Ponoči dežuje, ob sedmih po moji telovadbi in zajtrku v krošnjah dreves zagledamo celo nekaj sončnih žarkov
Foto: Vinko Šeško.
in se kar hitro odpravimo na pot. Preko meje nas vodi, preko Predela, mimo Bovca do Slapa Boka.
Drugi posnetek je delo Vinka Šeška.
Ta najbolj vodnat in najmogočnejši slovenski slap s skupno višino 144 metrov in širino 18 metrov sodi med najveličastnejše slapove v Evropi. Vode, ki se kopičijo v visokogorju Kaninskega pogorja, pridejo na dan na skalni polici, čez katero prosto padajo 106 metrov, takoj za tem še 30 metrov globoko. Največ vode ima slap Boka spomladi, ko se tali sneg - pretok, tudi do 100 m³/s. V sušnih poletnih mesecih pretok pade tudi na 2 m³/s. Povprečna temperatura vode je 4,5 ºC. Pogled nanj je že z mosta veličasten.
Poslovimo se od Sonje in Iva in brzimo naprej mimo Žage, Kobarida in v kraju Idrsko zavijemo proti naselju Livek. Vzpenjamo se in pogledujemo nazaj v dolino Soče.
Ustavimo se pri Centru šolskih in obšolskih dejavnosti Kavka (Livške Ravne), kjer so prebivali tudi že učenci in učenke iz sevniške šole. Odpirajo se nam lepi razgledi na italijansko stran, vožnjo pa nadaljujemo po grebenu
Kolovrat. Postanek napravimo na
položajih italijanskega topništva v prvi svetovni vojni (Na gradu), eni izmed številnih točk Poti miru.
Sprehodimo se ob strelskih jarkih ter se vzpnemo na točko Klabuk (1114 metrov) prav na meji z Italijo. Od tod lahko vidimo vrh Kolovrata in za njim Matajur.
Zapeljemo se po cesti preko meje do Zavetišča Casoni Solarie, kjer popijemo res okusno kavico, ki ni draga. Sploh za večino nas ne, ker jo plača Lojze na račun svojega rojstnega dneva. VSE NAJBOLJŠE, LOJZE! Veliko dobrega, lepega, tudi kaj skupnega; pa dovolj zdravja za pohode in druženja! Na grebenu je bilo vedro, tu pa začne deževati. Kljub temu se skupina mladih odpravlja na pot v smeri vrha Kolovrata. Na slovenski strani stoji Planinski dom pod Ježo, zelo lepo izgleda.
Spuščamo se po ovinkih in skozi naselje Kambreško,
pod katerim s skale priteka 29 metrov visok nestalen slap Savinka, ki je tokrat kar vodnat. Pa še dež nas namaka. Na ovinkih se Ireni utrne misel: Če bo Zmago gledal za gobami, bomo mi vsi šli po gobe.
Potem pa navzdol po ovinkih do Ročinja, kjer najdemo suho mesto za malico kar na avtobusnem postajališču.
Ob Soči se vozimo navzgor, manj kot tri kilometre je do Hidroelektrarne Doblar, kjer iščemo Sotesko Doblarec, dostop je slabo označen: zapeljemo se predaleč, potem pa se vračamo. Doblarec (Perilo) je najmočnejši desni pritok Soče v njenem srednjem toku. Izdolbel je sotesko, v kateri je nekaj slikovitih slapov. Slapovi so tudi na pritokih. Za sotočjem z Lepenko je Doblarec vrezal globoko, ozko sotesko v apnencu. Pod mostom se soteska zoži v korita, globoka 25 - 30 m.
Soteska, korita in slapovi so vidni s ceste, ki je speljana ob potoku, po stezi pa je mogoče priti tudi bliže. K sreči nam med sprehodom dež ne nagaja,
razveseljujejo pa nas tudi številne ciklame. Na povratku se ustavimo pri Štolnu (vhodu v Rudnik Rabelj) v Logu pod Mangartom, izstopimo pa ne, ker spet dežuje.
V začasnem domu se nam prileže narezek, za večerjo pa makaronovo meso in solata. Vinko nam predstavi vzpon proti Mont Blancu, nekaj časa pa ostane tudi za igranje kart.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar