Običajno vstajanje ob pol šestih, telovadba in zajtrk. Obeta se še en deževen dan in odpeljemo se v Kranjsko Goro na kavo, Zmago pa poiskat mojstra za popravilo šipe na kombiju. Za nekaj časa dež poneha
in sprehodimo se mimo možička, ki vztrajno lula, do jezera Jasna.
Pišnica vztrajno buči preko jeza, mlin na odtoku iz jezera pa je bolj za okras.
Gore se zavijajo v megle, le tu in tam se pokažejo.
Posnetek s fotoaparatom Vinka Šeška.
Obvezno je fotografiranje pri Bedancu, potem pa nas Zmago preseneti s hitrim povratkom.Spet dežuje in vrnemo se v naš začasni dom Slatno, kjer si pripravimo kosilo: zmleto meso, bučke v omaki in krompir. Malo počivamo, štirje se odpravijo domov, ostali pa s kombijem po makadamski cesti visoko proti Tromeji (Peč). Ob cesti se lepi pašniki s stani. Pod dežniki hodimo približno tri kilometre,
zadnji del pa tik ob meji po strmi pešpoti. Na avstrijski strani se pasejo konji, na vzpetini je večja stavba, več je tudi stolpov od vlečnic. Na slovenski strani so zasajene lupine, ki naj bi zadrževale prst. Tik pod vrhom je kočica,
Drugi posnetek je delo Vinka Šeška.
spomenik z napisom v treh jezikih in spomenik gasilcem treh dežel. Zavetje najdemo v leseni "pojati" na vrhu, ki ne more biti v ponos oskrbnikom. 
Na avstrijski strani stoji neke vrste majhna kapelica s stožčasto streho. Malo se okrepčamo, potem pa vračamo.
Ob priliki se zagledamo v dolino: vidimo Planico in našo "postojanko" Slatno. Še vedno po malem dežuje,
ko se oglasimo še pri nekdanji karavli, ki je bila nekaj časa planinska koča, zdaj pa žalostno propada.
Ob petih smo "doma", malicamo, potem pa nam Vinko pokaže ekspedicijo v Ande (Peru) leta 1980. Tudi za igranje kart se še najde čas.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar