Kdor zna najti zadovoljstvo v majhnih stvareh in drobnih trenutkih, bo redko razočaran.
7. 9. 23
Slatna - 31. 8. 2023
Foto: Vinko Šeško.
Sončno jutro obeta lep dan. Po telovadbi in zajtrku okrog sedmih na pot s kombijem preko Predela in malo pred deveto uro smo pri Domu Klementa Juga v Lepeni, ki je začuda zaprt.
Dom stoji na planini V koncu v zatrepu doline Lepene, kjer se pot začne vzpenjati proti Krnskemu jezeru. Planinsko društvo Nova Gorica je v planinsko postojanko preuredilo nekdanje italijansko vojaško poslopje, nov dom pa so slovesno odprli 19. julija 1953. Poimenovali so ga po doktorju Klementu Jugu (1898-1924), odličnemu slovenskem alpinistu in piscu pomembnih del z alpinistično tematiko. Leta 1960 so v nekdanjem poslopju žičnice uredili še depandanso. Dom so večkrat obnavljali in posodabljali; zdaj pa imajo težave z oskrbovanjem, se mi zdi.
Pet se jih napoti proti Krnskim jezerom, z Miro pa kreneva proti slapu Lepenjica, ki ga je mogoče lepo slišati že pri Domu.
Pot zavija, se počasi vzpenja, ciklame nama krasijo skale. Malo pred koncem poti me doseže Nevenkin klic (čudno, da je v tem koncu signal), sprašuje me, če bom prišla na kartanje, kot je to običajno ob četrtkih dopoldne. Na daljavo bi bilo težko kaj igrati
Vrneva se k Domu doktorja Klementa Juga, potem pa počasi in uživaško: nekaj časa po cesti,
Na trenutke prava divjina s podrtimi skalami, z mahom porasle skale, vmes pa žuborenje in na nekaterih mestih hrumenje reke Lepenjice, ki je izdolbla okoli sto metrov dolga korita z do deset metrov globokimi tolmuni krasne zelene barve. Vso to lepoto pa dopolni še pritok potok Šunik. Res pravo mesto za sproščanje! Na primerni skali se utaboriva za malico,
potem pa cesti nadaljujeva pohod do konca doline Lepene, ki je dolga okoli šest kilometrov.
Na koncu naju čakajo nove lepote: Velika korita Soče, ki so dolga okoli 750 metrov, ponekod široka samo dva metra, stene se dvigajo deset do petnajst metrov visoko, višina vode pa je odvisna od letnega časa in količine padavin. Ljudje se ob njih sončijo, sprehajajo tudi po nevarnih robovih, najbolj pogumni pa si upajo tudi v hladno vodo.
Na križišču počakava na avtobus za Bovec: tisti iz Kranjske Gore naju prezre, pobere pa drugi, ki vozi od izvira Soče do Bovca.
Od lani poznava lokal Terramystica Bar, ki naju tokrat razveseli z dobro kremno juho v spremstvu toasta in sira. Meni se k temu prileže Kraft pivo lokalne pivovarne, za povrh pa še kava. In, kaj je v tem lokalu še posebno vredno - prijetno vzdušje, ki ga zna ustvariti osebje.
V Bovcu imava dovolj časa, da se sprehodiva po njegovi okolici. Zamika naju osamelec Ravelnik (tudi Rabeljk) ob robu Bovškega polja, ki je bil poseljen že v halštatski dobi kot utrjena višinska naselbina. Imela je mogočno obzidje, katerega ostanki so vidni še danes. Predvsem pa so danes zanimivi ostanki prve obrambne črte avstro-ogrske vojske v Bovški kotlini, ki so urejeni kot muzej na prostem.
Do njih prideva po delu Poti miru in Soške poti preko polja, potem pa se povzpneva med strelske jarke, kaverne, bunkerje, strelske line, opazovalnice, jame od eksplodirane granate ...
Sprehodiva se do glavne ceste in se spustiva še na pokopališče iz prve svetovne vojne, na katerem lahko vidimo betonske nagrobnike z enakokrakim križem v krogu. Na pokopališču je pokopanih 546 vojakov nekdanje avstroogrske armade, padlih pri Bovcu in na Rombonu. Posmrtni ostanki italijanskih vojakov s tega pokopališča so bili leta 1938 prepeljani v kostnico v Kobarid. Na križišču cest, ob pokopališču, stoji obelisk iz rezanega kamna, ki ima napis v nemščini in je posvečen spominu na avstrijske vojake, ki so padli med leti 1915 in 1917.
V Bovec se vračava po pešpoti med travniki, ob nekaj hišah, skozi redek gozd. Na pijačo pa spet v lokal Terramystica Bar, kjer celo na mizi pozabim svoj mobitel. Še pravi čas se spomnim nanj in pridno počaka name na blagajni. Na Avtobusni postaji Bovec kar dolgo časa čakava na kombi z ostalimi, zbirajo se oblaki, pade pa le nekaj kapelj dežja. Preko Predela spet v Slatno, kjer nas pričaka Matjaž. Okrepimo se z enolončnico, ob desetih pa se mi prileže postelja.
Značilna upokojenka, doma iz Sevnice, ki mora zelo dobro razporejati čas, da ga ne zmanjka. Ne sme ga biti premalo za vandranje po hribih in dolinah, doma in na tujem; tudi računalnik naj ne sameva preveč, pa knjige in križanke tudi ne...
Da si boste moj natrpan urnik bolje predstavljali, lahko pobrskate po tem spletnem dnevniku. Vsebino lahko komentirate, na objave pa se lahko tudi naročite.
Sporočila mi lahko pošiljate na naslov: rivacic@gmail.com.
Veliko zadovoljstva!
Ni komentarjev:
Objavite komentar