je Boris izmeril - 45 metrov je globoko.
Kmalu pridemo do redkih hiš naselja, v katerem uradno živijo samo še trije ljudje. Na zemljevidih in v statutu krške občine piše Gorenje Dole, na tabli ob cesti pa Gornje Dule. Nikogar ni blizu, da bi ga vprašali, kaj je prav.
Ob robu gozda, po katerem se začne cesta v okljukih spuščati, nas presneseti popolna zapora za promet. Peš bomo pa verjetno lahko prišli.
Na cestišču je veliko suhega listja, nekaj odlomljenih vej, nič tako velikega, da ne bi vozila mogla mimo. Zapora pa velja prav do začetka naselja Gornje Pijavško.
Skozi drevje lahko kukamo preko Save na Rožno s cerkvijo svetega Kancijana,
na katerega pa se odpre širši pogled iz vasi.
Zanimiva je kapelica, ne mika nas zelo prometna cesta, raje se umaknemo na pot po polju in kmalu smo pri avtomobilih na Srednjem Pijavškem.
Zanima nas še, kaj delajo bobri ob Savi v bližini Loga.
Najdemo pokrita domovanja in veliko oglodanih dreves. okolica pa je okrašena z malimi zvončki.
Ob Savi veter še močneje piha, zato se umaknemo na toplo na Logu in ob napitkih ter načrtih za naslednjič zaključimo pohod.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar