28. 8. 2026

Bled - 26. 8. 2026

Vlak ob 6.10 z Železniške postaje Sevnica (z nekaj zamude) in deset nas od skupine Posebna prijateljska potepanja vstopa nanj, trije pa so že na vlaku. Do Jesenic pridobi sicer mednarodni vlak za Beljak toliko zamude, da nas zveza v smeri Nove Gorice ne počaka. K sreči imamo okoli 40 minut kasneje ob 9.45 posebni turistični vlak do Bohinjske Bistrice, ki ima postanek tudi na Železniški postaji Bled Jezero. Vmesni čas uporabimo za kratek skok na kavico, okrog desetih pa smo potem na cilju.

Posnetek na desni spodaj: Marta Brežan.
Železniška postaja Bled Jezero je na hribu in do Zake rabimo okrog 15 minut hoda. Že dobro ogrete (same ženske smo tokrat) se začnemo vzpenjati na razgledišče Ojstrica: najprej po široki gozdni poti, potem pa po strmi stezi, kjer je na enem delu v pomoč celo jeklenica. 


Na poti in na vrhu je velika gneča, mi se pa ne damo preveč motiti pri krasnem razgledu na Jezero Bled z okolico. Ozračje je čisto, Karavanke pa so tu in tam lepo okrašene z manjšimi oblaki. Uradno je do tu iz Zake dvajset minut hoda. Spustimo se spet na široko pot in nadaljujemo pot na Malo Osojnico, do nje je brez ovinka na Ojstrico 40 minut hoje. Še 15 minut naprej pa je Velika Osojnica, ki smo jo pustili za kdaj drugič. 

Posnetek desno spodaj: Marta Brežan.
Malo počivamo, ko se pot zravna, 


potem pa po manj strmem terenu na razgledišče proti Bohinjski Beli. Čudimo se, ker vidimo dve reki, v resnici je oboje Sava Bohinjka, ki v bližini Bohinjske Bele napravi res oster ovinek. 

Tri fotografije: Marta Brežan.
Tudi na razgledišču Mala Osojnica je veliko ljudi, kljub temu fotografiramo, uživamo v razgledu, se dezinficiramo s "ta kratkim" in malicamo. Vračamo se po poti prihoda, stopnice navzdol nam ne dišijo preveč.

V lokalu Kampa Zaka, ki je poln, se odžejamo: pivo pet evrov, kava z mlekom štiri dvajset. Od jedi smo bile site že ob pogledu na ceno za kremno rezino: deset petdeset. 


Kalorije je treba porabiti: napotimo se po sprehajalni poti ob vodi, najlepši je leseni del, potem pa v park ob Vili Bled. Večina se nas povzpne po stopnicah na razgledišče Belvedere s kavarno in malo drugačnimi razgledi.


Skozi Zako se vračamo na Železniško postajo Bled Jezero, kjer smo presenečene, da v lokalu strežejo tudi tople jedi, za katere pa nimamo veliko časa. Vlak za Jesenice ob 15.25 ima precej zamude, predvsem zaradi natovarjanja in iztovarjanja koles, tako nam prva zveza za Ljubljano uide. Vlak ob 16.13 vozi samo do Šiške; nič za to, saj je organiziran nadomestni avtobusni prevoz do glavne ljubljanske postaje. Avtobusa pa ni in ni, napotimo se peš na Celovško ulico (blizu Pivovarne Union smo) in avtobus srečamo nekje na pol poti - šele v nasprotni smeri pelje. Na cilj potem prispemo skoraj istočasno. Do vlaka ob 18.50 proti Dobovi imamo še dovolj časa za okrepčila v trdi in tekoči obliki, okrog pol devetih smo v Sevnici.

Gorenjska nam je postregla z od dežja prejšnjega dne umito pokrajino, ne prevročim dnevom z malo vetra in krasnimi razgledi.

Video:





 BLED 

Bled je mesto in turistično središče s približno pet tisoč prebivalci in središče Občine Bled v Sloveniji. Je naselje s središčem na vzhodnem obrobju Blejskega jezera, ob katerem leži in ga ozemeljsko tudi v celoti zaobsega ter spada med starejše in najlepše turistične kraje v Sloveniji. Leži na nadmorski višini 507,7 m, sredi razgibane, ledeniško preoblikovane pokrajine, na prehodu iz Radovljiške kotline v vzhodno vznožje Julijskih Alp. Od zgodnjega srednjega veka je to ime za fevdalno posest, ki je obsegala prostor med Savo Dolinko in Savo Bohinjko. Današnje mestno naselje je nastalo z združitvijo vasi okoli jezera, ločuje pa jih vrsta samostojnih vzpetin (Grad 599 mnm, Straža 646 mnm, Kozarca 558 mnm, Velika in Mala Osojnica 756 oziroma 685 mnm in Ravnica 729 mnm, Ojstrica 611 mnm). Mestno naselje je pričelo nastajati sredi 19. stoletja, ko so kmetje najprivlačnejša kmetijska zemljišča ob vzhodni obali jezera pričeli prodajati premožnim meščanom za gradnjo počitniških vil in so se vasi pričele zraščati. Uradno je Bled pridobil status mesta, oziroma samostojnega naselja šele leta 1960. Na Bledu imajo poleg več hotelov sedež tudi Javni zavod Triglavski narodni park, Visoka šola za hotelirstvo in turizem Bled, IEDC poslovna šola Bled, Diagnostičnim center Bled, tu je konferenčno-prireditvena Festivalna dvorana Bled (dvakrat so organizirali Slovensko popevko), drugo blejsko prizorišče pa je Ledena dvorana Bled. Bled slovi po prireditvah najrazličnejših zvrsti.

Zgodovina Bleda

Vila Bled, nekdanja predsedniška rezidenca, je danes preurejena v šarmantni historični hotel, prežet z umetniškimi deli priznanih slovenskih slikarjev. Leži v mirnem predelu tik ob jezeru, z urejenim privatnim kopališčem. Obdana je s čudovitim parkom in parkiriščem za goste. Vila Bled je sinonim za vrhunsko kulinariko, njena restavracija se uvršča v kulinarične vodiče, kot je Gault&Millau. Gostje lahko uživajo na terasi z veličastnim razgledom na Blejski otok. Hotel ponuja pestro paleto sob in suit, opremljenih v originalnem značilnem slogu petdesetih let preteklega stoletja. Gostje se lahko sprostijo v hotelskem wellness & spa centru ter si privoščijo masažo. Vila Bled je izjemno prizorišče tudi za elegantne poslovne in osebne dogodke. Na posestvu se nahaja še Kavarna Belvedere z edinstvenim razgledom na Blejsko jezero.

Že v 19. stoletju je tu nastal dvonadstropni dvorec s stolpiči, ki je odražal značilnosti tedanje dunajske arhitekture in hkrati spominjal na angleške vile. V letih 1883 in 1885 ga je dal zgraditi plemič, knez Ernest Windischgrätz. V rokah avstrijske rodbine je ostal do leta 1922, dokler stavbe ni kupil Aleksander Karađorđević, kralj Srbov, Hrvatov in Slovencev. Stavbo so po bitki iz prve svetovne vojne poimenovali Suvobor. Aleksandrova žena, kraljica Marija, in njuni trije otroci so vsa poletja preživeli v blejskem dvorcu. Najmlajši, princ Andrej, je bil tu celo rojen. V desetletjih pozneje, kar razkriva tudi hotelska knjiga izbranih gostov hotela Vila Bled, so te kraje Karađorđevićevi potomci še obiskovali. Na Bledu, ki je veljal za mondeno alpsko letovišče, je kralj Aleksander v bližini Suvoborja načrtoval novo vilo. Staro je želel prepustiti ženi, ob tem pa si je zamislil gradnjo nove rezidence. Za arhitekta je izbral Jožeta Plečnika, ki je načrte za dvorec tudi naredil. Kralj je avtorja zasnove po obisku predsednika Češkoslovaške Tomaša G. Masaryka izbral jeseni leta 1922. Plečnik se je resno lotil načrtovanja deset let kasneje. Rezidenco je arhitekt zasnoval na vzpetini nad jezerom, kjer naj bi stala kot modern odgovor na srednjeveški Blejski grad na drugi strani. Dela za novo vilo so stekla leta 1934, a niso potekala dolgo. Istega leta jih je prekinil atentat na kralja Aleksandra v Marseillu. Tako so od Plečnikove zasnove ostali le 30-metrski stebri nad jezerom, na katerih danes stoji paviljon Belveder, poznan tudi kot Titova čajnica. Kraljica Marija se ni odločila za nadaljevanje gradnje, temveč se je raje lotila pozidave prostorov stare vile. To so med letoma 1937 in 1938 podrli, na njenem mestu pa je po zamislih Plečnikovega učenca, blejskega mestnega arhitekta Danila Fürsta, začela nastajati nova vila. Načrte je prehitela druga svetovna vojna, čeprav so Nemci gradnjo v grobem nadaljevali. Gradnjo je po prirejenih Fürstovih načrtih in navodilih Tita leta 1946 po posredovanju ministra za gradnjo Ivana Mačka prevzel Vinko Glanz, arhitekt, prav tako Plečnikov učenec, ki se je podpisal tudi pod slovenski parlament. Za dokončanje projekta je imel arhitekt zelo malo časa. Za dobavo gradbenega materiala, ki ga v povojnem času ni bilo lahko dobiti, in končne opreme stavbe je imel pičlih šest mesecev. Ker mu je to uspelo, si je Glanz prislužil Titovo naklonjenost. To je arhitektu prineslo položaj glavnega projektanta protokolarnih objektov v nekdanji Jugoslaviji. Vile Bled, kot pravi vodja recepcije današnjega hotela Vila Bled Bojan Malej, Tito ni obiskal pogosto. "Večkrat je bil tu v času informbiroja, po obnovi Brda pri Kranju pa je bil raje tam." Nazadnje se je v alpski rezidenci za dan ali dva ustavil leta 1977. A ne glede na to je v vili ob jezeru Tito gostil številne goste. O korejskem voditelju kroži posebna zgodba, ki nam jo je povedal Bojan Malej: "Pravijo, da je Kim II Sung ob svojem odhodu iz predsedniška apartmaja odnesel tudi posteljo in nekaj pohištva. Ko so Titu prišli povedat, kaj se dogaja, naj bi rekel: "Neka nosi, samo da ide.". Kot hotel so objekt odprli leta 1984, nekateri obiskovalci tu preživijo tudi do pol leta. Dvoposteljna soba za eno noč z zajtrkom – skoraj 400 evrov.

Neogotska župnijska Cerkev svetega Martina z velikimi slikami križevega pota in svojskim lestencem. Freske so delo Slavka Pengova, lestenec pa je izdelal Ivan Pengov. Stara cerkev je stala na tem mestu že v 14. ali 15. stoletju, sedanjo pa so zgradili v letih 1903 - 1905. Prostor ob njej lepo zapolnjujejo stavbi lepo urejenega župnišča in Starega farovža z nekaj sobami, lokalom (doma izdelan sladoled) in prodajalno spominkov. Marijino znamenje  je zasnoval Plečnik.

Jezero, ki je dolgo 2,12 km in široko od pol do 1 km, ima površino 1,45 kvadratnih kilometrov, največja globina vode je 30 metrov, poleti se prijetno ogreje za kopanje, v bolj mrzlih zimah pa jezero zamrzne. 18 metrov nad jezersko gladino se dviga Blejski otok - majhen apnenčast, z drevjem porasel otok na zahodni strani Blejskega jezera med Mlinom in Zako s površino 0,82 ha. Na njem je bilo svetišče boginje Žive že v času poganskih Slovanov. Na vrhu otoka, na urejeni terasi, stoji srednjeveška, v baroku popolnoma prezidana Cerkev Marijinega vnebovzetja. Ob leta 2019 prenovljeni cerkvi stoji samostojen zvonik z baročno čebulasto kapo, visok 52 metrov. Nedaleč stran, nad mogočnim stopniščem, sta dve hiši, nekdanji proštija in mežnarija, kapelica Matere Božje, kapelica Lurške Matere Božje, župnišče in manjši svetilnik. V 8., 9. stoletju kapela, v 10. prva zidana cerkvica, v 11., 12. stoletju razširitve, 14., 15. stoletje dozidave, v 17. stoletju barokizirali (današnja oblika).

Ob blejskem geološkem prelomu je blizu jezera termalni vrelec (23°C), zajet v pokritih bazenih dveh hotelov. 

Bled je postal tudi središče gospodarjenja z obsežnimi gozdovi Vzhodnih Julijskih Alp in je sedež uprave Triglavskega narodnega parka z informacijskim središčem, čeprav leži izven njegovih meja. 

Na Bledu je razvit veslaški šport, ob jezeru je Olimpijski Veslaški center Mala Zaka, v Veliki Zaki je tudi Camping Bled. Turistično je Bled poleg jezera, Blejskega otoka s cerkvijo, kamor prepeljujejo ljudi z blejskimi "pletnami", Gradu in okolice znan tudi po znamenitih kremnih rezinah oziroma kremšnitah, ki jih je leta 1953 v blejskem Hotelu Park začel izdelovati slaščičar Ištvan Lukačević iz Vojvodine. Dimenzije: 7x7x7. Vojvodinska moka je najboljša, ne uspejo, če jih delaš slabe volje.

Pletna: to je leseno plovilo z ravnim dnom. Tipična pletna je dolga od sedem do 7,5 metra, široka pa od dva do 2,30 metra. »Dve nista enaki, vsaka pletna je unikatna, saj jih je treba prilagoditi tudi višini pletnarja, da lahko upravlja vesla, ki so dolga približno tri metre.« Večina pleten sprejme do 18 oseb, izdelane pa so praviloma iz macesnovega lesa, ki ga najprej pet let sušijo. »Približno osemdeset odstotkov je ročnega dela. V izdelavo pletne je vloženih od šeststo do sedemsto ur dela, v kar pa ni všteto barvanje, za kar je potrebnih še nadaljnjih sto ur.« Vzdržujejo jih potem lastniki sami. »Pozimi jih potegnemo iz vode, razstavimo na posamezne dele in jih posušimo, na koncu pa se lesene dele še zbrusi in na novo polakira.« Vsako leto splavijo tudi kakšno novo pletno. Pri tem je zelo pomembna enakomerna obtežitev čolna in treba je ustrezno sesti, da je vse v ravnotežju. Pletnje izdelujejo domačini (tri mesece), tradicija gre iz roda. Pletno upravlja pletnar, kar je še danes zelo cenjen poklic, ki ga ne more opravljati kdor koli. Izraz pletna je prevzet iz bavarskega Plätten 'plovilo s ploskim dnom'. Pletna je po zaslugi vrlih ladijskih tesarjev skozi leta dobila današnjo podobo. Prvi zapiski v cerkvenih knjigah o pletnah segajo v fevdalno dobo 12. stoletja (plitvice). Takrat so revnejši kmetje iz vasice Mlino, ki leži na južni obali blejskega jezera dobili od oblasti nalogo da namesto desetine, prevažajo romarje na otok. V času vladavine Marije Terezije so bile pravice za lastništvo pletne podeljene kmetom, katerim je bila dodeljena slabša obdelovalna zemlja. Naziv se od takrat prenaša iz roda v rod, zato pletnarstvo ostaja v družinah več stoletij. Prve pletne današnje oblike so izdelali domači tesarji iz tesarske delavnice na Mlinem v letih 1900–1902. Za vzor jim je služila knezova ladja, čoln, ki ga je leta 1883 dal pripeljati na Mlino knez Ernst Windisch-Graetz.  Na Blejskem otoku je 23 pleten in vse so lepo vzdrževane.

Smučišče Straža, jezero z otokom in Blejski grad na strmi pečini, ki se dviga 139 m nad gladino Blejskega jezera. Prvič je bil  omenjen leta 1004, dolga stoletja sedež velike gorenjske posesti briksenske škofije, sicer različni lastniki, zdaj pa gosti muzej.

Na mestu, kjer je danes jezero, je bila včasih dolina s travnikom ter hrib s skalo. Pastirji so tu pasli ovce, ponoči pa plesale gorske vile. Te so prosile pastirje, naj ne spuščajo ovac na travo pri skali, kjer one navadno plešejo. Pastirji so se jim le smejali. Ko si je neke noči na popašeni ruši najmlajša in najlepša vila zlomila nogo, so vile priklicale vodo, ki je zalila dolino. Ostala je skala, na kateri je danes grad. 

Zgodba o potopljenem zvonu pa pravi, da je vdova, ki so ji razbojniki ubili moža, zbrala vse zlato in srebro in dala vliti zvon, ki bi zvonil v njegov spomin. Ko so ga z ladjo peljali na otok, se je začel vihar in ladja z zvonom se je potopila. Nekateri še zdaj včasih slišijo njegovo zvonenje. Vdova se je umaknila v samostan, po njeni smrti pa je papež poslal za cerkev na otoku zvon, ki je danes znan kot "zvon želja".

Viri: spletne strani in Wikipedia.

20. 8. 2026

Mariborsko Pohorje - 19. 8. 2026

Skupina Posebna prijateljska potepanja gre spet zgodaj na pot: enajst nas stopi na vlak ob 5.24 na Železniški postaji Sevnica (nekaj minut zamude ima), trije so že na vlaku, Marjetka se nam s čokoladicami za dobrodošlico pridruži v Mariboru


Čeprav imamo tudi ob prihodu zamudo, morali bi prispeti ob 7.29, pridemo pravočasno na Avtobusno postajo Maribor, da ujamemo avtobus številka 6 v smeri Vzpenjače ob 7.50.

Marjetka nam uredi cenejše vozovnice za Krožno kabinsko žičnico (Mariborski vzpenjačo) in takoj gremo zapravit prihranjeno na teraso dveh privlačnih hišic. Dovolj časa imamo za uživanje ob kavi in klepetu, na gondole nas odpeljejo ob devetih.


Na vrhu takoj občutimo malo nižjo temperaturo in prijetno svež zrak po dežju v preteklih urah. Maja, našega najmlajšega udeleženca, zadolžimo za iskanje markacij in zanesljivo nas vodi mimo Bolfenka, nekdanjega Železničarske doma, vse do Mariborske koče. Pot je prijetna, v senci grmovja in mogočnih dreves bukev in smrek. Z zanimanjem ogledujemo svet okrog nas, zavohamo celo gobe, najdemo jih pa ne. 


Uradno naj bi pot trajala 45 minut, če smo hodili kaj dlje, smo pač dlje uživali.


Tri udeleženke ostanejo pri Mariborski koči, ostali se spustimo do Framskega slapa (Skalca). 15 minut piše pri Koči, pa je celo uradno v virih vsaj 30 dol in 40 minut nazaj. Izmenjujejo se odseki široke sprehajalne poti z bolj strmimi po koreninah in kamnih, del pa je poplavljen z nizko vodo. Po prečkanju ceste se kmalu začne res zahtevnejši del z lesenimi stopnicami, ograjami, celo z jeklenico, kjer je treba paziti na vsak korak. Slap prši v številnih curkih in na njih se kažeta kar dve mavrici. Pot in prostor nad slapom lepo vzdržujejo: postavljene so informativne table, veliko je tudi klopi za počitek in uživanje .

Po povratku h Koči se okrepčamo z jedačo (gobova juha z ajdovimi žganci ali pasulj) in pijačo, potem pa se napotimo nazaj. Pri Marijinem znamenju si privoščimo kratek počitek, zapojemo nekaj pesmi, potem med hojo pa tudi.


Vzpenjača med enajsto in osemnajsto uro obratuje neprekinjeno in po občudovanju razgleda se odpeljemo v dolino. Kot naročeno imamo skoraj takoj avtobus, ki najpogosteje vozi  vsakih dvajset minut, vlak ob 15.23 je že tudi postavljen, ob pol šestih smo z enominutno zamudo že v Sevnici.

Prijetno osvežujoč dan v dobrem razpoloženju.

Vtisi Jakoba Felbarja.
Nekaj podatkov najdete pod videom.

Video:


MARIBORSKO POHORJE

Pohorje je predalpsko hribovje, ki leži v severovzhodni Sloveniji in je pretežno poraščeno z iglastim gozdom. Razteza se med reko Dravo na severu ter Dravsko-Ptujskim poljem na jugu, na zahodu seže do Dravograda in Slovenj Gradca, na vzhodu do Maribora in na jugu do Oplotnice. V dolžino meri približno 50 km, v širino pa 20 km. Glavni greben teče v smeri vzhod-zahod.  Mariborsko Pohorje je najvzhodnejši del tega hribovja z odličnimi tereni za smučanje, kolesarjenje in planinarjenje. Žal je snega pozimi vse manj, zato ne morejo več organizirati znanega smučarskega tekmovanja Zlata Lisica. Sicer pa se ljudje iz Maribora lahko pripeljejo na smučišče kar z lokalnim avtobusom.

KROŽNA KABINSKA ŽIČNICA

64 udobnih kabin lahko na uro prepelje 1960 potnikov in potnic, vožnja s 328 na 1024 metrov nadmorske višine traja deset minut (hitrost 4,5 do 6 metrov na sekundo). Februarja leta 1951 je bila otvoritev prve sedežne žičnice iz domačih materialov v Jugoslaviji, novembra 1957 jo je nadomestila kabinska žičnica kot prva taka v Sloveniji in Jugoslaviji. Sledilo je več prenov, pomembna leta 2009, leta 2023 so uredili vmesno postajo. Dolga je 2.505 metrov in je dobrodošla za prevoz smučarjev, kolesarjev in pohodnikov.

BOLFENK

To ime nosi letovišče s hoteli in apartmaji, prvotno pa so tako imenovali cerkev, zgrajeno leta 1501 v nemškem poznogotskem slogu na mestu majhne kapele iz 13. stoletja. Zgraditi jo je dal Wolfgang Herzenkraft Limbuški in je slovela kot romarska cerkev. Zaradi reform cesarja Jožefa II. so jo leta 1785 opustili. Skoraj sto let kasneje je postala njena lastnica veleposestniška družina Reiser iz Peker. Obnovili so jo, uredili sobe za planince (600 do 1000 obiskovalcev na leto) - tako je stavba postala najstarejša planinska postojanka na Pohorju. Dr. Otmar Reiser, sin mariborskega župana, se je posebno zanimal za ornitologijo in je objavil več del s tega področja. Leta 1950 je stavbo močno poškodoval požar in obnova je trajala od 1971 do 2000. Danes je to kulturni spomenik s prostori za stalno razstavo in kulturne prireditve: koncerte, recitale ... V okolici so odkrili gomile iz prazgodovine.

MARIBORSKA KOČA

To je prva kontrolna točka Slovenke planinske poti na nadmorski višini 1080 metrov. Odprli naj bi jo leta 1913, po nekaterih podatkih zgradili dve leti prej. Najprej je bila v lasti avstrijsko-nemškega planinskega društva, od leta 1920 pa PD Matica Maribor. Med drugo svetovno vojno je bila jeseni 1944 požgana, leta 1946 na novo postavljena in kasneje še dograjena. Ponuja hrano, 16 postelj in 30 skupnih ležišč.

FRAMSKI SLAP (SLAP SKALCA)

Slap je visok 16 metrov in leži na nadmorski višini 925 metrov v bližini pahljačastih izvirov Framskega potoka. Spust od Mariborske koče do njega traja pol ure, vzpon nazaj pa okrog 40 minut.

RAZGLEDNI STOLP NA MARIBORSKEM POHORJU

Zgradili so ga leta 1909, leta 1957 dodali antene, leta 1990 zadnjič obnovili. Stoji na nadmorski višini 1.147 metrov. Zdaj je že dolga leta zaprt, baje je denar za ponovno obnovo že zagotovljen. Odstranili so že antene in zdaj ga bodo uredili v prvotno stanje.

Vir: spletne strani in Wikipedia.

17. 8. 2026

Dolina Vrata - 12. 8. 2026

Dvanajst se nas iz skupine Posebna prijateljska potepanja "vkrca" na Železniški postaji Sevnica na vlak ob 5.09, ki ima nekaj minut zamude. 


Na poti se nam pridružijo še trije in vsi skupaj v Ljubljani izkoristimo čas do odhoda avtobusa proti Ratečam za napitke in prigrizke. Avtobus odpelje točno ob pol osmih in veselo drvimo proti sončni Gorenjski, 


le gore še niso čisto jasne. Do postajališča Dovje/Mojstrana se pa nabere toliko zamude, da ne ujamemo turističnega avtobusa ob 9.20 za Dolino Vrata.

Levi posnetek: Marta Brežan.
Pot pod noge po cesti in potem korakamo po kolesarski stezi na trasi nekdanje železnice do parkirišča Na Prodih pri nekdanji železniški postaji Mojstrana. Prav nam pride stranišče, avtobus ob 10.15 je pa tudi točen in ne čakamo preveč dolgo.

V središču Mojstrane se avtobus napolni do konca: sedeži in stojišča. Pri zapornici opazimo, da je pri Aljaževem domu na voljo samo še 18 parkirnih mest (od menda 150), zato pa so tako pomembni zastonjski prevozi z avtobusom do Aljaževega doma in kombijem med Slovenskim planinskim muzejem v Mojstrani in Slapom Peričnik.

Desni posnetek: Marta Brežan.
Še pred enajsto smo na parkirišču in se oziramo v skale Stenarja in njegovih sosedov. 

Srednji posnetek: Jakob Felbar, desni spodnji: Marta Brežan.

Sprehodimo se do Aljaževega doma in pošteno okrepimo z jedačo in pijačo: k mojemu ričetu se je domače pivo prav prileglo.

Okrog dvanajstih gremo na sprehod mimo bodečih než, ciklam in brusnic. 

Posnetek levo zgoraj: Marta Brežan.
Samo do spomenika padlim vodnikom in malce naprej, da obudimo spomine na vzpone po Tominškovi poti in Čez Prag na Triglav.

Umaknemo se spet v senco, čeprav ozračje po dežju preteklo popoldne ni preveč vroče, pokrajina okrog nas pa je lepo umita. 


Ustavimo se še pri kapelici, natočimo svežo vodo in se malo dezinficiramo. Avtobus proti Mojstrani ob 13.15 je ravno prav poln, ko pa izstopimo pri Slapu Peričnik, se naj zgrne množica obiskovalcev in obiskovalk.

Posnetek desno zgoraj: Marta Brežan.
Najprej občudujemo Slap s ceste, potem pa se napotimo po desni, zložnejši poti do razgledne ploščadi, nekateri pa prav do slapa in pod njega.

Avtobus čez eno uro že pripelje skoraj poln, nas pa je še za kakšen avtobus. Potrpežljivi šofer počaka, da se vsi zrinemo gor, gotovo nas je bilo okrog sto na avtobusu z okrog 50 sedeži. Srečno se pripeljemo do postajališča ob glavni cesti, ampak nekaj minut prepozno za prvo avtobusno zvezo proti Ljubljani.

Posnetek na levi: Marta Brežan, na desni Jakob Felbar.
Senco najdemo pri lokalu Aljažev hram, ki pa je ravno ob sredah zaprt. Nič ne de: na plan pridejo lastne zaloge in nihče ni lačen ali žejen.

Avtobus proti Ljubljani ob 15.36 ima nekaj minut zamude, vendar smo še dovolj zgodaj v Ljubljani za vlak ob 17.55. Ta nas pripelje v Sevnico ENO MINUTO PREZGODAJ - tri minute pred pol osmo.

VIDEO:



DOVJE, MOJSTRANA IN DOLINA VRATA


Kaj imata Dovje in Mojstrana skupnega? Vsaj skupaj spadata v občino Kranjska Gora, tvorita skupno krajevno skupnost in imata skupno planino Dovška Rožca. Ko smo bili pred nekaj leti na tej planini pod vzpetino Baba (zadaj pa je še višja Kepa), je pastir skrbel za 95 glav goveje živine od desetih gospodarjev. Skuhal nam je kavo, dodal pa mleko iz tetrapaka, ker ne pase molznic. In tako se je pohvalil: Grem malo više, ležem na Babo, voham Rožco in skozi Luknjo gledam v Zadnjico. Sicer pa domačini pravijo tudi: Grem v Kot, ležem v Krmo in se pokrijem z Vrati. Pa imamo vse tri ledeniške doline, ki so v bližini.

Dovje je razloženo naselje z gručastim jedrom in dobrimi 600 prebivalci v Občini Kranjska Gora. Skupaj z bližnjo Mojstrano tvori krajevno skupnost Dovje-Mojstrana. Leži v Zgornjesavski dolini na rečnem vršaju, ki ga je nasulo več potokov izpod karavanške Kepe. Naselje je nad levim bregom reke Save Dolinke in nad cesto, ki vodi skozi Zgornjesavsko dolino od Jesenic proti Kranjski Gori. K Dovjemu spadata zaselka Mlinca in Vatiš. Prebivalci se preživljajo z živinorejo (poleti še vedno pasejo na planinah), nekateri pa so zaposleni na Jesenicah in v sosednji Mojstrani. Dovje je v zgodovinskih virih izpričano leta 1029 kot Lenginvuélt, leta 1065 kot Lenginvelt in leta 1318 kot Langenuelt. Slovensko ime temelji na prevodu nemškega imena (dobesedno 'dolga njiva'), domnevno z razvojem narečja iz *dolgē (polje), ki se nanaša na uporabo okoliških zemljišč. Župnijska Cerkev svetega Mihaela je z začetka 14. stoletja. Na Dovjem je 38 let župnikoval skladatelj in gornik Jakob Aljaž (1845 - 1927). V župnišču mu je posvečena spominska soba, ob magistralni cesti med Mojstrano in Dovjem stoji njegov spomenik. Za kaj vse je zaslužen Jakob Aljaž: za en goldinar je odkupil zemljišče na vrhu Triglava, da je ta ostal slovenski, potem pa je imel velike težave s Krajnskim avstrijsko-nemškim planinskim društvom. Vztrajal je in postavil stolp, ki so ga v šestih delih izdelali v Šentvidu pri Ljubljani, po železnici pripeljali do Mojstrane, en teden ga je šest nosačev nosilo na vrh Triglava in 7. 8. 1895 so ga v petih urah postavili. Aljaž je sodeloval tudi pri gradnji koč, kapelice v Vratih, skomponiral pa je tudi melodijo Oj, Triglav moj dom, ki je himna slovenskih planincev in planink ter prevedel Sveto noč.

Mojstrana je gručasto naselje s skoraj 1.100 prebivalci v Občini Kranjska Gora v Zgornjesavski dolini pod cesto Jesenice - Kranjska Gora, na prodnem vršaju ob sotočju reke Save Dolinke in potoka Triglavske Bistrice. Ob slednjem se proti jugozahodu odpira ledeniška dolina Vrata. K naselju spadajo zaselki Šraj, Ros in Peričnik. Skupaj z Dovjem tvori Krajevno skupnost Dovje-Mojstrana. V naselju se odcepi cesta proti jugu čez Kosmačev preval (847 m) med planoto Mežaklo (1593 m) in triglavskim pogorjem v dolino Zgornje Radovne, od tam pa v ledeniški dolini Krmo in Kot. Razvoj naselja je povezan s fužinarstvom in nahajališči železove rude v bližini, pa tudi s cementarno, ki je propadla po prvi svetovni vojni. Danes se prebivalci ukvarjajo z živinorejo, povezano s poletnim planinskim pašništvom, ter z delom v domači kovinski, lesni in tekstilni industriji in na Jesenicah. V bližini je manjša hidroelektrarna. Pomemben je turizem, tu je osrednje izhodišče za vzpone v Julijce in Karavanke, poleg naselja je smučišče z vlečnico. Ogleda vredne zanimivosti so Cerkev svetega Klemena iz 17. stoletja, Triglavska muzejska zbirka oziroma Slovenski planinski muzej, orjaški vaški oreh z obsegom 470 cm, park Triglavski gaj, Šmercova hiša, Ambrožčeva hiša, Trg olimpijcev, visoka slapova Spodnji in Zgornji Peričnik v dolini Vrat, ostanki akvadukta za nekdanjo cementarno, Aljažev dom in spomenik padlim partizanom gornikom v dolini Vrat, severna stena Triglava, ledenik Zeleni sneg in ob njem Triglavsko brezno. Iz Mojstrane in Dovjega izhaja kar 21 udeležencev olimpijskih iger, med njimi: smučarski skakalec Janez Polda, smučarja Jure Košir in Alenka Dovžan in športna plezalka Martina Čufar. V ostenju Grančišča sta dve atraktivni zavarovani poti - ferati, ki omogočata nove izkušnje v skalnem kraljestvu. Izbiramo lahko med dvema različnima feratama, ki imata skupno to, da je zelo kratek dostop do stene in vstop v smer. Dober pogled nanju se nam odpre pri Slovenskem planinskem muzeju. Prva ferata (Aljaževa pot) je lažja in ocenjena na B težavnost, dolga 300 metrov, primerna tudi za tiste, ki se še urijo v skalnem svetu. Druga ferata Pot mojstranških vever'c je težja in ocenjena na C/D težavnosti, dolga 250 metrov, primerna za tiste, ki imajo v takem svetu že kar nekaj izkušenj. Ferata zahteva znanje in fizično moč. Obe ferati nas pripeljeta na vrh Grančišča, od tam pa nas najprej preseneti pogled na bližnje Julijske Alpe in Karavanke. Pot navzdol poteka po označeni sprehajalni poti skoraj do izhodišča.

Slovenski planinski muzej v Mojstrani so odprli 7. 8. 2010, 115 let po postavitvi Aljaževega stolpa. Markantna stavba spominja na obliko visokogorskega planšarskega zavetišča ali skalno gmoto. Osnova za razstave je bila Triglavska muzejska zbirka, ki je bila na ogled v Mojstrani od leta 1984. Celotna zbirka Slovenskega planinskega muzeja obsega trenutno skoraj 5000 enot, od tega je razstavljenih 450 predmetov. Poleg predmetnega gradiva hranijo v depojih Slovenskega planinskega muzeja še zbirke arhivskega gradiva, starih razglednic in fotografij (okrog deset tisoč izvirnih fotografij, tudi digitaliziranih) ter Planinske vestnike od prve številke do danes. V strokovni muzejski knjižnici hranijo predvsem starejše strokovne in leposlovne publikacije (okrog tisoč enot). Imajo pa tudi zbirko dokumentarnih in igranih filmov z gorniško, alpinistično in s planinsko vsebino. Stalna zbirka prikazuje predmete, ki spominjajo na naše gornike (pohodna palica Jakoba Aljaža, pipa Piparjev - na njihovo pobudo je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, cepin Tomaža Humarja, smuči Dava Karničarja), razvoj Slovenskega planinskega društva, znane vodnike in njihovo opremo (planinski čevlji, krošnja, rovnici). Zanimiva je predstavitev nagačenih živali v gorah, njihovih sledi in oglašanja. Posebno skrb so posvetili rastlinam gorskega sveta, sploh zavarovanim. Ogledati si je mogoče priprave za reševanje, na strop je obešen celo helikopter nekdanje Milice. Skrbno izdelane makete prikazujejo nekdanje planinske koče, zanimive pa so tudi vpisne knjige. Če si vzameš več časa, si lahko nadeneš ene od slušalk in prisluhneš glasbi, poeziji in pripovedim v zvezi z gorami. Občasne razstave prikazujejo različne teme, trenutno osvajanje Himalaje. Za otroke in otroke po srcu je na voljo posebna igra. V parku si lepote gora lahko ogledaš na panojih, poprosiš pa lahko tudi za ključ in pokukaš v bivak, ki je stal pod Rokavi od leta 1936 do 2015, in ima še vso staro opremo, posnetek pogovora v njem pa žal ne dela.

Vrata so naša najbolj znana in verjetno najbolj priljubljena alpska dolina. V svojem zatrepu se zaleti v široko Triglavsko severno steno. Če bi se dolini Vrat radi bolj posvetili, se sprehodimo po poti Triglavske Bistrice, ki poteka od Mojstrane do Aljaževega doma (10 km, 3 ure). Aljažev dom stoji ob robu gozdne jase v zgornjem delu doline Vrat. Imenuje se po Jakobu Aljažu (1845 - 1927), tako imenovanemu Triglavskemu župniku z Dovjega, skladatelju in planinskem piscu, ki ima velike zasluge za razvoj slovenskega planinstva in v odporu proti potujčevanju triglavskih gora. Jakob Aljaž je postavil prvo leseno kočo, ki so jo odprli 9. julija 1896, potem pa je na planoti pred sedanjim domom zgradil prvi Aljažev dom, ki so ga odprli 7. avgusta 1904. Dom je marca 1909 porušil plaz z Dolkove špice. Aljaž je takoj organiziral gradnjo novega doma na sedanjem, varnejšem mestu; odprli so ga 17. julija 1910; zunanjost doma se do danes ni spremenila. Dom je upravljal osrednji odbor SPD; po 2. svetovni vojni ga je prevzelo PD Ljubljana-Matica, ki ga je maja 1950 predalo PD Dovje-Mojstrana. Novi lastnik je leta 1952 zgradil gospodarsko poslopje s pomožnimi prostori in kupil bližnjo Šlajmerjevo vilo in jo uredil kot depandanso. Novi Šlajmerjev dom stoji na mestu, kjer je nekoč stala Šlajmerjeva vila. Edo Šlajmer je bil znani kirurg, tudi podprl ustanovitev Gorske reševalne službe, vilo je postavil leta 1907. Zaradi popolne dotrajanosti jo je bilo PD Dovje Mojstrana prisiljeno podreti in zgraditi nov sodoben dom. Leta 1958 je Aljažev dom dobil telefon. Leta 1975 so v nekdanji vojaški stražnici ob poti proti spomeniku uredili zimsko sobo. Notranjost Aljaževega doma so v letih 1976 - 1978 temeljito obnovili in preuredili ter dogradili kletni prizidek; prenovljeni dom so odprli 25. junija 1978. V bližini stoji tudi Gustlnov dom: nov, energetsko učinkovit in varčen objekt z možnostjo prenočevanja. Dom je poimenovan v spomin na Avgusta Delavca, vsestranskega planinskega zanesenjaka iz Mojstrane. Bil je soustanovitelj alpinističnega odseka PD Dovje-Mojstrana, alpinist, gorski reševalec, dolgoletni predsednik društva, ustanovitelj Triglavske muzejske zbirke v Mojstrani ter častni član Planinske zveze Slovenije. Za svoje predano delo na področju planinstva je prejel tudi številna priznanja.

Kapela svetih bratov Cirila in Metoda v Vratih je bila blagoslovljena 29. julija 1928. Blagoslovil jo je takratni ljubljanski knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Načrti zanjo so sicer obstajali že okoli leta 1925. Prvotna zamisel Jakoba Aljaža je bila kapela v obliki rimskega Panteona, lepo umeščena v »Aljažev naravni park v Vratih«. Toda ravno zaradi 1. svetovne vojne in drugih težav, ki so nastopile pred in po njej, je bila gradnja kapele izvršena šele dobro leto po Aljaževi smrti. Ob Aljaževi 80-letnici je Aljažev klub Slovenskega planinskega društva sklenil, da pozida kapelico v Vratih in tako uresniči enega od mnogoterih načrtov dovškega župnika. Znani radovljiški arhitekt in Aljažev prijatelj Ivan Vurnik mlajši je naredil načrte za sedanjo kapelo ter jih Aljažu podaril kot darilo. Današnja kapela nima oblike rimskega Panteona, temveč je precej manjša. Kljub temu lepo spada v gorsko idilo. Okolica s kapelo, Aljaževim domom in Triglavom v ozadju je zato enkratna podoba naravnega parka, kot si ga je Aljaž nekdaj zamislil. To lepo kuliso radi uporabijo za številna snemanja TV-oddaj planinskega in duhovnega značaja. Kapela sicer ni doživela podobne usode kot njena soseda na Kredarici, ni pa bila daleč od tega. Da se to ni zgodilo, je precej pripomoglo nasprotovanje nekaterih domačinov, ki so takrat delali v Aljaževem domu. Tako se je kapela izognila uničenju in dolga leta služila kot neke vrste »mrtvašnica« ponesrečenih planincev, ki so jih prinesli iz triglavskega pogorja. Bilo pa je v njej tudi skladišče. Da svete maše niso bile zaželene, priča zgovoren zapis tedanjega župnika na Dovjem, gospoda Alojza Avguština, ki je deloval na Dovjem od leta 1951 do 1983. Kapela je doživela nekaj prenov ostrešja ter utrditev tlaka zaradi posedanja griča, na katerem stoji. Po letu 2000 je dobila elektriko ter še nekatero drugo cerkveno okrasje, ki je bilo v celoti dar planincev in drugih prijateljev gora. Zato je kapela med drugim prizorišče sklepa vsakoletnih tradicionalnih Aljaževih dni konec avgusta ter srečanja ob obletnici ponovne postavitve križa na Škrlatici. Bogoslužje je od začetka junija do konca septembra vsako nedeljo ob 16. uri ter nekaterih drugih godovih in priložnostih.

Slap Peričnik je zaščiten kot naravna dediščina. V preteklosti so želeli moč njegove vode izkoristiti za proizvodnjo električne energije, vendar so se te ideje zaradi naravovarstvenih režimov opustile. Zanimivost slapu Peričnik je njegova spreminjajoča se pot – med »rezanjem« skalnate stene je večkrat zamenjal svojo smer. To se danes lepo vidi v obliki žlebov, ki jih je voda izoblikovala v konglomeratno steno.  V preteklosti se je struga nad spodnjim Peričnikom zamašila, zato je voda začasno tekla kot dvo pramenski slap. Peričnik je po nečem tudi svetovna znamenitost posebne vrste: le pod malokaterim slapom se lahko tudi sprehodimo, tako da gremo za slap. Če želimo prečiti zadaj za, oziroma pod slapom na drugo stran, moramo biti zelo previdni, saj je steza mokra in spolzka. Ko govorimo o slapu Peričnik, govorimo o dveh slapovih: zgornjemu slapu, ki je visok 16 m in spodnjem slapu, ki je visok 52 m. Ob obeh vodi urejena strma pot. Zanimiv je tudi pozimi, ko del vode zamrzne.

Viri: različne spletne strani in Wikipedia.

8. 8. 2026

Sveti Jošt nad Kranjem - 6. 8. 2026

Na potovanjih navadno pišemo kroniko dogajanj v verzih, ki jo tudi zapojemo. Tako je bilo tudi na potovanju Čarobni Tenerife z Agencijo Oskar in ti so želeli, da verze objavijo na spletu. Za nagrado so mi poslali bon za dve porciji štrukljev v Domu na Svetem Joštu nad Kranjem. Vsega tega pa res ne bi mogla pojesti, zato sem na pomoč poklicala prijateljico Marto, ki mi tudi sicer vestno pomaga načrtovati in izvajati program skupine Posebna prijateljska potepanja.

Zjutraj sva ravno prav zgodnji, da na Železniški postaji Sevnica namesto vlaka ob 6.28 ujameva še regionalnega ob 6.15, ki ima zamudo, pripelje pa naju direktno do Kranja malo po osmi uri. 


Dovolj časa imava za kavo do prihoda kombija ob 9.23 za smer Planica pri Kranju na bližnje postajališče ob glavni cesti. Vozilo je zelo ohlajeno in večino časa sva edini potnici, potem pa se nam pridruži še mlad fant. Vozimo se skozi naselje Stražišče, ki je zraslo v pravo mesto z označenimi ulicami, potem pa se začnemo vzpenjati po ovinkih in skozi vas Pševo, ki je zelo raztegnjeno in ima nekaj čez sto prebivalcev. Wikipedia navaja:

Pševo je vas na uravnavi v severovzhodnem delu Škofjeloškega hribovja nad Sorškim poljem in je 9 km oddaljeno od Kranja. Dostop je po asfaltirani cesti iz Kranja preko Stražišča. Območje Jošta, kjer leži tudi vas Pševo, je od 12. do 19. stoletja spadalo pod upravo freisinških škofov. Do konca 20. stoletja je bilo Pševo majhno naselje z le nekaj hišami, v zadnjih 30 letih pa je bilo okolje močno pozidano, predvsem s počitniškimi objekti. V vasi je bila nekoč tudi šola, ki pa je bila leta 1958 pripojena Osnovni šoli Lucijana Seljaka in je postala podružnica, leta 1969 pa je bila popolnoma ukinjena zaradi premajhnega števila otrok. Pševo je vas z gručastim jedrom starejših hiš, višje ob cesti pa se vrstijo novejše hiše. V zgornjem delu vasi je stavba nekdanje šole, danes Dom krajanov, poleg nje pa gasilski dom Prostovoljnega gasilskega društva Jošt. Ljudje so večinoma zaposleni v dolini, s kmetijstvom se jih ukvarja še le peščica. Število kmetij je v zadnjem letu močno padlo. Pojavljajo se dodatne dejavnosti (obrt, žganjekuha).


Izkrcava se na koncu vasi, kjer je na prijaznem kozolčku smerokaz za Jošt in kodeks obnašanja na tem področju. Steza naju popelje navzgor mimo manjšega kamnoloma, ves čas je v glavnem dobro markirana. Ob poti naju že na začetku robide povabijo k malici. Pot je na nevarnejšem odseku zavarovana s kovinsko ograjo, ko se zravna, sva pa že pri prvi klopci z razgledom preko Sorškega polja vse do Šmarne gore in Grmade. Na nekaterih mestih je treba paziti na korenine, pa, da ne zdrsnež po pesku, potem pa spet ravni odseki ves čas po senčnem gozdu in z vonjem ciklam


Ko prideva na travnik, se pod nama odpre široka vijuga ceste, s klopce pa vidiva hribe od Lubnika, preko Starega vrha, Ratitovca in Jamnika. Še malo naprej in sva že tik pod zgradbami na Svetem Joštu nad Kranjem. 


Napraviva krog okrog kapele, cerkve in se zazreva proti Ljubljani, na Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke, v meglici pa se skrivajo tudi Julijci. Starejši domačin nam pomaga prepoznavati gore, pohvali pa se tudi, koliko udarniških ur je napravil, ko so leta 1950 gradili Smučarski dom



Ta je zdaj v najemu Agencije Oskar: lepo je urejen v smučarskem stilu, okusno dekoriran (visoke grede z zelišči, hortenzije ...) in ima bogato gostinsko ponudbo. Streže pa prijazni natakar, ki je tudi vodnik z odličnim znanjem angleščine in francoščine. 


Ob slastnih štrukljih se prav prileže malinca iz zmiksanih malin in limone. V porciji so štirje štruklji, ponujajo štiri okuse: Marti so všeč orehovi, jaz kombiniram skutine in borovničeve, čokoladne pa obe ignorirava. Še kava in čas je za povratek.


Navzdol hodiva počasi in previdno, saj imava dovolj časa. Na postajališču počakava že znani kombi s šoferjem, katerega delavnik traja od petih zjutraj do petih zvečer. Na Železniški postaji Kranj je dovolj časa za pijačo, vlak ob 16.33 ima zamudo, v Ljubljani pa regionalni ob 17.20 še več in ga še ujameva. V Sevnici sva malo pred pol osmo.

Sveti Jošt nad Kranjem bova gotovo še obiskali.

Gremo na Jošta uživat razgled; cerkev, kapelca in Dom še od spred'.
V njem štruklje odlične z malinco zalij, pri Oskarju to se gotovo dobi.
Gremo v daljine, dokler nas ta strast ne mine,
na Jošt zdaj in še drugam - hitro se odloči kam.
(Melodija: Gremo v Kamnik …)

NEKAJ PODROBNOSTI JE POD VIDEOM.

Video:

SVETI JOŠT NAD KRANJEM

Sveti Jošt nad Kranjem je naselje v Mestni občini Kranj na Gorenjskem. Ime je dobil ime po zavetniku domače romarske cerkve, svetem Joštu. Do leta 1955 se je naselje imenovalo »Sveti Jošt«. Ime je bilo spremenjeno na osnovi povojnega Zakona o imenih krajev in oznakah trgov, ulic ter zgradb iz leta 1948, kot del obsežne kampanje slovenskih komunističnih oblasti, da se iz imen slovenskih krajev odstranijo vsi verski elementi. Od leta 1955 do leta 1990 se je naselje imenovalo »Jošt nad Kranjem«. Leta 1990 so naselju vrnili prvotno ime in ohranili desni prilastek, tako se naselje imenuje »Sveti Jošt nad Kranjem«. 

Na vrhu 847 metrov visoke istoimenske vzpetine se nahaja cerkev sv. Jošta, ki je zgrajena v baročnem slogu. Na Joštu so poleg cerkve še gostišče, Krekov dom, Finžgarjev dom, kapela Marije Snežne ter taborniški dom Puščava. Na Jošt je možen dostop iz Kranja po asfaltirani cesti skozi vasi Pševo in Javornik. Peš se je možno na vrh podati z različnih smeri (Pševo, Zabukovje, Rakovica, Besnica ...)

Na pobočju Jošta naj bi bile prve naselbine v času železne dobe, našli so tudi ostanke urejenih selišč. Sveti Jošt se prvič omenja leta 973 v darilni listini Otona II. freisinškim škofom, ki so obvladovali loško gospostvo. Med kranjsko in loško mestno upravo je prihajalo do sporov za pašne pravice na Joštu, ki so si jih lastili tako Kranjčani kot Ločani. Z daritvijo je tako Oton II. rešil spor in ozemlje je vse do leta 1803, ko je konec loškega gospostva, spadalo pod upravo freisinških škofov. 

Še pred letom 1600 so na Joštu postavili prvo gotsko cerkev, ki pa je bila manjša kot današnja. Okrog leta 1600 so cerkev prezidali, v času romanja na Jošt pa so temeljito predelali in barokizirali. Ob koncu 18. stoletja pa se je začel zaton šentjoške cerkve in leta 1786 so jo nameravali celo podreti. Vasi pod Joštom so istega leta zaprosile za samostojno duhovnijo pri sv. Joštu, a do ustanovitve ni prišlo. Za slavo sv. Jošta je v veliki meri zaslužen duhovnik Simon Vačavnik. V njegovem času je cerkev dobila svete stopnice. V ta namen je Vačavnik dvakrat romal v Rim po kamenčke iz originalnih svetih stopnic. Prvič se je vrnil brez uspeha, drugič pa je papež prošnji le ugodil. Svete stopnice predstavljajo stopnice v Pilatovi hiši, ki naj bi jih prehodil Kristus. Poleg teh na Svetem Joštu so v Sloveniji še na Žalostni gori pri Mokronogu in na Gradu nad Slovenj Gradcem. Postavljene so v počastitev Kristusovih muk in, če greš po njih po kolenih, dobiš odpustek.

Na prelomu iz 16. v 17. stoletje so pod vrhom gore zgradili nadstropno zidano hišo, imenovano Puščava (zdaj Taborniški dom) z zanimivimi freskami na njej. Blizu stojita tudi dve kapelici: Kapelica pri Svetem studencu - zgrajena v času romanja na Jošt. Romarji so se tu odžejali, pomolili in nadaljevali pot na vrh. Kapelica pri Puščavi - vanjo so romarji polagali lesene križce, ki so jih naredili med potjo.

Leta 1899 je na gori služboval pisatelj in duhovnik Fran Saleški Finžgar. Na gori je dokončal pisanje družabnega romana Kvišku. Pred 1. svetovno vojno je Janez Evangelist Krek, pisec Majniške deklaracije, na Joštu prirejal socialna srečanja za izobražence.

Na vrhu gore je nekoč stala tudi velika mežnarija, dom za prenočevanje romarjev in duhovnikov. 11. julija 1944 so jo razstrelili partizani.

V povojnih letih se je na Joštu začel razvoj smučanja in tako so leta 1950 zgradili Smučarski dom, v katerem je danes gostišče.

Cerkev sv. Jošta je dvostolpna, dolga 27.40 metra ter široka 12.5 metra. Prvič se omenja okrog leta 1600, čeprav je bila zagotovo zgrajena že prej. V 18. stoletju je bila barokizirana, dodali pa so ji svete stopnice, ki vodijo do kapele Matere Božje. V letih 1730 do 1770 je bil Jošt sloveča božja pot, kasneje pa je slava zamrla. Cerkev ima bogat pozlačen oltar ter preprost križev pot iz leta 1854, ki ga je izdelal Franc Wissiak. V stranskih oltarjih sta sliki Valentina Metzingerja. Za glavnim oltarjem so še vidni ostanki gotskega prezbiterija. Žegnjanjska maša je vsako prvo nedeljo po Velikem šmarnu. V zvoniku se nahaja bronast zvon s Prešernovimi verzi, ki ga je Anton Samassa leta 1834 ulil iz brona topov, potegnjenih iz dna morja, kjer so ležali od bitke pri Navarinu. Poje v glasu des'. Prešernovi verzi pa se glasijo:

Moj bron je najden bil v dnu morja, ko Turčije
kraljestvo v Heladi končal je Navarin.
Ga kupi romar, ga Samassa v zvon prelije,
glasim zdaj božjo čast iz svet'ga Jošta lin.

Družbo mu delajo še trije novejši zvonovi livarne v Žalcu, ki pojejo v glasovih B°, e' in ges'. Veliki zvon je bil ulit leta 2000 in je s težo 2654 kg najtežji zvon žalske livarne.

(Vir: Wikipedia)

Rogla - 5. 8. 2026

Direktni vlak proti Mariboru ob 5.23 in skupina Posebna prijateljska potepanje na njem. Do Celja se na nabere 15 in dovolj časa imamo za premik na Avtobusno postajo Celje. Proti Zrečam se odpeljemo ob 7.15 in še pred osmo smo na cilju. Nekaj minut čakanja in naprej proti Rogli: odhod ob 8.08. S skupino Šole zdravja iz Šoštanja dobro napolnimo avtobus, ki nas v dobre pol ure pripelje na 1517 metrov nadmorske višine na planje, obdane s smrekovimi gozdovi.

Posnetek na sredini in oba na desni: Marta Brežan.
Le nekaj stopinj manj je ogreto ozračje kot v dolini, zapiha pa prijeten veter in sence se bomo držali. Napravimo načrt za teh nekaj ur na Rogli, med tem pa nas prijetno presenetita dve prijateljici in en prijatelj iz Posavja. Oboji smo srečanja zelo veseli in celo malo skombiniramo poti.

Najprej pa kavica na terasi Picerije Planja. Irena odide proti Lovrenškim jezerom, ostali pa počasi proti Pesku


Najprej si ogledujemo lesene skulpture, potem pa nam različne lepote ponudi narava: velika mravljišča, počesano travo, gosto borovničevje, ki pa je v glavnem že obrano. 

Foto: Marta Brežan in Jakob Felbar.
Naša pot je složna in široka, ko smo na križišču z bolj strmo Jezernikovo


se spomnimo tega povodnega moža in njegove skrbi za naravo. V jezi naj bi tudi zagrabil hribček in ga vrgel v dolino - tako naj bi nastala Pekrska gorca, na mestu hribčka pa jame za Lovrenška jezera.


Kočo na Pesku obnavljajo, kakšno pijačo pa je mogoče dobiti v prikolici na travniku in ležalnik tudi. Mi se odločimo za nadaljevanje poti do spodnje postaje Mašinžaga, kjer izkoristimo gostoljubje restavracije ob robu gozda pri zbiralniku vode. 


Na voljo je velika terasa pod milim nebom in okusno urejena jedilnica v notranjosti. Kuhinja ponuja značilne pohorske jedi, večina se odloči za pohorski lonec ali ajdove žgance z ocvirki in gobovo juho. Servirajo v lepi pikčasti emajlirani posodi, hladne pijače za zraven je pa tudi dovolj.

Posnetek v sredini zgoraj: Jakob Felbar.
S polnimi želodci pa res ne moremo hoditi v hrib: uporabimo šest sedežnico, ki prevaža pohodnike in kolesarje samo poleti, pozimi imajo prednost smučarji. Šest evrov stane vozovnica v eno smer, problem pa je, kako jo dobiti, če nimaš bančne kartice za avtomat. Z gotovino je mogoče plačati samo na zgornji postaji in osebje nekaterim zaupa, da lahko plačajo šele na koncu vožnje. Med vožnjo v gozdu vidimo razgibano kolesarsko stezo z lesenimi mostovi, na sredi široke smučarske proge se vijuga pot za trikolesnike, na skrajni desni pa vidimo stebre in žice Letečega tobogana. Res so dobro izkoristili teren tudi poleti. Nedaleč stran je tudi Adrenalinsko sankališče Zlodejevo, na drugi strani vasica lesenih hiš, nekaj se pa nas zanima za Pot med krošnjami Pohorje.


Dvanajst evrov stane vstopnica za starejše in z zanimanjem se napotimo mimo fotografij podobnih stolpov kot je tu, pregledamo tri poučne postaje o kamninah, rastlinstvu in živalstvu; preizkusimo pa tudi tri adrenalinske postaje. Z vrha se nam odpre širok razgled, je pa ozračje rahlo megličasto. 

Posnetek levo: Darinka Sivec, desno zgoraj: Ivica Romih.
Zanimivo nam je tudi, kam kažejo puščice in, kako daleč je do določenih mest. Darinka se pogumno odloči za spust po toboganu za dva evra - celo ponovi ga.

Samo še za osvežilno pijačo imamo čas, potem pa napolnImo avtobus za povratek v dolino ob 14.15. V Zrečah nas objame vročina, je pa avtobus za Celje ob 15.13 hlajen in vlak naprej ob 16.36 tudi. Malo pred šesto smo v Sevnici.

Nekaj stopinj pa je le bilo hladneje v objemu gozdov kot v dolini.

NEKAJ INFORMACIJ NAJDETE POD VIDEOM!

Video:


ROGLA

Same Zreče zagotavljajo 4.000 delovnih mest, predvsem UNIOR (Univerzalno orodje: okrog 2.800), ki temelji na stari kovaški tradiciji, povezan pa je tudi z razvojem turizma. Zreče so majhno mesto s približno 3.000 prebivalci v severovzhodni Sloveniji, na vznožju Pohorja, v zgornjem delu Dravinjske doline, na mestu, kjer se soteska reke Dravinje razširi. Zreče so tudi sedež istoimenske občine. Zreče so pomembno gospodarsko in turistično središče širšega območja. Tu imata sedež veliki orodjarski podjetji Unior in Comet, gonilo turizma pa so predvsem Terme Zreče. Poleg zdraviliškega središča je v Zrečah in okolici več manjših hotelov ter gostišč s prenočišči. V kraju so tudi vrtec, Osnovna šola Zreče ter Srednja poklicna in strokovna šola Zreče (enota Šolskega centra Slovenske Konjice - Zreče). Zreče so uradno pridobile status mesta konec leta 2020, čeprav so se samorazglasile kot mesto že oktobra 1987. V okolici so ostanki naselbin iz bronaste dobe, antike in obdobja naseljevanja Slovanov. V središču kraja je župnijska cerkev svetega Egidija iz 15. stoletja, ki stoji na mestu še nekaj stoletij starejše cerkve. Kraj Zreče se kot »Reče« prvič omenja leta 1206, ko je v listini Otokarja konjiškega kot priča omenjen Rupert »de Reetsach«. Kot enotno naselje se Zreče razvijajo od leta 1980, ko so se združile vasi Zgornje in Spodnje Zreče ter Dobrava.

Pohorje: zeleni gozdovi, vmes pa jase s kmetijami, ki so večinoma izletniške. Na južni strani Pohorja sega poselitev vse do tisoč metrov nadmorske višine, sicer pa se to staro gorstvo razteza okrog 50 kilometrov v dolžino in obsega 800 kvadratnih kilometrov površine. Kar 80 procentov površine je gozda, vmes pa so planje - visokogorska travišča, ki jih je človek izkrčil za pašo. Magmatske in metamorfne kamnine ne prepuščajo vode, nastaja plast kot spužva, ki do določene mere vpija padavine, potem pa voda izbruhne na površino. Lep primer za to so Lovrenška jezera z značilnim rastjem in živalstvom. Človek je tu živel že v kameni dobi, znal izkoristiti, kar mu je nudila narava. Včasih celo preveč, saj je posekal bukove gozdove za prodajo in pepeliko (bukev pepel) za izdelavo stekla iz kremenčevega peska. Včasih je bilo na Pohorju 16 glažut in njihovi izdelki so bili zelo cenjeni. Sicer pa je pohorski človek kot oreh: trd na površini, mehak v notranjosti, predvsem pa zelo gostoljuben.

Rogla je eno od pomembnejših smučišč v Sloveniji. Leži na nadmorski višini 1517 metrov. Smučišče se razteza na 100 hektarih, sestavlja ga 11 vlečnic, dve 4-sedežnici ter 25 kilometrov urejenih smučarsko-tekaških prog.

Pot med krošnjami so odprli 20. 9. 2019 in navdušuje z novo perspektivo narave, tokrat naravnost med vrhovi pohorskih smrek - narava, kot jo vidijo ptice. Največji naklon poti, ki je široka skoraj dva metra, je 6 procentov in tako primerna tudi za otroške in invalidske vozičke. 1043 metrov dolga pot se med smrekami vije do 20 metrov visoko, potem pa na 37 metrov visoki stolp, ki ponuja nepozaben pogled po pohorskih gozdovih in daleč naokrog. Tobogan v obliki močne jeklene cevi okrog središča stolpa te za dva evra popelje na iskrivo vožnjo, dolgo več kot 60 metrov. Dobiš posebno vrečo, v katero vtakneš noge, na en del pa sedeš in se držiš za zanko. Potem pa gre kot po makadamu, ker površina zaprte cevi ni čisto gladka. Za svetlobo služijo okrogle line, na koncu pa se ti mora malo odvrteti, preden  vstaneš. Nemška in češka firma sta stolp zgradili manj kot v štirih mesecih, vgradili 280 ton jekla, 755 kubičnih metrov lesa (duglazija in macesen), pri tem uporabili okrog 112 tisoč vijakov; ob vsem tem pa niso pretirano poškodovali gozda. V Evropi in v Kanadi so zgradili že 13 stolpov, vsak je malo drugačen, večino elementov pripeljejo na gradbišče že pripravljenih, od slovenskih podjetij je tu sodelovalo le eno. Ob Poti so tri adrenalinske postaje, ko hodiš po malo bolj majavih tleh in po mreži, če to želiš. Ustaviš se lahko pri treh poučnih postajah: na prvi so predstavljene kamnine tega področja: granit, tonalit, marmor, čizlakit, škril ..., na Pohorju so našli tudi premog, magnetit - železov oksid pa zna zmešati inštrumente letal, ki letijo preko Pohorja. Na drugi postaji se posvetimo rastlinam: borovnice, robidnice, arnika, gobe; na tretji so na vrsti živali: gams, ruševec, potočni rak, 700 vrst metuljev... Leta 2025 so na višini 30 metrov namestili dva trampolina.

Spust na Kočo na Pesku: ob poti med počesano travo ("volkovje") pod vitkimi smrekami stojijo nešteta mravljišča. Včasih so na črno pobirali mravljinčna jajčeca in jih prodajali na Dunaj farmacevtski industriji. Dva tedna dela in si lahko zaslužil za nakladalko. Ob poti je tudi veliko borovničevja, nekaj je prav visokih grmov.

Cerkev Jezusove spremenitve na gori je bila posvečena leta 2010. Krasijo jo zanimive orgle, v cerkvi so tudi trije zvonovi, posvečeni v čast svetemu Petru, zavetniku kovačev, svetemu Roku, zavetniku kmetov in pastirjev, ter sveti Barbari, zavetnici rudarjev. Tako so vsi trije zvonovi povezani s pohorskim življenjem in delom. 

Lovrenška jezera so jezerca in barjanska okna na Pohorskem šotišču. Jezerca ležijo na površini okoli 16 ha med Planinko (1392 mnm) in Mulejevim vrhom (1533 mnm) v povirju potokov Radoljne, Mislinje in Velke. Jezerca so kotanje s površino nekaj kvadratnih metrov in globine do 1,2 m. Po opustitvi paše jih zarašča rušje, ki prehaja na obeh straneh barja na bolj strmem in odcednem pobočju v smrekov gozd. Jezerc je od 11 do 22, odvisno od obsega in trajnosti stoječe vode. Najvišje jezerce leži na višini 1529 mnm, najnižje pa na višini 1517 mnm. Ob najvišjem ležečem jezercu je postavljen lesen razgledni stolp. Lovrenška jezera so največje visoko barje v Sloveniji. Jezera so nastala pred 8000 leti v ledenodobnem obdobju, sekundarno kot erozijske površine, saj se dno pri vseh nadaljuje v pohorsko šoto, ki je edinstveni zdravilni peloid. Nikjer drugje ne najdemo naravnega peloida, polnega hranljivih in biološko aktivnih sestavin iz močvirnatih predelov pohorskega gozda, kjer nastaja častitljivih 10.000 let. V kopeli ali oblogi pohorska šota s svojo huminsko kislino počasi prenaša toploto v tkivo, pomirja bolečine in spodbuja celjenje. Območje napajajo izključno padavinske vode.

Hoteli, bungalovi, apartmaji, počitniške hišice, vasica z igrišči za palčke - vse je lepo prirejeno okolju in se skriva v zelenju. Spustiti se je mogoče po 1360 metrov dolgem Adrenalinskem sankališču Zlodejevo. Mašinžaga ni živahna samo pozimi, poleti dela sedežnica, proga za trikolesnike, kolesarska proga in Leteči tobogan. Posebna pridobitev pa je tudi Pot med krošnjami Pohorje. Pohodniki in smučarji so prihajali na Pohorje že nekdaj: leta 1928 so odprli Kočo na Pesku, leta 1934 postavili leseni stolp (leta 1956 jeklenega, visokega 30 metrov), leta 1952 Staro kočo na Rogli. Prav pa se je začel zimski turizem tu razvijati leta 1973 z ureditvijo smučarske proge Zlodejovo in leta 1974, ko Unior začne z gradnjo prog. Pri razvoju ima veliko zaslug Marjan Osole ("oče zreškega turizma"), ki je bil 21 let direktor Uniorja.

Viri: spletne strani in Wikipedia.