Na lepše v Ljubljano - 27. 10. 2022

Jelka vabi Na lepše v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje z vlakom ob 10.39 za Ljubljano. Štiri se odločimo, da gremo eno uro prej. V Ljubljani se najprej sprehodimo do samopostrežne restavracije Orient Express, kjer si privoščimo malico. Potem pa preko Tabora proti Cukrarni. 

Postojimo na mostu preko Ljubljanice, potem pa ugotovimo, da imamo še veliko časa do enih, ko naj bi se dobili pri vhodu te zgradbe. Torej - kava. Ampak, kje? V lokalu Cukrarne imajo težave s najemnikom in niso odprti za širšo javnost, pripravljajo zakusko za izbrano družbo. Dva mladeniča nas usmerite nekaj sto metrov daleč do lokala Pod uro, kjer sedemo h kavi. Ko krenemo nazaj k Cukrarni, pridejo še preostali in kar 14 se nas zbere na Poljanskem nasipu 40 ob Ljubljanici v neposredni bližini zidanih zapornic, ki jih je leta 1939 za potrebe vzdrževanja stalnega vodostaja reke Ljubljanice projektiral arhitekt Jože Plečnik. Slogovno so zelo mešane, z egibčanskimi vplivi.

Na recepciji nas pričakujejo, plačamo po pet evrov vstopnine in napotijo nas v kletno garderobo (pod nivojem Ljubljanice), kjer je treba v bokse s številčnim geslom, ki ga sam izbereš, dati vse, razen res majhnih torbic. Dvigalo je veliko, rdeče pobarvano in počutimo se kot v peklu. Pa nič zato, če je pa dobra družba.

Spodnja dva posnetka sta delo Draga Slukana.

Vodička nas najprej pelje pred stavbo, kjer razloži njeno zgodovino. Zgrajena je bila v začetku 19. stoletja, s predelavo sladkornega trsa, uvoženega iz Južne Amerike, pa so začeli leta 1828. Pristanišče je bilo sorazmerno blizu, davki nizki. Proizvodnja je hitro rastla, v desetih letih je število delavcev zraslo od 22 do 200. Toje pomenilo rast tudi drugih področij. Leta 1835 dobijo prvi parni stroj v monarhiji in dimnik kot zaščitni znak industrije. Ljubljana postane industrijsko mesto. Proizvodnja cveti do prvega požara 1858, po katerem od poslopja ostane samo še zunanji obod. Grozljiv požar naj bi trajal šest dni in šest noči, sladkor naj bi se v karamelni reki zlival v Ljubljanico. Ženske in otroci so z lonci hodili po njega. Ni bilo sredstev za obnovo tovarne, pa tudi pridelovanje sladkorja iz sladkorne pese je bila huda konkurenca. Leta 1863 je Cukrarno kupil zagrebški veletrgovec Gvido Pongratz, jo slabo obnovil in oddajal kot socialna stanovanja. Dodali so dve nadstropji, prvotno je bil hiša štirinadstropna, zraven dodali stavbo za bivalne prostore, katere fasada trenutno še ni obnovljena. V industrijskih prostorih so oddajali prostore za manjše obrate. Okoli leta 1870 se je v Cukrarni nastanila državna tobačna tovarna, ki je bila tu do leta 1872, ko je poslopje v začetku januarja ponovno gorelo. Kot bi bila hiša prekleta! Zaradi požarov so zraven zgradili gasilski dom. Tu je bilo tudi zbirališče meksikajnarjev - za avstrijske prostovoljce v vojski mehiškega cesarja Maksimilijana, brata avstrijskega cesarja Franca Jožefa. Zaradi upora Mehičanov leta 1864 je cesar Franc Jožef bratu Maksimilijanu pomagal s prostovoljci iz avstrijskih dežel. V času moderne (1899 - 1918) sta tu stanovala in umrla Kette in Murn, ostali (Cankar, Župančič) so sem prihajali občasno. V 20. stoletju so razmere v stavbi vse slabše, za Ljubljano postane to črna točka, prostor za najbolj obupane. Leta 1989 jo sanitarna inšpekcija zapre, leto kasneje je vpisana v register kulturne dediščine.

Sprehodimo se mimo velike stavbe iz dveh valjev, ki je bila včasih Severjeva garažna hiša, grajena 1969 za fičke in ima premajhne bokse za sedanje avtomobile. V njih so v glavnem skladišča. Nekaj časa so se pogovarjali o tem, da bi jo podrli. Leta 2003 so zaradi gradnje mostu podrli stavbo - skladišče, ki je povezovalo Cukrarno z bivalnim delom. V tem delu je trenutno prostor za razstave, do leta 2026 pa ga bodo preuredili v mladinski center. V parku je potka iz oblancev, ki so napravljeni iz bivših stropnikov v Cukrarni.

Notranjost zgradbe je čisto spremenjena. O prenovi na spletni strani Cukrarna lahko preberemo:

Leta 2008 je Mestna občina Ljubljana od lastnikov kupila stavbo in zemljišče in med letoma 2018 in 2021 je bila po načrtih biroja Scapelab izvedena prenova, stavba pa je bila predana v upravljanje javnemu zavodu Muzej in galerije mesta Ljubljane. Cukrarna je zaradi svojega statusa kulturnega spomenika doživela konservatorsko reinterpretacijo, pri čemer sta bila ohranjena videz strehe in originalni zunanji obod, torej ostenje s 366 okni. Vanj so vstavili jekleno konstrukcijo, ki nosi štiri galerijske prostore, narejene po principu bele kocke. Jeklena konstrukcija visi z ostrešja in se v nobeni točki ne dotika tal, hkrati pa je odmaknjena tudi od ostenja. Stavbi je bila dodana kletna etaža s tlemi pod ravnjo struge Ljubljanice. Kot zaščiteni objekt industrijske stavbne dediščine, ki v svoji polpretekli zgodovini ni slovel po arhitekturni lepoti, temveč kot najprostornejša zgradba v Ljubljani – kar je glavni razlog, da se je skozi skoraj dve stoletji tudi ohranil – je Cukrarna s svojimi 5679 m2 postala zanimiva tudi kot arhitekturni dosežek.

Vodička nam pove, da so luknje v konstrukciji zaradi zračenja, z zračenjem urejajo tudi gretje. Zunanje stene so utrdili. Avla je glavni prosttor za koncerte, predavanje, dogodke; imajo učilnico, več galerij. V kleti je velika dvorana za predstave. 

Mi si najprej ogledamo inštalacijo  Nikjer in hkrati povsod iz 40 nihal, ki jih premikajo motorčki, avtor je baletnik in koreograf William Forsythe, ki želi, da se obiskovalci sprehodijo med nihali, se jim izmikajo in tako ustvarjajo koreografijo. Naši štirje predstavniki to odlično izvedejo.

Razstava Michelangela Pistoletta Četrta generacija obsega njegove 

Zrcalne slike, 

Umetnost bede (v črnem, ob 70 metrov dolgem črno poslikanem zidu), 

Minus objekte z Venero cunj in 

Tretji paradiž.

Že malo utrujeni se odpočijemo na terasi Kavarne Rog, kjer občudujemo lično poslikane skodelice z motivi koles. 

Z avtobusom številka 9 se izpred Kliničnega centra odpeljemo na Barje, 

kjer nas že čaka naš prijatelj Boris Ladišić, sicer član Jamarskega kluba Novo mesto. 

V nekdanjem zaklonišču ureja Kataster podzemnih jam, ki je nekaj svojskega v evropskem, mogoče celo svetovnem merilu. 

Najprej nas pogosti s pijačo in prigrizki, potem pa razloži svoje delo. Sicer ima podporo predsednika Jamarske zveze Slovenije in pomoč računalničarja, ki je sam razvil številne programe. Registrirajo vsako jamo, ki je dolga ali globoka vsaj deset metrov in je za človeka prehodna. Včasih so jih iskali le s terensko akcijo, zdaj pa z laserskim avionskim posnetkom in posebnim programom odkrivajo črne luknje, ki jih potem raziščejo. Jame je treba izmeriti, narisati načrt, poslikati - izpolniti predpisani obrazec. 

Boris sprejema izpolnjene obrazce vseh slovenskih jamarskih klubov, jih natančno pregleda, po potrebi predlaga dopolnitve in potem vnese v e-kataster. Vsi dokumenti so tudi v fizični obliki v kovinskih predalih za skupaj 14695 jam (do sedaj), samo Boris jih je v več kot 40 letih raziskal in popisal 972. Zemljevid Slovenije nazorno prikazuje, kako bogati smo z jamami, le v Prekmurju jih ni. Po odlično pripravljeni predstavitvi dobimo še zbornik Jamar in pravljico Pastirica Biba. PRISRČNA HVALA, BORIS!

Z zadnjimi sončnimi žarki se tudi mi poslavljamo od Ljubljane, devetka nas spet pripelje do Železniške postaje Ljubljana, podpremo se s sirovo pito in odpeljemo v Sevnico z občutkom, da smo spoznali veliko novega in zanimivega.

Več posnetkov

Video: