Skupina Posebna prijateljska potepanja gre spet zgodaj na pot: ob 5.10 se nas na Železniški postaji Sevnica sedem vkrca na vlak, eden je že na vlaku, dve vstopita na Bregu, ena v Radečah in ena v Zidanem Mostu - za ducat se nas nabere.
V Ljubljano prispemo z minimalno zamudo, zato imamo dovolj časa za kavo in prigrizke, na avtobusu v smeri Rateče ob 7.30 pa je tudi dovolj prostora za nas.
Gorenjska se nam kaže v soncu, Kamniško-Savinjske Alpe sicer niso preveč jasne, Julijske pa bolj.
Levi zgornji posnetek: Marta Brežan.
Še pred deseto smo v Gozdu Martuljku pred čudovito kuliso Martuljkove (Martuljške ali Špikove) skupine. Prijetno sveže je še in kar takoj se odpravimo najprej po kolesarski stezi, potem pa po Gozdni učni poti Rute z informativnimi tablami in oznakami za drevesa in grme. Preberemo si lahko tudi dve zgodbi:
Na levi strani nam večino časa šumlja potok Martuljek,
ki ga po mostu prečkamo in potem spremljamo po soteski s sto metri visokimi stenami. Voda se preliva preko jezov, se vrtinči v tolmunih, nanesla je veliko kamnov različnih velikosti in drevesnih debel. Pot je ponekod zelo ozka, v strmine vodijo lesene stopnice, mreže so kot varovanje pred padajočim kamenjem. Spet most, potem pa stopnice strmo navzgor.
Tu končno uzremo spodnji slap v dveh delih: 29 in 25 metrov v višino in z veliko količino vode. Ob poti navzgor pridemo bliže in drobne kapljice nas osvežijo pri vzponu po kar zahtevni poti s koreninami, visokimi kamni, predeli, kjer jo je voda zdrla.
Skrajno levi zgornji in srednji spodnji posnetek: Marta Brežan.
Oddahnemo si, ko se pot malo zravna in privoščimo si nekaj minut počitka.
Na križišču poti izberemo smer proti Brunarici pri Ingotu na planšariji v Jasenjah. Še pred njo slišimo čudne zvoke črpalke za vodo ("oven" ali "koštrun") in so jo od blizu ogledamo. Pot nadaljujemo mimo pašnika, kjer živina počiva v senci in se čudimo materi lipi s sedmimi hčerami.
Foto: Marta Brežan. Finžgar je skrajno desni spodaj.
Ustavimo se pri Finžgarjevi kapelici, kjer nam prijazni skrbnik pokaže fotografijo zaslužnih za njo. Blizu nje stoji še spomenik ponesrečenim planincem,
Foto: Jakob Felbar.
Slika na sredini: Marta Brežan.
Vrnemo se k Brunarici pri Ingotu, kjer se veliko obiskovalcev krepča z jedačo in pijačo. Mi si v glavnem izberemo joto z mesom, ki jo zalijemo s pivom. Osebje se trudi, da ne čakamo predolgo, zadovoljni pa smo tudi z lepo urejenimi sanitarijami.
V dolino se vračamo po zgornji poti, v prijetni senci gozda pa se ustavimo še pri mizi s klopmi, da se malo posladkamo. Pa še zapojemo:
a)Bi se mi potepali, mi smo prva liga, ko hitimo naokrog, napor je ena figa.
Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo, ker naj vedno lušno bo, zato, zato!
Avtobus in pa vlak, vrtijo se kolesa, noge še dodajamo na poti v nebesa. Pa zakaj...
Narava da, kultura ja, medsebojna sreča; prijateljska potepanja - se obzorje veča. Pa zakaj ...
(Melodija: Mi smo mi, fantje vsi)
b)Ko na potep se mi podamo podamo, to je to, to je to, to je to, to, to,
ko na potep se mi podamo, sonce sveti nam toplo.
Če tudi dež je, al' sneg, al' toča, nič zato, nič zato, nič za to, to, to,
če tudi dež je, al' sneg, al' toča, mi sonce v sebi nosimo.
Po cestah ravnih, tirih, ovinkih, zdaj na pot, zdaj na pot, zdaj na pot, pot, pot,
po cestah ravnih, tirih, ovinkih naj sreča spremlja nas povsod. (Melodija: Bella ciao)
Pot navzdol je kamnita, ponekod zdrta in moramo paziti na vsak korak Pri prostoru s pripravljeno kopo se malo odpočijemo in se čudimo stranišču, ki je dobro prezračeno. Ozračje se je že dobro segrelo, k sreči zapiha veter in laže prečkamo travnike brez sence.
Približno pol ure imamo še do odhoda avtobusa proti Ljubljani ob 15.27 in v Gostilni Jožica nam hitro postrežejo, čeprav imajo veliko dela s serviranjem kosil. V avtobusu, ki ni preveč poln, se malo ohladimo, v Ljubljano pa se pripeljemo z dvajset minut zamude in komaj še ujamemo vlak ob 17.55.
V Sevnici smo okrog pol osmih: malo utrujeni, ampak polni lepih vtisov.
Nekaj podrobnosti je pod videom.
Video:
GOZD MARTULJEK
Kraj ima okrog 640 prebivalcev in se tako imenuje od leta 1955, prej je bil to Gozd ali Rute, še danes se deli na dva dela: Zgornje in Spodnje Rute. Je sedež krajevne skupnosti, spada pa pod občino Kranjska Gora. V preteklosti so se ljudje ukvarjali z živinorejo in planinskim pašništvom, zdaj predvsem s turizmom: hoteli, kamp, privatne sobe. V Zgornjih Rutah stoji Kapela srca Jezusovega iz leta 1913. Gozd Martuljek se je začel hitro razvijati z zgraditvijo železnice leta 1870, ki pa so jo leta 1966 opustili in njena trasa služi kot kolesarska steza.
Martuljkova, Martuljška ali Špikova skupina gora nudi enega najlepših razgledov v Julijskih Alpah. Zlahka prepoznamo značilno obliko Špika (2.472 metrov), zraven Frdamane police in druge vrhove, bolj v ozadju Široko peč in najvišji Oltar (2.621 metrov). Na tem področju ni planinskih koč, zavetje pa lahko nudijo štirje bivaki: Za Akom, Pod srcem, Na Jezerih in najvišji Matevžev bivak (na nadmorski višini 2.180 metrov).
Vodo zbira potok Martuljek, ki se pri Gozdu Martuljku izliva v Savo Dolinko. Na svoji poti izpod gora oblikuje dva velika slapova. Spodnji slap ima dva skočnika: 29 in 25 metrov, voda potem nadaljujejo pot po35 0 metrov dolgem kanjonu z do sto metrov visokimi stenami. To je ostanek ledeniške morene in stene so zaradi grobozrnate kamnine zelo krušljive. Zgornji slap pada v štirih stopnjah: 34, 14, 5 in 48 metrov; ko pridemo do njega, vidimo to zadnjo stopnjo.
Vmes je Planšarija v Jasenjah: pred 40 leti so tu pasli govedo trije gospodarji. Za 14 dni so se preselili sem in ročno kosili travnike. Družinski člani so prišli vsak dan s hrano (vsaj uro daleč!) pomagat obračat in grabit seno. Tega so shranili na senike in ga pozimi vozili s sanmi v dolino. Kmetje so se postarali, nasledniki so odšli v službe in opuščali planine. Zadnja košnja gospodarjev je bila sredi sedemdesetih let dvajsetega stoletja, potem so nekaj časa še samo pasli, nekaj let pa je planina samevala: seniki so se podrli, travniki zarasli. Naslednik enega gospodarjev je leta 1992 začel planšarijo oživljati, očistil drevje ter grmovje in zdaj spet pase živino. Brunarica pri Ingotu pa postreže lačnim in žejnim obiskovalcem.
Na koncu travnikov so bogoslovci ljubljanske nadškofije leta 1924 zgradili bivalno brunarico, leta 1926 pa še kapelo Marije Snežne. Nemci so leta 1942 požgali vse pastirske zgradbe, pustili pa so senike in kapelico. Po drugi svetovni vojni je Fran Saleški Finžgar izprosil pri oblasteh, da so spet postavili bivalni objekt, zato se kapelica po njem imenuje Finžgarjeva kapelica, on je imel tu tudi svojo biserno mašo. Duhovniki še vedno prihajajo sem dopustovat in maševat; ob letošnji stoletnici kapele bo še posebno slovesno. Je pa v lasti Škofije Novo mesto. Akademska slikarka Veselka Šorli Puc je nad vhodom kapele izdelala vitraž s stiliziranimi gorskimi rožami in Marijinem monogramom. Akademski slikar Tomaž Perko je leta 2017 na notranji steni kapele naslikal veliko podobo Marije Snežne med belimi vrhovi Martuljških gora in zelenimi gozdovi. Poleg kapele stoji spomenik ponesrečenim planincem.
Vlak ob 6.13 za Ljubljano in na Železniški postaji Sevnica nas vstopi 21 od skupine Posebna prijateljska potepanja, ena je že na vlaku, tri se nam pridružijo v Zidanem Mostu, potem pa enega izgubimo v Ljubljani. Regionalni vlak za Beljak nas pripelje direktno na Jesenice, sicer z nekaj minutami zamude, vendar sprevodniki uredijo, da nas vlak proti Novi Gorici počaka. Pa še novejši Stadler je, ne tista odslužena ropotija. Med vožnjo vneto urejamo naročilo malic, ne pozabimo pa tudi opazovati in občudovati slikovite pokrajine, ki drsi mimo nas.
Od Jesenic naprej se vozimo po progi, ki so jo kljub zelo naporni trasi zgradili v šestih letih (1900 - 1906). Pomenila je pomembno povezavo med Dunajem in Trstom, danes pa je tudi turistična atrakcija s 37 predori, 27 viadukti, 39 mostovi in petimi galerijami na dolžini 89 kilometrov med Jesenicami in Novo Gorico. Pozorni smo na most nad Vintgarjem iz rezanega kamna, ki se dviga 33 metrov nad gladino Radovne. Sicer pa je najvišji most tisti preko Idrijce pri Mostu na Soči. Skozi drevesne krošnje ujamemo tudi bežne poglede na Blejsko jezero in že je tu Bohinjska Bela z vojašnico in kamnitim Babjim zobom. Pri Bohinjski Bistrici se spomnemo smučanja na Kobli, potem pa zdrsnem v temo predora, ki je najdaljši železniški predor v celoti na slovenskem ozemlju (6.327,3 metre). Karavanški je seveda daljši (7.976 metrov), vendar je delno v Avstriji. Ob dograditvi leta 1906 (na otvoritvi je bil tudi prestolonaslednik Franc Ferdinand) je bila njegova dolžina 6.339 metrov, sedanjo dolžino pa je dobil leta 1945, potem ko so nemški vojaki ob umiku razstrelili severni portal. To je dvotirni enocevni predor, čeprav je prvotni načrt predvideval izgradnjo dveh enotirnih predorov, med seboj oddaljenih 30 metrov in s prečnimi povezavami na vsakih 200 metrov. Pri gradnji so imeli težave zaradi vdorov vode, zaradi tega so leta 1938 odstranili drugi tir. Predor ima velik pomen za povezavo Gorenjske proti Novi Gorici. Na drugi strani se pripeljemo v Baško grapo - Podbrdo, nad katerim je tudi prelaz Petrovo brdo, planincem znan kot izhodišče poti na Porezen. Grahovo je področje, kjer so snemali film Na svoji zemlji. Zanimiv nam je tudi pogled na naselje Bača, kjer se rečica Bača, ki jo proga na razdalji 22 kilometrov prečka kar na enajstih mostovih, izliva v Idrijco.
Železniška postaja Most na Soči stoji v bistvu v kraju Postaja in od vsakega ter do vsakega vlaka vozi avtobus iz Tolmina ali v Tolmin. Dobre pol ure si privoščimo za kavo v postajnem lokalu, spoznamo, da imamo tudi pri nas "čučavce", potem pa se približno dva kilometra sprehodimo ob Idrijci do Mosta na Soči z okoli 400 prebivalci. Kraj ima šolo z muzejsko zbirko, vrtec, dve cerkvi, spada pa pod občino Tolmin. Najprej hodimo po asfaltirani cesti, ko pa ta zavije na levo pod železnico, se napotimo po senčni peščeni cesti. Pogledi nam med zelenjem uhajajo na čudovito zeleno reko pod nami, skale nad njo in naselje na vrhu njih.
Med prvimi hišami naletimo na domiselne okraske in napise, z mosta pa ogledujemo izliv Idrijce v Sočo.
Zdaj pa k jezeru! Nastalo je leta 1936 z zajezitvijo Soče v kraju Podselo za Hidrolektrarno Doblar in kasnejšo razširitev za boljši izkoristek vode (leta 1939 in 2002). Dolgo je okrog sedem kilometrov, na najširšem delu meri 600 metrov, vsebuje pa 9 210 000 kubičnih metrov vode. Jez je visok več kot 40 metrov, voda pa je napeljana na turbine po 3.567 metrov dolgem kanalu s premerom 5,6 metra. Doblar I in Doblar II s svojimi štirimi agregati skupaj letno proizvedeta približno 350 GWh, Nuklearna elektrarna Krško pa jih je samo v marcu 2026 - 520 GWh.
Pridemo do turistične ladjice Lucija, kjer nas že čaka šegavi kapitan z nekaj turisti. Po dogovoru s Pizzerijo Jezero dobimo pice, ki se jih kar takoj lotimo. Velike so, težka je borba z njimi. Kapitan nas pozdravi, potem pa razlaga, da je voda pod nami globoka pet metrov; če ima kdo kdaj kakšne posebne načrte s taščo, naj jo raje zapelje skoraj do jeza, kjer je globina 42 metrov. Za devet evrov (upokojenska karta z dodatnim popustom za skupino, polna cena je dvanajst evrov) se eno uro vozimo po jezeru, mogoče je dobiti pijačo po dostopnih cenah (pol litra piva ali radlerja stane štiri evre), skuhajo pa tudi kavo.
Sirena naznani odhod in zapeljemo se proti mostu in pod njim. Na levi vidimo izliv Idrijce v Sočo, nad njim se dviga naselje s Cerkvijo svete Lucije, katere začetki segajo verjetno v leto 1612. V prvi svetovni vojni je bila močno poškodovana, leta 1927 je začel z obnovo akademski slikar Tone Kralj. Med starimi hišami je ena bela, kjer stanuje naš kapitan: on in ameriški predsednik stanujeta v "beli hiši". Počasi drsijo mimo nas zeleno obrasli bregovi, tu in tam se pokaže proga na mostu, vidimo tudi vlak, ki naj bi bil tu ob 12.26, pa ima zamudo. Pod jezom vozi pod gladino jezera. Na enem mestu ob jezeru se pokaže velika luknja. V njej naj bi včasih živel zmaj, ki je ugrabil eno princeso. Ta je tako močno jokala, da je nastalo to jezero. Po jezero je priveslal princ: lep, bogat, močan, bradat in z očali (kot kapitan), presekal je zmaja na pol in rešil princesko Lucijo, po kateri se je včasih imenoval kraj, zdaj pa ladjica. Zmajeva kri je bila zelena, od tod barva vode. Par se je zaljubil, poljubil, zaročil in, ko je princu zmanjkalo izgovorov, sta se tudi poročila. Ko je princ pred oltarjem rekel ja, se je princesa spremenila v zmaja, princ pa v copato. Princeska je bila srečna, princ pa poročen: zato je to zgodba, ki ima skoraj srečen konec. Kasneje nas kapitan pokaže zmaja: izbere tri udeleženke, ki si morajo zakriti oči, med počasnim štetjem do pet on pred nje postavi veliko ogledalo, ko odprejo oči, v njem zagledajo troglavega zmaja. Pokaže nam tudi "Most vzdihljajev", ki pa je za razliko od beneškega, povezan z romantično zgodbo: lepega sončnega dne sta en gospod in ena gospa zaveslala pod ta most, ne vemo, kaj sta tam počela. Slišali so se samo vzdihljaji, vendar se nikar ne zgražajmo, saj sta bila oba poročena, vendar ne drug z drugim. Kapitan nam razloži še razliko med moškimi in ženskami: razlika je v urejenosti, pa tudi, da gre pri moških vse skozi eno uho noter, skozi drugo ven, pri ženskah pa skozi obe ušesi noter in skozi usta ven. Na vodi je tu in tam kakšen čoln, pa sup, od živali pa kakšna račka, nekaj ptic se preletava v zraku. Takoj se vidi, da so moškega spola, ker imajo zaprte kljune.
Z nami je Anica Gačnik, mojstrica recitacij, ki nam obudi spomin na Simona Gregorčiča:
SOČI
Krasna si, bistra hči planin, brdka v prirodni si lepoti, ko ti prozornih globočin nevihte temne srd ne moti — krasna si, hči planin! Tvoj tek je živ in je legak ko hod deklet s planine; in jasna si ko gorski zrak in glasna si, kot spev krepak planinske je mladine — krasna si, hči planin! Rad gledam ti v valove bodre, valove te zelenomodre: temna zelen planinskih trav in vedra višnjevost višav lepo se v njih je zlila; na rosah sinjega neba, na rosah zelenih gora lepoto to si pila — krasna si, hči planin! Ti meni si predraga znanka! Ko z gorskih prišumiš dobrav, od doma se mi zdiš poslanka, nesoča mnog mi ljub pozdrav — Bog sprimi te tu sred planjav! Kako glasno, ljubo šumljaš, kako čvrsto, krepko skakljaš, ko sred gora še pot imaš! A ko pridereš na ravnine, zakaj te živa radost mine? Kaj trudno lezeš in počasi, zakaj so tožni tvoji glasi? Težko se ločiš od hribov, zibélke tvojega valovja? Mar veš, da tečeš tik grobov, grobov slovenskega domovja? Obojno bol pač tu trpiš, V tej boli tožna in počasna, ogromna solza se mi zdiš, a še kot solza - krasna! Krasna si, bistra hči planin, brdka v prirodni si lepoti, ko ti prozornih globočin nevihte divje srd ne moti! Pa oh, siroti tebi žuga vihar grozán, vihar strašán; prihrumel z gorkega bo juga, divjal čez plodno bo ravan, ki tvoja jo napaja struga — gorjé, da daleč ni ta dan! Nad tabo jasen bo obok, krog tebe pa svinčena toča in dež krvav in solz potok in blisk in grom — oh, bitva vroča! Tod sekla bridka bodo jekla, in ti mi boš krvava tekla: kri naša te pojila bo, sovražna te kalila bo! Takrat se spomni, bistra Soča, kar gorko ti srce naroča: Kar bode shranjenih voda v oblakih tvojega neba, kar vode v tvojih bo planinah, kar bode v cvetnih je ravninah, tačas pridrvi vse na dan, narasti, vzkipi v tok strašán! Ne stiskaj v meje se bregov, srdita čez branove stopi ter tujce, zemlje lačne, vtopi na dno razpenjenih valov!
V PEPELNIČNI NOČI
Polnôčni zvón z visôkih lín krepkó zaklenkal je! Potihnil glas je vijolín, strunár odbrenkal je!
Plesíšča in gledíšča se povsód zapírajo, v odprta pa svetíšča se zemljani zbírajo.
Glej, bôžji hràm tam sréd polján dviguje se v nebó, oj bôžji hràm takó prostrán in pa krasán takó!
Kot réke v morje vanj nocój krdela silno vró, svetíšče polno je takój — in duri se zapró.
Tu v blagru ino v svili vse nocój košáti se, diší ti po kadíli vse in svéti v zlati se.
Več biserjev ko v dnu morjá pred tábo se iskrí, in več, ko zvézd je vrh nebá, tu jasnih je očí.
Tu gibki udje, vzôrna rast, tu lét in líca cvét, tu zêmlje slást, bogastvo, čast... o, ti presréčni svét! —
A čuj!... Nék duh zakliče mi: "Kar zrèš jih pred sebój, zapíši mej mrlíče mi s pepelom tem nocój!"
In stópil sem pred žrtvenik, kot bi duhovnik bil, pepel iz óljčnih je mladík nanj dèl cerkovnik bil.
Pepela zdaj na téme sem najprvo sêbi vsul, vtopíl se v misli néme sem, le Bog je sam jih čul.
Pozvál na to krdela sem in príšla so hruméč, zaznámoval jim čela sem pretèč in pa svarèč:
"Oj, gréšniki mazíljeni, proč króno in škrlát, saj bóste vsi prisíljeni, vkloníti smrti vrat.
Sedaj vi národom ste strah, strah tudi vas bo zmel, to žêzlo prah, prestól bo prah, vi bóste prah, pepel!
Vi, ki zaklade zbirate iz bližnjikov krví, ki réveže zatírate — prah bóste tudi ví!
Ti ròj, ki noč in dan prežíš, da brata v past bi vjél, ti smrti v zanjke se vlovíš, prah bodeš in pepel!
In tí, ki z umom, cvétom let zdaj bahaš se vesél, glej, prédno ti odpade cvet, prah bódeš in pepél!"
Prišèl še mnog, še mnog je tròp, mar bo se kak otél? Ne! Vsem podpisal sem pokòp: "Prah boste in pepel!"
Na zadnje roj še priskakljá, neskrbnih, jasnih líc, číst, kakor angelji nebá, in lépši od cvetíc.
Zaplakal nad tem krasom sem, češ: tudi ta bo strt! Še té... tresóčim glasom sem Zaznámoval za smrt...
Končano! - Ne! - Čuj, duri tam ječé zaškrípljejo, in nôve trume v bôžji hram skoz njé se vsípljejo.
Na teh ni srebra ne zlatá, in blesk jim je neznán, na licih tóžnih se pozná le sled solzâ in rán.
To pač je siromakov ród, molčé je zunaj stal, in mírno čakal, da gospod prostôra bi mu dal.
Sedaj, ko próst mu je pristòp, korák priblíža svoj, jaz pa spoznám trpínov tròp, oh, bil je - národ moj!
Odlôžil sem tedaj pepel, v klečéče vprl okó, za blagoslov sem róke vspel ter kliknil sem krepkó:
Le vstani, vbôrni národ moj, do dánes v prah teptán, pepelni dan ni dan več tvoj, tvoj je - vstajenja dán!
Še fotografiranje nekaterih s kapitanom, po koncu vožnje pa se sprehodimo do trga, kjer se posladkamo s sladoledom.
Želimo priti do razgledne točke: gremo mimo rojstne hiše dirigenta Marka Muniha, osnovne šole z oddelkom Muzeja Tolmin, mimogrede si ogledamo Cerkev svete Lucije. Ob pokopališču se vzpnemo do Cerkve svetega Mavra (prvič omenjena leta 1192) in uživamo ob pogledu na jezera. Ob tem tudi pesnimo in pojemo.
MI BI VSI SE POTEPALI – melodija: Mi smo mi, fantje vsi …
Mi bi vsi se potepali, mi smo prva liga. Ko hitimo naokrog, napor je ena figa.
Pa zakaj, pa zato, ker naj vedno lušno bo, ker naj vedno lušno bo, zato, zato!
Avtobus in pa vlak: vrtijo se kolesa, noge še dodajamo na poti v nebesa. Pa zakaj ...
Narava da, kultura ja, medsebojna sreča - prijateljska potepanja: se obzorje veča. Pa zakaj ...
Ob spustu zavijemo še k ostankom Rimske hiše iz tretjega stoletja našega štetja. Sicer pa so Rimljani tu živeli od prvega do petega stoletja našega štetja. Kraje iz preteklosti povezuje kulturnozgodovinska pot Čez Most po modrost, označena s simpatično sovico z grške obredne skodelice (peto stoletje pred našim štetjem), ki so jo izkopali blizu Mosta na Soči.
O zgodovini kraja lahko v Wikipediji preberemo:
Kraj leži ob sotočju rek Idrijce in Soče in ob umetnem jezeru za HE Doblar. Večini je ta kraj znan kot Most na Soči, toda to je šele od leta 1952. Prej se je ta kraj imenoval SVETA LUCIJA, po zavetnici Sv. Luciji, kateri je posvečena župnijska cerkev. Ker pa tistim, ko so začeli pisati zgodovino šele po letu 1945, ime Sveta Lucija ni bilo všeč, ker je to ime krščanske mučenke iz 3. stoletja, so ime kraja spremenili v Most na Soči in to je ostalo danes. Bogate arheološke najdbe uvrščajo Sveto Lucijo med najpomembnejše prazgodovinske naselbine v Sloveniji. V starejši železni dobi – med 8. in 4. stoletjem pred Kristusom je tu nastalo naselje, ki po izkopaninah sodeč ni bilo majhno. Ostaline nekdanjih kultur je sredi 19. stol. prvi zbiral, hranil in o njih je pisal župnik Tomaž Rutar. Grobišča so sistematično začeli raziskovati ob koncu 19. stoletja. Tako je bilo do danes kontrolirano izkopanih okoli 7000 grobov. Med arheološkimi raziskavami Goriškega muzeja pa so pod vodstvom Draga Svoljška na desnem bregu reke Idrijce odkrili skoraj 40 stanovanjskih hiš in delavnic. Izmed teh si danes lahko ogledamo temelje starejše železnodobne hiše (5. st. pr. Kristusom) v krajevnem arheološkem muzeju v novi osnovni šoli. Ostaline rimskodobne hiše (3. st. po Kristusu) pa lahko vidimo v novem naselju.
Čas za povratek: po široki senčnati poti proti Bači, vendar jo moramo prej zapustiti in se spustiti na prometno cesto proti Idriji in Ljubljani. Prečkanje je kar nevarno, ker za pešce ni prehoda. Levo od mosta stoji spomenik iz prve svetovne vojne. Je eden večjih in so ga postavili še med vojno v spomin na 15. korpus avstroogrske vojske. Še preko mosta, pogled na Idrijco, osvežitev v lokalu in točen vlak ob 15.21. Spet je ravno prav hladen Stadler in ni pretirano poln.
Na Jesenicah nam izkušena sopotnica pomaga kupiti dodatne karte za mednarodni vlakna avtomatu, ker blagajna ne dela več. Dodatek po novem stane dva evra, na vlaku pa je zanj treba plačati štiri evre. Vlak z Beljaka je natrpan, dobimo pa sedeže, ker mladi potniki in potnice vedo, kaj je kultura. Zamujamo, zato uspemo priti šele na vlak za Dobovo ob 19.55, zaenkrat še s perona 98. Naslednji teden teh začasnih peronov za vlake proti Zidanemu Mostu ne bo več, ostanejo samo še za Dolenjsko.
Okrog pol devetih smo v Sevnici: lepo smo izkoristili sončen, ne preveč vroč dan.
Vlak ob 6.27 z Železniške postaje Sevnica ima nekaj minut zamude, toliko, da trepetamo, če bo zveza v Zidanem Mostu proti Mariboru počakala. Vlak čaka in nekaj čez pol osmo smo v soncu obsijanem Celju.
Tokrat nas je od skupine Posebna prijateljska potepanja16 in kar takoj se odpravimo proti Savinji,
kjer občudujemo z bogatim cvetjem okrašeni most in vodomete na krožišču. Ob Savinji pridemo do lesenih pokritih stopnic in se vzpnemo do Cerkve svete Cecilije (kapucinske cerkve s samostanom), ki je bila zgrajena med letoma 1609 in 1615. Preseneti nas zanimiva kombinacija starih in novih elementov. Pot nadaljujemo v park, v katerem so prvi dvojni drevored divjih kostanjev zasadili leta 1856. Nad njim se dviga Miklavški hrib s cerkvijo in razgledom.
Foto:Marta Brežan.
Pri igralih si privoščimo postanek s kavo in čestitko Nadi za rojstni dan: vse najboljše, Nada, in hvala za okrepčilo.
Sprehajamo se po parku, prepoznavamo drevesa, odkrijemo celo makluro z njenimi zelenimi kroglicami. Kažipot nas usmeri v Mestni gozd: občina ga je odkupila v letih 1883 - 1892, sto hektarov s 14 kilometri urejenih poti je v oskrbi Mestne občine Celje in Krajevne enote Zavoda za gozdove.
Peščena pot se počasi dviga, na enem mestu se pretikamo skozi podrto drevo, pogosto so postavljene klopi in nekaj orodij za razgibavanje. Ko zavijemo desno, postane pot bolj gozdna, ponekod je utrjena z lesenimi stopnicami. Po uri počasne hoje pridemo do stare bukve, stranišča in drevesne hiše.
Posnetka na desni sta delo Marte Brežan.
Čas je za malico in počitek.
Posnetki Marjetke Sagaj in Marte Brežan.
Previdno se spuščamo po strmi stezi, izkoristimo tudi igrišče v gozdu, potem pa smo kmalu pri Meškovem studencu, kamor je rad zahajal Franc Ksaver Meško. Savinjo prečkamo po s cvetjem okrašenem mostu, potem pa zavijemo v senčnati drevored ob Savinji. Del skupine odhiti na vlak, deset pa se nas sprehodi mimo Knjižnice, Stare grofije in občuduje lepo cvetlično ureditev.
Ta je zlasti bogata pri lokalu Stari pisker.
V Gostilni Oštirka se okrepčamo z malico in pijačami,
Spodnji desni posnetek: Marta Brežan.
potem pa ujamemo vlak ob 12.34 proti Zidanem Mostu. Tam prestopimo in okrog pol enih smo v Sevnici.
Če si na terenu zjutraj in dopoldne, še ni pretirano vroče.
Danes pa skupina Posebna prijateljska potepanja res zgodaj vstaja: vlak odpelje z Železniške postaje Sevnica že deset čez pet zjutraj. Enajst nas je, dve se nam pridružita še na Bregu
in z nekaj zamude se pripeljemo v Ljubljano. Dovolj časa imamo za kavo in prigrizke, večina uporabi kar najbližjo trgovino.
Avtobus za Rateče ob pol osmih odpelje točno, ni čisto poln, na poti pa je vse manj prostih sedežev, sploh na Jesenicah.
Mimo nas drsi s soncem obsijana Gorenjska: Kamniško-Savinjske Alpe, Triglav, Martuljkova skupina ... V Kranjsko Goro pripeljemo s toliko zamude, da nam avtobus proti Vršiču ob 9.37 že odpelje.
Sprehodimo se skozi naselje, pokukamo v cerkev, potem pa k sreči še pravočasno pohitimo na parkirišče P + R, kjer že kar dolga vrsta na začetni postaji čaka na želeni avtobus ob 10.35. Skupina mladih, ki pridejo zadnji, se postavi kar na začetek vrste (mogoče nevede). Ko jih opozorim, se premaknejo na konec. Ostanejo brez sedežev in morajo počakati na naslednji avtobus čez eno uro, sicer pa bi se tako zgodilo z našo skupino. Druga postaja je Avtobusna postaja Kranjska Gora, kjer sploh ne ustavimo, ker ni prostora; čakajočih pa je tu za kar cel avtobus. Obisk Vršiča na tak način je postal zelo popularen. Naša voznica spretno speljuje ovinke, 24 jih je na tej strani, 26 pa proti Trenti. Veliko je tudi drugih vozi v obe smeri, sploh motoristov.
Izstopimo pri Erjavčevi koči in se najprej poklonimo spominu umrlih vojaških ujetnikov, del njih je pokopan tudi tu. Vzpnemo se do koče in si malo oddahnemo.
Ob pol dvanajstih se spustimo po stezi rahlo navzdol, potem pa postrani navzgor. Nekaj časa je treba paziti, ker je peščena pot ozka in kaj lahko zdrkneš pod njo. Taka je samo še na enem mestu, sicer pa se razširi v pravo udobno sprehajalno pot, v kateri je mogoče prepoznati traso nekdanje ceste, ki so jo kasneje preselili bolj desno. Vzpenja se v dolgih okljukih, na koncu z mehko trato, ves čas med zelenjem in v glavnem po senci. Tudi kolesarji so jo odkrili, kar za pohodnike ni nič prijetno.
Že takoj na začetku nas razveselijo grmi rododendrona, nekateri še v polnem razcvetu, po malem pa nas potem spremljajo vso pot. Okvirja jo zelenje dveh vrst praproti sveže zelena barve, proti vrhu se oči ustavijo na rumenih lepoticah, ki so podobne arniki.
Sicer pa grmovje: mlade bukve z delno črnimi listi, ki odpadajo, na njihovem mestu pa poganjajo novi. Predvidevamo, da je to delo neke vrste rilčkarja. Vse bolj se nam odkrivajo pogledi v dolino in mogočna ostenja na naši levi; najbolj smo veseli podobe Ajdovske deklice.
Pred Poštarskim domom ugotovimo, da ima skoraj vsak neko tekoče zdravilo, da se ne bi prehladili po vzponu. Seveda je treba vsako vsaj poskusiti. Sonce ogreva ozračje do dvajset stopinj, občasno ga zakrijejo oblaki, tudi vetrič nam pomaga pri ohlajevanje.
Sprehodimo se še na razgledišče in pokukamo proti Tičarjevemu domu, potem pa okrepčamo z jedačo in pijačo. Osebje je hitro in spretno, nosi majice z zanimivimi napisi, šegavi izreki pa krasijo tudi stene koče.
Ob dveh se spustimo do Tičarjevega doma: nekateri si tu privoščimo kavo, zabavamo pa se tudi ob napisu na vratih stranišča, ki pa je samo v angleščini. Prosijo, da potegneš vodo, da to, če pustiš za sabo presenečenja, je čudovito za rojstne dneve, ne pa za stranišča; med celo "izkušnjo" naj bi sedeli; toaletna ščetka ni za dekoracijo, ampak za herojske trenutke kot je to trenutno; stranišče naj bi pustili takšno, kot smo ga našli in za vse to se zahvaljujejo.
Avtobus za Kranjsko Goro, ki bi moral pripeljati iz Bovca ob 14.36, ima nekaj minut zamude, vendar še ravno ujamemo avtobus za Ljubljano ob 15.20. Do vlaka za Dobovo ob 17.55 moramo sicer pešačiti do perona 98 (lahko bi rekli: do postaje Ljubljana Vzhod), vendar se nam ne mudi preveč. Malo pred pol osmo se pripeljemo v Sevnico.
Foto: Marta Brežan.
Foto: Cveta Fakin.
Dolgo smo bili na poti, ampak za take lepote se to splača.
Nekaj podatkov pod videom. Video:
KRANJSKA GORA IN VRŠIČ
Kranjska Gora je letoviški kraj in sedež občine ob izlivu Pišnice v Savo Dolinko z okoli 1.500 prebivalci. Do 14. stoletja je bilo to področje slabo naseljeno, prvič je kraj omenjen v 14. stoletju, nekdaj se je imenoval Borovska vas. Z glažutami in razvojem industrije se je tudi kraj razvijal, dostopnejši je postal leta 1870 z zgraditvijo železniške proge Jesenice - Trbiž. Ta odsek so potem leta 1966 ukinili. Danes je predvsem pomembna panoga turizem: pozimi in vse bolj tudi poleti.
Prva cerkev je omenjena leta 1326, od leta1630 je župnijska, posvečena je Mariji Vnebovzeti. Značilen je poznogotski zvezdasto obokan prezbiterij, ki ga krasijo poslikave. Posebej so okoli leta 1500 zgradili prostostoječ zvonik, v 19. stoletju pa so cerkev podaljšali do zvonika, zdaj se stikata.
Kot muzej je urejena 300 let stara Liznjekova domačija s črno kuhinjo in etnografsko zbirko. V njej so uredili tudi spominski kotiček Josipa Vandota (1884 - 1944), pisatelja zgodb o Kekcu, ki se je rodil nedaleč od tod.
Do začetka prve svetovne vojne so bile edine povezave med Trento in Kranjsko Goro po ozkih stezah. Z odprtjem soške fronte je nastala velika potreba po dobavi orožja in takoj, ko se je sneg leta1915 stopil, so začeli graditi cesto, ki je bila uporabna že ob koncu leta. Gradili so jo vojni ujetniki v nemogočih razmerah: vremenske neprilike, bolezni, poškodbe, grobo ravnanje, slaba hrana ... Delalo naj bi okrog deset tisoč ujetnikov (Rusi, Srbi, Črnogorci) in večina je tu izgubila svoja življenja, o čemer pričajo velika pokopališča v bližini ceste. Ruska kapelica s spominsko prireditvijo vsako leto je tudi spomin na te čase. Prvotna trasa ceste je peljala bolj v bližini Prisojnika, na trentarsko stran pa po predoru; kasneje so jo premaknili bolj desno. Marca 1916 se je zgodila tragedija: 125 ljudi je zasul snežni plaz, plazovi so bili še tudi leta1917 in kasneje. Po prvi svetovni vojni je na prelazu potekala meja med Kraljevino Jugoslavijo in Italijo.
Prelaz Vršič je z nadmorsko višino 1.611 metrov najvišji cestni prelaz v Sloveniji. Obkrožajo ga visoke gore: Razor (2.601 meter), Prisank (2.547 metrov), Mojstrovka (2.366 metrov). Na tem področju so tudi tri planinske postojanke: najstarejšo Erjavčevo kočo so na nadmorski višini 1.525 metrov leta 1901 zgradili avstrijski in nemški planinci ter je kasneje postala slovenska; kot protiutež so leta 1912 na nadmorski višini 1.618 zgradili Tičarjev dom (Tičar zaslužen za gradnjo), leta 1913 pa na nadmorski višini 1.688 Poštarski dom za počitek poštarjem iz Trente v Kranjsko Goro in zamenjavo konj na teh napornih poteh.
Kaj je umetna inteligenca našla o Ajdovski deklici:
Ajdovska deklica je ena izmed najbolj prepoznavnih in očarljivih naravnih znamenitosti v slovenskih Alpah. Gre za osupljivo kamnito obličje ženske, ki ga je narava z usadi in prelomom vklesala v severno steno gore Prisojnik (ali Prisank) v Julijskih Alpah.
Ajdovska deklica vas čaka visoko v steni, a je za njen ogled potrebnih le malo pohodnih veščin, saj je lepo vidna že s ceste.
Najboljša točka za ogled: Najlepše se vidi z prelaza Vršič, natančneje z razgledne točke pri Erjavčevi koči ali z vrha Poštarskega doma na Vršiču.
Vizualni marker: Obraz se nahaja v spodnjem delu severne stene Prisojnika. Ko gledate proti steni, boste opazili popoln profil ženskega obraza, ki gleda navzdol proti dolini.
Pohodniški dostop: Če si jo želite ogledati od blizu, mimo nje vodi zavarovana plezalna pot (Kopiščarjeva pot) skozi Prisojnikovo okno, ki pa zahteva čelado, samovarovalni komplet in izkušnje z visokogorjem.
Legenda o Ajdovski deklici
Podoba v skali je navdihnila eno najlepših slovenskih ljudskih pripovedk.
Kdo je bila? Legenda pravi, da je bila Ajdovska deklica dobrosrčna bajeslovna žena (ajdovska deklica pomeni velikanka), ki je živela pod Prisojnikom. Bila je popotnica, ki je vodila popotnike skozi snežne zamete in jim pomagala najti pot čez Vršič.
Prerokinja: Ko so popotniki počivali, jim je prerokovala prihodnost. Obiskovala je tudi mlade mamice in njihovim novorojenčkom napovedovala usodo.
Preklinjanje in kazen: Nekega dne je obiskala planšarico v Trenti, ki je pravkar rodila sina. Deklica mu je prerokovala, da bo postal pogumen lovec in ustrelil Zlatoroga (bajeslovnega belega gamsa z zlatimi rogovi) ter z njegovimi rogovi pridobil neizmerno bogastvo.
Okamenitev: Ko so za to prerokbo slišale njene sestre (druge ajdovske deklice), so se strašno razjezile, saj je s tem napovedala smrt njihovemu svetemu bitju, Zlatorogu. Zaradi te prerokbe so jo kaznovale tako, da so jo na poti nazaj spremenile v skalo. Njen obraz je za vedno ostal vklesan v steno Prisojnika.
Naravni fenomen
Z geološkega vidika je obraz nastal zaradi naravnega preperevanja in erozije skale. Kombinacija skalnih podorov, zmrzali in erozije je ustvarila temnejše dele (oči, usta) in ostre linije (nos, čelo), ki iz določenega kota tvorijo neverjetno realističen človeški profil.
Sam gorski masiv Prisojnika je ogromen, obraz Ajdovske deklice, ki je vrisan v njegovo severozahodno steno, pa dosega višino oziroma dolžino približno 150 metrov.
Ker gre za naravno skulpturo, ki jo tvorijo obsežni gorski prelomi, previsi in erozijske odprtine, so njene dimenzije zares ogromne. Za lažjo predstavo o njeni velikosti si lahko pomagate z naslednjimi podatki iz alpinističnega sveta:
Plezalna smer: Preko njenega profila poteka znana alpinistična smer z imenom Obraz Ajdovske deklice, katere dolžina meri natanko 150 metrov.
Velikost detajlov: Velike previsne stene in gorske strehe, ki jih z Vršiča vidimo kot drobne obrazne poteze (kot sta čelo ali oko), v realnosti merijo več deset metrov. Alpinisti med plezanjem dobesedno visijo pod "očesom" ali "čelom" te naravne skulpture.
Perspektiva: Prav zaradi njene mogočnosti (višina 15-nadstropne stolpnice) jo lahko tako jasno vidite z več sto metrov oddaljenega prelaza Vršič. Če bi bila manjša, bi se v tej ogromni steni Prisojnika povsem izgubila.
Spomladi 2026 so se razširili govorice, da je podoba izginila zaradi podora skal, vendar je šlo le za zmotno interpretacijo fotografij in svetlobnih razmer, obraz je še vedno prepoznaven.
Prednje Prisankovo okno (znano tudi kot Veliko okno) je visoko približno 80 metrov in široko okoli 40 metrov. Velja za največje naravno okno v Sloveniji in eno najbolj prepoznavnih naravnih znamenitosti v Julijskih Alpah.
Ključne značilnosti
Nadmorska višina: Nahaja se na višini okoli 2270 metrov v severni steni gore Prisank (Prisojnik).
Nastanek: Odprtina je nastala zaradi tisočletnih procesov preperevanja, krušenja apnenca in podora.
Zanimivost: Velikost okna slikovito opisujejo s primerjavo, da bi vanj lahko brez težav spravili celoten ljubljanski Nebotičnik. Dvakrat letno (v začetku februarja in novembra) sončni žarki posijejo točno skozi okno naravnost na vršiško cesto.
Poleg tega Velikega okna se na vzhodnem delu gore skriva še Zadnje (malo) okno, ki pa leži na višini 2145 metrov in je precej manjše.
Značilna upokojenka, doma iz Sevnice, ki mora zelo dobro razporejati čas, da ga ne zmanjka. Ne sme ga biti premalo za vandranje po hribih in dolinah, doma in na tujem; tudi računalnik naj ne sameva preveč, pa knjige in križanke tudi ne...
Da si boste moj natrpan urnik bolje predstavljali, lahko pobrskate po tem spletnem dnevniku. Vsebino lahko komentirate, na objave pa se lahko tudi naročite.
Sporočila mi lahko pošiljate na naslov: rivacic@gmail.com.
Veliko zadovoljstva!
