Prva ekskurzija Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica v novem študijskem letu in negotovost, če se nas bo dovolj. No, ni ravno veliko, 36 se nas pa res zbere v deževnem jutru in ob sedmih krenemo na pot. Zbrala nas je Janja, organizator je Turistična agencija Turizem Toni z vodičem Dejanom, prevoznik je pa Novak (šofer Primož). Torej malo mešano. V Radečah vstopita še zadnji potnici, potem pa proti Celju.
Foto: Nevenka Vahtar.
Dejan razlaga o pomembnih stvareh ob poti, vmes tudi kakšno zapoje in mimogrede smo na avtocesti. Postajališče Lopata nam pride prav za kavico, potem pa naprej. Ko zapustimo avtocesto, se vozimo mimo Braslovč in Polzele, potem skozi Mozirje in Nazarje in ob reki Dreti
do Gornjega Grada. To je gručasto naselje s približno tisoč prebivalci in je sedež občine, gospodarsko je revno. Imajo pa šolo, zdravstveni dom in banko.
Mi se ustavimo pri Katedrali svetih Mohorja in Fortunata. Samo še posamezne kaplje dežja, dežnikov se skoraj ne splača odpirati, po hribih naokrog pa se vlačijo megle.
Foto: Nevenka Vahtar.
Prijazna gospa Bojana Zupančeva nam razloži zgodovino: Naselje je stopilo v zgodovino leta 1140 z ustanovitvijo benediktinskega samostana Gornji Grad, ki je leta 1461 prešel pod ljubljansko nadškofijo in postal rezidenca ljubljanskih škofov. O samostanu pričajo tudi pomenovanja hribov naokrog: Menihna planina (zdaj Menina), silhueta Speči menih (Kašna planina, Lepenatka, Rogatec), V zapiskih iz leta 1349 je kraj omenjen kot trg Rore. Gornji Grad je 5. avgusta 1928 dobil status mesta (kot sedež sreza), ki pa v skladu z veljavno zakonodajo to ni več. V kraju je leta 1630 umrl ljubljanski škof Tomaž Hren. Prvotna cerkev je bila postavljena kot del v 12. stoletju nastalega benediktinskega samostana. Bila je večkrat prezidana. Ob razpustitvi samostana proti koncu srednjega veka je bila dodeljena ljubljanski škofiji, ki je poleg dušnega pastirstva prevzela tudi sodne pravice. Gornji grad je tako postal poletna rezidenca ljubljanskih škofov. Renesančna graščina, kasneje barokizirana, je bila zgrajena v 16. stoletju in zaradi turških vpadov močno utrjena, med drugo svetovno vojno so jo partizani leta 1944 požgali, ostal je le del, tudi stolp Štekl, v katerem je zdaj etnološki muzej in soba za poroke. Iz materiala porušene graščine so zgradili stavbe v bližini. Znamenitost kraja je Cerkev svetih Mohorja in Fortunata, bivša sostolnica ljubljanski, ki je po prostornini največja v Sloveniji, ima tudi najvišjo kupolo. Zgrajena je bila v letih 1752–1763 na mestu dotrajane benediktinske in za drugi zvonik je zmanjkalo denarja.
Foto: Nevenka Vahtar.
V notranjosti cerkve nam vodička predstavi nagrobnike desetih ljubljanskih škofov, ki so pokopani v Gornjem Gradu. Najprej so bili vzidani zunaj na južni strani cerkve, zdaj so pod korom.
Sama cerkev meri 56 metrov v dolžino, takšna je tudi višina v kupuli. Notranjost so urejali postopoma, predvsem poslikave:
šest Kremser Schmidtovih predstavitev Jezusovega življenja, veliko kasneje še poslikava prezbiterija (italijanski mojstri 1863) in oltarna slika Leopolda Layerja (avtor Marije na Brezjah), ki predstavlja zavetnika te cerkve (sveta Mohor in Fortunat).
V kapelici na levi strani glavnega oltarja so postavili veličastni Božji grob s poslikavami na les, isti mojstri kot pri poslikavi prezbiterija, ker rdeče črke v napisu nad njim dajo rimsko številko leta 1863.
Foto: Nevenka Vahtar.
Ogledamo si še obnovljeno zakristijo z lepo izrezljanim pohištvom mojstra domačina.Po ogledu Cerkve se okrepčamo s pijačo in pecivom, potem pa nadaljujemo pot.
Foto: Nevenka Vahtar.
Naš naslednji cilj je Ljubno ob Savinji, ki ima tudi okrog tisoč prebivalcev in je sedež občine. Ljubno je prvič omenjeno leta 1247. Zaradi pomembne gospodarske in prometne veljave je postal že pred 1424 trg s pravico do dveh sejmov na leto. V starejšem delu naselja, kjer stoji župnijska cerkev svete Elizabete, se je izoblikoval trg. V Ljubnem ima sedež družinsko podjetje KLS Ljubno, ki ga je leta 1972 ustanovil Bogomir Mirko Strašek in je eno najbolj robotiziranih v Evropi, kot tudi najuspešnejših podjetij v Sloveniji. Izdelujejo zobate obroče in obroče za pogon vozil in zagon motorjev. 
Njihova zasluga je tudi lepo urejen Kulturni dom Ljubno in Kongresni center KLS.
V prijetni dvorani si ogledamo predstavitev flosarstva v posnetkih in s komentarji Martina Čuksa, ki je v svoji mladosti tudi splavaril. Muzejska zbirka obsega Flosarsko zbirko s slikovitim prikazom vodne poti, pripomočkov in vsega, kar je bilo povezanega s splavi.
Posebnost je kabina, kjer stojiš na splavu, okrog tebe pa teče projekcija vožnje z njim.
Drugi del muzeja je Zbirka ljubenskih potic - cvetnonedeljskih butaric. Marsikje fantje tekmujejo, kdo bo prinesel največjo butaro k žegnu, tudi v Ljubnem je bilo tako. Ker je bil Jože Poličnik šibke postave, se ni mogel kosati z močnimi vrstniki, zato se je odločil, da bo, če ne more narediti največje in najtežje, naredil najlepšo potico. Tako je leta 1887 k posvetitvi na cvetno nedeljo namesto običajnege butarice prinesel potico v obliki tesarske krošnje, to je nahrbtni zaboj za prenašanje orodja. Od takrat naprej je zamisel ostala, samo motivi se spreminjajo iz leta v leto, ti motivi so kot kmečko orodje, naprave in predmeti (sekire, žage, plug, grablje ...), ter predmeti povezane z notranjo opremo hiš, ter predmeti duhovne ustvarjalnosti, kot so harmonika, kitara, trobenta, knjiga ...
Ljubno pa je znano tudi po smučarskih skakalnicah, prvo so zgradili leta 1953. Zdaj se lahko pohvalijo z 80-metrsko, ki omogoča skoke tudi do sto metrov, tu je še manjša, obe pa sta plastificirani. Na njih se pomerijo predvsem ženske: na državnih prvenstvih in svetovnih pokalih.
Foto: Nevenka Vahtar.
Zapeljemo se do večje skakalnice in občudujemo pogumne skakalke, seveda pa tudi vse poslikamo.
Malicamo v Lučah, potem pa nam organizatorka ekskurzije Janja pripravi presenečenje:
Cerkev svetega Lovrenca iz 17. stoletja (cerkev pa je tu stala že gotovo 200 let prej) nam predstavi doktor pater Gržan, ki dela v župnijah Ljubno, Luče in Solčava kot duhovni pomočnik. Z ljubeznijo opisuje okolje pod Raduho, kjer živi, izraža ljubezen do narave in vseh živih bitij. Vzpodbudi nas, da zapojemo Marijino pesem,
potem pa nam zaupa še nekaj dogodivščin iz svojega življenja v svojem značilnem šegavem stilu.
Foto: Nevenka Vahtar.
Ko se peljemo naprej, je dolina ob Savinji vse ožja, ob cesti šumi bistra voda, nad nami se dvigajo gore. Potem se dolina razširi v Logarsko in čisto na koncu se ustavimo za sprehod k Slapu Rinka.
Foto: Nevenka Vahtar.
90 metrov prostega pada vode naredi res veličastni vtis, postojanko Orlovo gnezdo so pa že zaprli.
Na povratku je slišati vse več glasov o tem, da bi se tistemu ričetu od malice prilegel kakšen jabolčni zavitek in res se ustavimo v Restavraciji Gaj v Mozirju, kjer nam postrežejo s sladico, največ je štrukljev.
V Sevnico se vrnem z dobrimi občutki, da nam pri ekskurzijah tudi dež ne pride do živega, saj ga preženemo.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar