Nejc nas ves čas vožnje pripravlja na Azore in uživanje na potovanju. Nekaj časa je živel na teh otokih in jih dobro pozna. Poudari, kako ugodno klimo imajo, dobro hrano, tople vrelce ... Vreme pa zna biti spremenljivo: ciklon prihaja z dežjem in vetrom, pretirano mrzlo pa ne bo. Vsak dan je treba imeti s sabo bojno opremo: vse - od kopalk do pelerine in za preoblačenje od perila in nogavic naprej; na avtobusu da bo dovolj prostora za to. Agencija ne sprejema reklamacij glede vremena, pametno pa se je priporočiti kakšnemu svetniku. Kar se tiče pijač, imajo dobro pivo, vino od Tineta (vino tinto - črno) in od Brankota (vino branco - svetlo). kakšnih 32 vrst mineralnih vod, ki ponekod tečejo zastonj, pitna pa je tudi voda iz vodovoda, samo močno klorirana je.
Dobimo knjižico s podatki in razglednicami Portugalske, dodatno še razglednice Azorov (lahko kar začnemo pisati), potovalni dnevnik z oskarizmi (recimo: Vedno je vsakdo na pravem potovanju.) in obesek za kovček.
Na Letališču Marco Polo v Benetkah smo zgodnji za naš let ob 19.05.
Foto: Vinko Šeško.
Samo z osebnim dokumentom (osebno izkaznico ali potnim listom) se prijavimo na let, oddamo prtljago in gremo na kontrolo, pri kateri je treba oddati v plastične škatle, vse kar nosiš s sabo (ročno prtljago, telefon, fotoaparat, vse iz žepov) in marsikaj tudi sleči (jopice, srajce, pasove). Omejene so količine tekočin, ki morajo biti v posebnem pakiranju, pa ostrih in nevarnih predmetov tudi ne smemo vzeti na letalo.
Gremo v Benetke in potlej naprej, vesela je družba naša, juhej!
Z busom, letalom za nas ni več mej, se sprosti, uživaj, uživaj čim prej!
Gremo v daljine dokler nas ta strast ne mine, Azori in še drugam, hitro se odloči kam.
(Melodija: Gremo v Kamnik)
Zdaj pa se začenja čakanje: hodiš po hodnikih, si ogleduješ trgovinice in lokale, najdeš kakšen prazen sedež, klepetaš s sosedom, ogleduješ mimoidoče (letališka stavba je polna potnikov in potnic) ... Da je mera polna, nas pokličejo k vkrcavanju s 50 minutno zamudo. Zamudo pri odhodu imajo skoraj vsa letala, baje zaradi jat ptic.
Letimo s portugalsko letalsko družbo, najprej
z A320 (malo manj kot 200 potnikov), potem A321 (malo več kot 200 potnikov), obe letali veljati kot zelo varni. Na vseh štirih poletih je bil le tu ali tam prazen sedež, hrana in pijača sta plačljivi in dragi. Polet do Lizbone poteka mirno, skoraj tri ure smo v zraku in zaradi zamude nas skrbi veza naprej. Pohiteti moramo, letališko osebje nas usmerja na vsakem vogalu, vsi se uspešno vkrcamo.
Na poletu preko Atlantika nas malo več stresa, tik pred pristankom pa se letalo spet dvigne, ker pilot zaradi megle ne vidi steze, pa še močan veter piha. Obljubi, da bo še enkrat poskušal, sicer pa se bomo morali vrniti v Lizbono. Groza! Končno po treh urah pristanemo na Letališču Janeza Pavla II (Aeroporto João Paulo II, on je tu pristal leta 1991) Ponta Delgada na Otoku Sao Miguel (Azori) z guganjem, potresavanjem in poskoki.
Spodnji posnetek: Nevenka Vahtar.
Ampak vsi smo veseli, da smo ob pol enih po lokalnem času (dve uri za nami) na trdnih tleh.V Benetkah je gneča, zamude, ojej, veza v Lizboni, kaj bo pa zdej?
Letalo ulovili, se guncal naprej, kje je zdaj steza, le dobro poglej. Gremo v daljine ...
Hitro dobimo prtljago, avtobus nas čaka, vozi nas šofer Pedro mimo šolskega centra (imajo tudi svojo univerzo), trgovskega centra (odprt do enajstih), do hotela ni daleč. V bistvu do dveh hotelov, ki sta oba v središču največjega mesta na otoku: Ponte Delgada. Deset potnikov in potnic pustimo blizu Hotela Comfort Inn, ostali smo nameščeni v Hotelu Camoes. Ulice so ozke, zato moramo vsi malo peš. Nič preveč se ne razgledujemo, po naše je ura že tri zjutraj, hitro za nekaj ur zaspimo.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar