Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica: 13 nas je na Železniški postaji Sevnica za vlak ob 7.39, ki niti nima veliko zamude. Na Bregu se nam pridruži še ena sopotnica. V Zidanem Mostu prestop na vlak proti Mariboru, ki pa kar čaka in čaka: na vlak iz Ljubljane. Sprevodnik takoj obljubi, da bo uredil glede prestopanja proti Rogatcu. Mislimo, da bi prestopili v Celju, on pa predlaga Grobelno. Res je zelo ljubezniv in prepričljiv. Izstopimo na Železniški postaji Grobelno, tam pa hladen tuš: vlak za Rogaško Slatino nas ni počakal. Prometnik razlaga, da ga o tem niso obvestili, tudi sicer je pol ure preveč za čakanje. Naslednji vlak je čez več kot eno uro.
Napotimo se v lokal tam blizu in Boris k sreči opazi avtobusno postajališče, tako začnemo razmišljati o možnosti avtobusnega prevoza. Natakarica pobrska po mobitelu in še pred mano najde rešitev: avtobus čez 12 minut. Dovolj prostora je na njem za nas, vozi pa ga podjetna šoferka.
V Rogaški Slatini smo 40 minut kasneje kot načrtovano, zato se kar takoj odpravimo v Gostilno Bohor, kjer imamo naročeno malico po sedem, oziroma osem evrov. Tudi kavica nam prija ob njej. Franc in Jožica, hvala za pomoč pri iskanju primernega lokala! Gotovi smo ravno takrat, ko pripelje "naš" vlak, na katerega bi morali čakati v Grobelnem.
Nani Poljanec (pravo ime Aleksander Stanislav Jurkovič), slovenski umetnik in zbiratelj, rojen 18. julija 1968, Celje. Najbolj je znan po oddaji Hri-bar na TV Slovenija, kjer je gostoval kot imitator Don Corleoneja. Je avtor več knjig in člankov, večinoma na zgodovinski podlagi, prav tako avtor ali soavtor več muzejskih zbirk. Zadnja leta pozornost posveča dinastiji Karađorđević, eden od likov, ki jih imitira je tudi kralj Aleksander I. Karadžordžević. Leta 2018 sta s Petrom Mikšo izdala knjigo Kralj Peter v slovenskih Alpah. Živi v Rogaški Slatini.
Kar takoj nam postreže s podatkom, da smo prišli na zgodovinsko pomemben dan: stoto obletnico rojstva zadnjega jugoslovanskega kralja Petra Drugega. V zbirki so tudi njegovi čevlji in zraven kopita, ki so jih izdelali v Kopitarni Sevnica.
Poleg večnamenske dvorane s kristali in kristalnimi lističi
Obiščemu tudi Kapelo Svete Ane, pod katero so letos postavili kip Antona Martina Slomška:
Kapela Sveta Ana, ki jo zaznamujejo neoromanske oblike, je bila sezidana že leta 1804. Zdraviliška kapela je posvečena sveti Ani, ki je poznana kot zaščitnica zdravilišča. Načrte za kapelo so naredili v Grazu. Je enoladijska zgradba, ki ima pravokotno absido. Leta 1686 je znani štajerski baročni mojster Hans Adam Weissenkirchner naslikal oltarno podobo sv. Marije z detetom in sv. Ano. Leta 1926 pa je kapelo sv. Ane preuredil znameniti slovenski arhitekt Jože Plečnik. Občinski praznik se praznuje na dan sv. Ane, ki je 26. julija. Sveta Ana kot svetnica izraža svetovljanski odnos do zdravja. (Wikipedia)
Nekateri zavijejo v prodajalno kozmetike Afrodita,
pokukamo pa tudi v Kristalno dvorano.
Sončen in razburljiv dan glede prevozov. K sreči smo tega že navajeni.
Rogaška Slatina je mesto v Sloveniji z okoli 5000
prebivalci in središče istoimenske občine, ki leži na severovzhodu
Zgornjesotelskega gričevja ob jugovzhodni meji Slovenije, pod obronki Boča.
Skozi kraj potekata cestna povezava med Celjem in Krapino v Hrvaškem Zagorju
ter železniška proga Grobelno – Rogatec. Zgradili leta 1903. Leta 1930, po
združitvi v Kraljevino SHS, so jo podaljšali do Krapine na Hrvaškem in jo tako
povezali z leta 1886 zgrajeno lokalno progo iz Zaboka. Po razpadu Jugoslavije
so Hrvati opustili promet na odseku med Đurmancem in državno mejo. Imeno do
Stranja podaljšali leta 1957 – 1960, med Savskim Marofom in Kumrovcem 1956.
Rogaška Slatina je atraktiven kraj, ki je svojo 400 - letno
zdraviliško tradicijo znal združiti z modernim duhom sodobnosti. Poznan je kot
mesto stekla, vode in vina. V letu 2011 je mesto dobilo nagrado za najlepše
urejen zdraviliški kraj, v letu 2006 in 2009 pa je dobilo nagrado za najlepše
urejen izrazito turistični kraj Slovenije ter ostale nagrade. Rogaška Slatina s
svojo sodobno turistično ponudbo in urejenostjo pritegne mnoge obiskovalce od
blizu in daleč. Zdravilišče Rogaška Slatina je bilo ustanovljeno leta 1803,
ko so štajerski deželni stanovi z deželnim glavarjem Attemsom odkupili
zemljišča, ki so bila okoli vrelcev mineralne vode takratnih privatnih
lastnikov. Zdraviliško jedro Rogaške Slatine ima številne znamenitosti, kot so
Gozdni vrelec, Ivanov vrelec, zdraviliška kapela sv. Ana, Kidričev spomenik,
kip grofa Ferdinanda Attemsa, spomenik padlim v NOB 1941 – 1945, spomenik sv.
Janeza Nepomuka, pivnica mineralnih vod, vremenska hišica, stara direkcija,
Zdraviliški dom (danes Grand hotel Rogaška) ter čudovita kristalna dvorana
Grand hotela Rogaška.
Znana je predvsem kot zdraviliško središče, na račun izvirov
mineralnih vod z zdravilnimi lastnostmi, po katerih je dobila tudi ime. Njihova
sestava je prvič omenjena v analizi iz 16. stoletja, k njihovi
prepoznavnosti pa je v 17. stoletju bistveno prispeval hrvaški ban Peter
Zrinjski, ki jim je pripisoval svojo čudežno ozdravitev. Obširneje jih
izkoriščajo od začetka 19. stoletja, ko so vrelci postali last štajerskih
deželnih stanov. Do sredine 19. stoletja je Rogaška Slatina postala mondeno
zbirališče avstroogrske elite. Zdraviliška poslopja in park so bili urejeni v
klasicističnem slogu. Župnijska cerkev
župnije Rogaška Slatina je posvečena Sv. Križu, zgrajena je bila med letoma
1864 in 1866 v neoromanskem slogu in poslikana s freskami Petra Markoviča. Danes
je kraj pomembno zaposlitveno središče zgornjega Posotelja, poleg Zdravilišča
Rogaška in term znano tudi po steklarski industriji (Steklarna Rogaška).
V Steklarni Rogaška že od leta 1665 gojijo mojstrsko tradicijo ročno
izdelanega kristalnega stekla. Njihov kristal je s svojim neskončnim leskom in
izjemno jasnostjo eden najkakovostnejših na svetu. Prav vsi izdelki so še vedno
izdelani ročno, mojstrom steklarjem pa pri tem pomaga najsodobnejša
tehnologija. Steklarna Rogaška je del skupine Fiskars, ki združuje več kot 7.000 zaposlenih iz 30 držav. Skupaj
govorijo več kot 20 različnih jezikov. Tu je tudi gimnazija, športna
gimnazija, izobraževanje za optika, steklarstvo, tri osnovne šole. V
Rogaški Slatini potekajo različne prireditve in kongresi, znana je bila zlasti
po (jugoslovanskem) Festivalu šansona (deloval v letih 1984 do 1990).
Status mesta je Rogaška Slatina dobila leta 2006. Po vojni komaj
tisoč prebivalcev.
Rogaška Slatina je tekom zgodovine večkrat veljala za obmejno
območje. Za časa rimskega imperija je tu potekala meja med
provincama Norikom in Panonijo, za časa visokega srednjega veka je ob Sotli
potekala meja Svetega rimskega cesarstva, za časa Habsburške monarhije
pa je reka Sotla razmejevala deželo Štajersko in Hrvaško, kasneje, v
času dualizma pa posledično mejo med Avstrijskim in Ogrskim delom države. Ob
razpadu avstro-ogrske monarhije je Sotla ostala mejna reka med Dravsko in
Savsko banovino znotraj kraljevine SHS, oziroma kasneje Dravsko in Hrvaško
banovino. Leta 1941 z nemškim napadom na Jugoslavijo in kasnejšo nemško zasedbo
Štajerske, je Rogaška Slatina ponovno postala obmejno območje med dvema
političnima tvorbama, med nacistično Nemčijo (oziroma med nemško
okupacijsko cono) in NDH. Potek nemško-hrvaške meje je bil opredeljen v
sporazumu o meji, ki je predvidel, da bo dokončen potek meje določila mešana
hrvaško-nemška komisija. Komisija je imela svoj sedež v Rogaški Slatini, kjer
se je v prostorih Hotela Štajerski dvor od konca maja do 30. oktobra 1941
sestajalo osebje obeh komisijskih delegacij. Hrvaška delegacija se je ob koncu
oktobra leta 1941 preselila v Zagreb in Klanjec, nemško delegacijsko osebje, pa
je še naprej ostalo v Rogaški Slatini, kjer so do 28. junija 1942 razreševali
mejna vprašanja na nemško-hrvaški meji. Politični komisar začasnega okraja
Šmarje pri Jelšah Robert Komarek je za vodenje okupacijske občine Rogaška
Slatina določil folksdojčerja (slatinskega Nemca), vodjo rogaške podružnične
izpostave Kulturbunda v Rogaški Slatini inž. Herberta Migliča. V zadnjih
dneh vojne so se skozi Rogaško Slatino prevažale kolone nemške vojske in
kolaboracionistične enote, ki so še vedno množično plenile in pobijale nedolžne
ljudi v okolici Rogaške Slatine. Ustaški vodja (poglavnik) Ante Pavelić je imel
pri begu iz Zagreba svoj zadnji sestanek v zdravilišču (ob koncu vojne je čez
mesto potekal eden glavnih izhodnih koridorjev bežečim ustaškim, nemškim in
pripadajočim kolaborantskim enotam), kjer je izvedel za nemške kapitulacijske
namene. V zdravilišču Rogaška Slatina je ustaška NDH dokončno razpadla. Čeprav
se je največji oboroženi konflikt v zgodovini človeštva v Evropi formalnopravno
končal v prvi polovici maja 1945, so se gverilski boji preživelih ostankov
nemških kolaboracionističnih enot po okoliških gozdovih Rogaške Slatine
nadaljevali še več tednov po uradni kapitulaciji nacistične Nemčije. Nemške
policijske, žandarske, graničarske in vojaške enote so Rogaško Slatino
zapustile do 7. maja 1945. Med zadnjimi je odšel Miglič, ki je 8. maja pobegnil
čez avstrijsko mejo.
Zdravilišče je nastalo v neposredni bližini vrelcev mineralne vode, ki
so v listini salzburškega nadškofa Konrada omenjeni že v 12. stoletju.
Glas o zdravilni vodi pa se je razširil ob čudežni ozdravitvi bana Petra
Zrinskega leta 1665. Začetek razvoja zdravilišča označuje leto 1676, ko
je bilo ob vrelcu postavljeno prvo gostišče. Mineralna voda iz Rogaške Slatine
se je v zdravniški praksi uveljavila leta 1680, ko je vodo opisal dr.
Paul Sorbait, ter jo poimenoval Acidulae Roitschenses - rogaška kislica
(slatina) po bližnjem starem trgu Rogatec. Kljub slovesu vode pa je zdravilišče
ohranilo vaški značaj vse do začetka 19. stoletja. Takrat so se stanovi
odločili ustanoviti moderno, deželno vodeno zdravilišče ter tako urediti
trgovanje z vodo vedno bolj slovečih vrelcev. Zdravilišče je pričelo dobivati
vedno bolj moderno podobo. Jedro zasnove je klasicističen vrt - park, ob
obrobju pa so se z izgradnjo templja nad osrednjim vrelcem, prvega
zdraviliškega doma in kopališča Styria zvrstile zdraviliške stavbe. Vedno bolj
priljubljeno vodo so v zdravilišču polnili v steklenice izdelane na južnih
obronkih Boča, ob polovici 19. stoletja so jih prodali že približno 500 000. Do
konca 19. stoletja se je ustanova že tako razširila, da v nasprotju s tradicijo
zdravilišč niso namestili zdravnika kot ravnatelja. Zlato dobo, ko je bilo
Zdravilišče Rogaška tretje v Evropi, sta prekinili svetovni vojni in s tem
povezana izguba trga. Pomembnejša dela so se v zdravilišču nadaljevala šele po
letu 1951, ko so trajno uredili oskrbo z vodo z vrtinami, da so lahko sledili
potrebam ponovno naraščajočega povpraševanja. Zaradi novih zajetij globoko pod
zemljo je večina površinskih vrelcev izgubila vodnatost ali pa povsem
presahnila. Zdravilišče je specializirano za oblike zdravljenja kot so: pitne
kure z zdravilno mineralno vodo Donat Mg, inhaliranje in peloidne obloge, medikamentozna
terapija, balneoterapija, fizikalna medicina in rehabilitacija, medicinska,
športna in rekreativna telovadba, progresivna relaksacijska tehnika po
Jacobsonu, dietna prehrana. Poleg teh pa izvajajo tudi termoterapije,
elektroterapije, magnetoterapije, glasbena terapije, akupunkturo in drugo.
Indikacije
Bolezni prebavnih organov (požiralnik, želodca, dvanajstnika,
jeter, žolčnih vodov, trebušne slinavke in sladkorne bolezni).
Kontraindikacije
Težke funkcionalne poškodbe ledvic, poslabšanje pri duševnih
boleznih.
Naravno zdravilno sredstvo
V zdravstvene namene se uporablja naravna alkalnosalinična,
zemnokisla slatina. Najbolj znani vrelci mineralne vode so Tempel, Donat Mg in
Styria. Med seboj se razlikujejo po količini ogljikovega dioksida, raztopljenih
mineralov in po ionski bilanci.
Voda iz vrelca Tempel je hidrokarbonatna,
sulfatnokisla, prevladujejo natrij (Na+), kalcij (Ca2+) ter magnezij (Mg2+), s
temperaturo na izviru 10,2ºC. Vsebuje 919 mg/l hidrogenkarbonata. Skupni
izparilni preostanek znaša 1043 mg/l.
Voda iz vrelca Donat Mg vsebuje v enem litru kar 1040
mg raztopljenega magnezija in 7830 mg hidogenkarbonata. Izvira z 11,2ºC in
sušen pri 180ºC pusti 9800 mg izparilnega preostanka.
Za namene zdravljenja se uporablja tudi anorganski peloid.
To so naravni produkti sestavljeni iz mešanice mineralne, morske ali jezerske
vode z organskimi ali anorganskimi snovmi, ki so nastale z geološkimi ali
biološkimi procesi in se uporabljajo v terapijah v obliki oblog ali kopeli.
Terme
Zdravilišče poleg pitja mineralne vode ponuja tudi kopališče
- terme. Nekoč delujoče higiensko kopališče se je nahajalo v zgradbi
Hidroterapije. Prvi zunanji bazen so postavili v osemdesetih letih prejšnjega
stoletja, ter jih kasneje modernizirali v Rogaško Riviero.
Rogaška Slatina je že stoletje svetovno poznana tudi po Kristalni
dvorani v Grand Hotelu Rogaška. Prvi zdraviliški dom so zgradili
leta 1813. Takrat je ob vrelcu Tempel že nastajala temeljna urbanistična
mreža pozneje zgrajenih objektov. Povsem drugačno podobo kaže čelna fasada
drugega Zdraviliškega doma v drugi polovici 19. stoletja. Takrat se je Evropa
že zelo zanimala za bivanje in zdravljenje v Rogaški Slatini. V
reprezentativnem osrednjem delu so zgradili CURSAAL s Ferdinandovo dvorano. Ko
so dozidali levo krilo, za kar so morali porušiti prvi Zdraviliški dom, so leta
1847 v čast avstrijskemu cesarju Ferdinandu in cesarici Ani odprli prekrasno
svečano dvorano z visokimi korintskimi stebri in lestenci, ki so se lahko
kosali z razkošnimi evropskimi dvori. Prvotna dvorana je bila zgrajena v prvi
polovici 19-tega stoletja med prenovo Zdraviliškega doma. Opremljena je bila s
čudovitimi Beneškimi lestenci, neprecenljivimi slikami in impresivnimi
marmornatimi stebri. Poimenovali so jo Ferdinandova dvorana. Takoj po odprtju
je gostila znana imena: obisk cesarja Ferdinanda, leta 1846 nastop svetovno
znanega pianista Franza Liszta … Očarala je pa tudi še enega cesarja, Franza
Josepha I., ki je v Kristalni dvorani leta 1910 praznoval tudi svoj rojstni
dan. Žal je med njegovim praznovanjem dvorana pogorela, toda potrebovali so
samo dve leti za prenovo in jo nato poimenovali Kristalna dvorana. Kristalna
dvorana je tako še naprej gostila številne pomembne koncerte, recitale,
gledališke igre in ženska društva. Vsekakor je bil pa vsako poletje
najimenitnejši dogodek Anin ples, ki je še danes najbolj prestižen ples v
Štajerski regiji (200-letna tradicija). Glavna atrakcija dvorane je kolekcija
slik avstrijskega slikarja Schröterja iz leta 1912, kjer so prikazani glavni
dogodki in ljudje pri razvoju kraja in pet ročno izdelanih kristalnih lestencev
iz Steklarne Rogaška. Opisi slik: 1. slika: Ban Petar Zrinjski na vrelcu okoli
leta 1640, 2. slika: deželni glavar, grof Ferdinand Attems, si leta 1825
ogleduje načrte izgradnje zdravilišča, 3. slika: avstrijski nadvojvoda Janez ob
prihodu v zdravilišče leta 1836, 4. slika: cesar Franc Jožef I. na obisku v
zdravilišču leta 1883. Usoda zadnje slike je zelo nenavadna in zanimiva - na
njeno prazno hrbtno stran je leta 1925 slovenski slikar Ivan Vavpotič narisal
prihod kralja Aleksandra Karađorđevića v Rogaško Slatino.
Nedaleč stran od zdraviliškega jedra Rogaške Slatine se na
Cvetličnem hribu nahaja muzej Anin dvor, kjer vas skozi prizmo
preteklosti in sedanjosti Rogaške Slatine popeljejo zanimive muzejske zbirke.
Anin dvor so odprli septembra 2012 in je poleg parka in Kristalne
dvorane glavna znamenitost Rogaške Slatine. Ime po Ani izvira iz preteklosti,
iz časov, ko so jo častili kot svetnico. Bila je ženska, ki je pomagala ljudem
v raznih stiskah in bila še posebej zaščitnica žensk. V njeno čast so zgradili
cerkev Svete Ane, še danes pa je vsako leto organizirano elitni, Anin
ples. Danes predstavlja Anin dvor sožitje preteklosti in sedanjosti na enem
mestu in ponazarja vse znamenitosti Rogaške Slatine, znane širnemu svetu. Takoj
po vstopu v notranjost vas očara osrednji prireditveni prostor, tako imenovana »mala
Kristalna dvorana«, in takoj daje vedeti, da je steklo eden od glavnih
prepoznavnih elementov. S stropa visi 3.500 majhnih kristalov, na zavesah 4.900
kristalnih lističev, ki so vsi skupaj povezani z jekleno žico, v skupni dolžini
dobrih 8 kilometrov. V notranjosti Aninega dvora je na ogled 5 različnih
zbirk: steklarsko, grafično, domoznansko, parkovno in vodno zbirko.
Razgledni stolp Kristal bo z višino 106 metrov najvišji stolp in
hkrati najvišja stavba v Sloveniji, če ne štejemo tovarniških dimnikov. Stolpnice v Ljubljani do 89 metrov,
trboveljski dimnik 360 metrov, dimniki
in hladilni stolp v Šoštanju od 122 do 230, dimnik v Šiški 150 metrov. Spominki,
kavarna, razgledna etaža, odprto razgledišče, prodajne hiške pred njim, most
Sonce. Začeli graditi 2022, po enem letu nekaj manj kot polovica višine, odprli
naj bi ga julija, zdaj mogoče proti koncu leta.
2 komentarja:
Dan je bil zanimiv ... Vedno si ga znamo popestrit, da nam nikakor ni dolgčas ... :)
Marta, podpišem.
Objavite komentar