Na Železniški postaji Sevnica nas je enajst od Spoznavanja vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica in čakamo na mednarodni vlak iz Zagreba za Beljak ob 8.08, ki k sreči nima zamude. Dva se nam priključita v Zidanem Mostu, spet nas je trinajst (dva od Sredinih fotografov): pogosto število, ki pa nam vedno prinese srečo. Mesto najdemo v treh kupejih, doplačamo evro in pol k naši rdeči kartici za zastonjske prevoze z javnimi prevoznimi sredstavi, potem pa uživamo v vožnji po železnici: do Zidanega Mosta po tisti iz leta 1862, do Ljubljane so jo zgradili že leta 1849, naprej proti Jesenicam in Ratečam pa leta 1870. Na žalost so jo potem od leta 1966 naprej od Jesenic opustili, pelje samo še v Avstrijo, v Italijo pa ne več.
Vzpenjamo se po Jelenovem klancu,
Pokukamo v Layerjevo hišo, hišo umetnikov s kavarno,
Presenetita nas dve tabli za zapis ulične poezije.
Ob enih se okrepimo z malico v Gostilni Kot,
kjer je posebnost tudi stranišče s pogledom na kanjon Kokre, kjer dobiš občutek, kako nekatera poslopja štrlijo preko roba konglomerata tega pomola med Savo in Kokro, na katerem je zgrajen del mesta.
potem pa naprej mimo Cerkve Matere Božje Roženvenske
na Pungert s stolpom in Cerkvijo svetih Boštjana, Fabijana in Roka.
opazimo na zidu naslikane vse cerkve v župniji.
Pri mostu preko Kokre stoji zanimiva stavba Mitničarske hiše,
z mosta pa se odpira pogled na kanjon Kokre. Spustimo se po stopnicah samo pod most, kjer je spet možnost vstopa v podzemne rove. Zadiši po kostanju: jesen je tu.
Še sprehod mimo nekdanje Stare pošte v novejši del, kjer je občudovanja vredna Mestna knjižnica Kranj. Na Slovenskem trgu se oziramo po raznolikih kiparskih kompozicijah Lojzeta Dolinarja,
natočimo si vodo pri pitniku, ne spregledamo pa tudi zanimive sekvoje pri Gimnaziji Kranj.
Hitimo po Jelenovem klancu, preko Otoka, radi bi ulovili vlak ob 17.16.
Ni problema, saj ima celo deset minut zamude. Kljub temu nas vlak ob 18.55 za Dobovo počaka in okrog pol osmih smo v Sevnici.
Bogat in prijeten dan!
Železnica: v Posavju 1862, drugi tir 1944; Celje – Ljubljana 1949, gorenjski en tir zgradili
leta 1870. Na žalost so leta 1966 ukinili povezavo do Planice in trasa te proge
je zdaj v glavnem kolesarska steza.
Stari del mesta so zgradili na konglomeratnem pomolu med
sotočjem Kokre in Save. Kot četrto mesto po velikosti v Sloveniji se središče Gorenjske pohvali z že skoraj 60 tisoč prebivalci. Naseljeno je
bilo to področje od časa Keltov (prvo tisočletje pred našim štetjem), že v
sedmem stoletju imata utrdba in naselje pomembno strateško vlogo, mestne
pravice je dobilo naselje v trinajstem stoletju in s tem postaja pomembno
obrtno in trgovsko središče, kasneje tudi industrijsko. Na žalost pa je mnogo
zvenečih imen podjetij v zadnjem obdobju zamrlo.
Stara pošta je bila
v 18. stoletju res poštna postaja. Danes je to imenitno poslopje, kamor naj bi
zahajal tudi Prešeren. Glavni trg obkrožajo zanimive hiše z začetki v
16. in 17. stoletju, še posebno zanimive so tri s pomoli in nekatere s
poslikavami na fasadi. Tudi prvi vodnjak je bil tu že v 16. stoletju, sedanji
pa je rekonstrukcija tistega iz 19. stoletja. Prešernova hiša, kjer je
naš veliki pesnik živel in delal od 1846 do 1849, v njej je tudi umrl. V
pritličju in kleti sta likovni razstavi, v nadstropju pa prikaz upodobitev
našega največjega pesnika in opremljeni prostori iz časa njegovega življenja v
tej hiši: od jeseni leta 1846 pa do 8. februarja 1849. Na isti strani stoji
tudi Mestna hiša, ki ima dva dela: starejši je iz prve polovice 16.
stoletja, osrednji del je eden najodličnejših renesančnih dvorcev iz začetka
17. stoletja. Gosti pa stalne in občasne razstave. Poleg slovesne sobe, tudi za
poroke, so na ogled tri stalne razstave: zbirka kiparja Lojzeta Dolinarja (1893
– 1970), arheološka Železna nit in etnološka Ljudska umetnost na Gorenjskem. Župnijska cerkev svetega Kancijana je iz začetka 15. stoletja eden najpomembnejših spomenikov gotskega stavbarstva v Sloveniji. Služila je
kot vzor kasneje zgrajenim cerkvam, recimo v Šentrupertu. Ima lepe oltarje,
značilne oboke in posebne vrste križev pot. Za cerkvijo stoji velika zgradba
Župnijskega urada Kranj, ki je s sosednjo stavbo (včasih samostan) zanimivo
povezana, na zidu pa so predstavljene tudi vse cerkve v tej župniji.
Zelo veliko ustanov v Kranju nosi Prešernovo ime, tudi Prešernovo gledališče je med njimi - s spomenikom Prešernu. To je sicer eno najmanjših gledališč v Sloveniji, ampak navadno z zelo zanimivim programom. Na vsaki strani glavne ulice v starem delu mesta potekata še dve ulici. Ob Cerkvi Matere Božje Roženvenske iz začetka 16. stoletja je Plečnik na mestu nekdanjih spodnjih vrat v obzidju načrtoval monumentalni vhod v mesto s stopnišči in vodnjakom. Sama cerkev daje prostor Makedonski pravoslavni cerkvi. Naprej poteka zid parka pri Gradu Khislstein, ki je znan po razstavah Gorenjskega muzeja in predstavah Letnega gledališča. Grajsko poslopje je nastajalo kot del mestnega obzidja med 15. in 19. stoletjem, današnjo podobo pa je grad dobil v 17. stoletju. Sredi 16. stoletja ga je kupil podjetnik Janž Khisl, po katerem je grad dobil ime. Tu je tudi Vovkov vrt z izvirnimi umetniškimi inštalacijami in letnim kinom. Tomšičeva ulica se nadaljuje z večinoma lepo vzdrževanimi starimi hišami, med njimi je tudi Layerjeva hiša - hiša umetnikov s kavarno in bogatim kulturnim programom. Tu je živel in umrl Leopold Layer (1752 - 1828), ki je bil predvsem znan kot slikar nabožnih slik, med njimi tudi Marije Pomagaj na Brezjah. V času Ilirskih provinc je bil zaprt zaradi ponarejanja denarja in naj bi se zaobljubil, da bo ob izpustitvi poslikal kapelico na Brezjah, kar je tudi napravil, dodatno pa še sliko Marije z oljnimi barvami. Svojevrstno kuliso za prireditve predstavlja peterokotni Stolp Škrlovec, del nekdanjega obzidja in včasih orožarna, danes pa so v njem manjša dvorana in prostori za razstave. Nasproti najdemo razširjeno razstavo o duhovniku Janezu Puharju, izumitelju fotografije na steklo, ki se je leta 1814 rodil v tej ulici. Puharjevo delo, soba iluzij in soba iz 19. stoletje, kjer celo lahko posnamejo vašo fotografijo na steklo. Pot na kolodvor je bližnjica po stopnicah, da pridemo k Savi in preko nje do Železniške postaje Kranj. Ob koncu stopnic pa sta dva stebra, ki pomagata držati hrib in zraven eden petih vhodov v Rove pod starim Kranjem. Skopali so jih v drugi svetovni vojni za zaklonišča, dolgo časa so bili zapuščeni, leta 2008 pa so jih obnovili in odprli za javnost. Dolgi so 1300 metrov in široki okrog dva metra, v njih je tudi stalna informativna razstava o podzemlju Kranja. Mogoče jih je obiskati samo v najavljeni skupini.
Ob Savi stoji zgradba Gorenjskih elektrarn, kjer so ob eni izmed prvih
elektrarn v Sloveniji in starem Majdičevem mlinu uredili proti koncu
leta 1920 Majdičev log. V virih lahko preberemo:
Otok (med Savo in njenim kanalom) je v 16. stoletju pripadal baronu Khislu,
prav tako tudi mlin, na katerega danes opomni stari, približno poldrugi meter
velik mlinski kamen, iz 30. let 19. stoletja, ki je postavljen ob novi poti.
Konec 19. stoletja je otok kupila družina Majdič, ki ga je imela v lasti do
nacionalizacije premoženja. Prav v mlinu so leta 1892 prižgali prvo luč v
Kranju. V času njenega lastništva je bil Majdičev log lično urejen park, znan
po svoji krajinski zasnovi. Majdiči so ob Savi postavili tudi eno od prvih
elektrarn na slovenskem prostoru. Bili so močno povezani z industrijskim
razvojem Kranja. Pozneje je bil otok znan po Gorenjskem sejmu, drsališču,
pokritem bazenu, sprehajalnih poteh in številnih dobro obiskanih dogodkih. Leta
2003 pa je na kraju porušenih sejemskih objektov zrastlo nakupovalno središče. Ob
kanalu so zasadili vrbe in drugo rastlinje, zanimive pa so informativne table o
zgodovini tega področja. Načrtujejo krožno pot po otoku, ki so ga v bistvu
uničili z velikim nakupovalnim centrom.
Samo na koncu je ostalo še nekaj zelenja v Savskem logu z dvema lokaloma
ob jezu na Savi. Vnuka Vinka Majdiča, lastnika mlina v Kranju, posebneža Vitomirja Grosa poznamo kot nekdanjega
župana Kranja, dolgo časa pa se je boril ali se še bori za vrnitev lastnine
potomcem družine Majdič.
Na desno po strmi Vodopivčevi ulici pridem nazaj na Pungert, prav na konec
skalnega pomola. Predel se imenuje po nemškem izrazu Baumgarten (sadovnjak), ker
so imeli meščani tu sadovnjake in vrtove. Tu stoji gotska cerkev svetih Boštjana, Fabijana in Roka, ki so jo postavili v zahvalo za preživetje kuge
v 15. stoletju. Zraven lahko občudujemo Stolp Pungert, ki je še edini v celoti
ohranjeni srednjeveški stolp iz 16. stoletja. V teku stoletij so ga
prezidavali, tu so bile ječe in nekaj časa tudi stanovanja. Zdaj je predvsem
namenjen otrokom za delavnice, predstave in razstave njihovih del. Pred njim je
tudi kar veliko igrišče, čisto na koncu pa že razgledišče s pogledom na nižji
predel Kranja in Kokro 30 metrov pod sabo.
Po vzhodni Tavčarjevi ulici se sliši melodično zvonjenje iz
Cerkve svetega Kancijana. Vsake po ure čez polno uro pričarajo drugo pesem: cerkvene, himni
Slovenije in Evropske unije, narodne in ponarodele. Pri mostu preko Kokre pa še
ena lepa in zanimiva stavba: Mitničarska hiša iz leta 1527. Konzolno
nadstropje ima, poslikano pročelje, v njem pa je zdaj gostinski lokal. Z mosta
se odpira lep razgled na kanjon Kokre, torej gremo po stopnicah navzdol!
Na desno so še druge stopnice, po katerih lahko pridemo do dveh vhodov v Rove
pod Kranjem. Zdaj pa preko lesenega mosta pod tistim betonskim in po senčni
poti na levem bregu Kokre. Kanjon je dolg okrog 1400 metrov, sama pot pa okrog
dva kilometra. Lepa peščena in dovolj široka pot. Pod
naseljem Huje s cerkvijo svetega Jožefa iz leta 1680 prečkamo Kokro in
tu se pot obrne, lahko pa gremo naprej po desnem bregu po Jurjevi poti do Peči.
To je pa res divje področje z več jamami v pobočju in velikimi skalnatimi
gmotami v strugi. Kje vse človek gradi: mnoge stavbe so dobesedno
"porinili ven", podprli s stebri in pridobili prostor. Na stranišču
lokala na Maistrovem trgu človek visi nad dolino, na drugi strani pa je Hotel
Creina na stebrih. Upam, da so dobro preučili stabilnost podlage za te zgradbe.
Mestna knjižnica Kranj - "dnevna soba Kranja", ki so jo leta 2011
preuredili iz Trgovskega centra Globus. Kovinske table bakrene barve kot je
uredil arhitekt Ravnikar, so zdaj dopolnili s steklom in zelenjem. Splača se
vstopiti: tri velike etaže z bogato vsebino in pregledno ureditvijo, povsod
uslužbenci in uslužbenke, ki lahko pomagajo, sklopi računalnikov, študijska
soba, soba za sestanke in srečanja, igralnice za otroke ... V pritličju pa zanimive razstave.
Malo dlje proti severu se je treba sprehoditi do
Prešernovega gaja, ki je bil do leta 1939 mestno pokopališče, takrat po so
večino posmrtnih ostankov prenesli na novo pokopališče. Arhitekt Marjan Šorli
je leta 1951 namesto porušene kapele svetega Križa postavil stebriščno lopo. V
senci dreves najdemo doprsni kip doktorja Franceta Prešerna, grob in nagrobnik
doktorja Franceta Prešerna, njegove hčerke Ernestine Jelovšek ter Simona Jenka;
spomenik izumitelju fotografije na steklo Janezu Puharju, grobnico družine
Majdič in spomenik Bazoviškim žrtvam. Gaj ni samo kraj spominov, tu se na
klopcah in tratah zbirajo mladi in stari.
Slovenski trg: Bežkova vila, potem pa tri moderne stavbe s pročelji iz
stekla in ornamenti. Prostrani Slovenski trg je znan po kiparski kompoziciji
Lojzeta Dolinarja, poleg sta relief mesta in tudi pitnik vode s shemo, od kod
ta voda priteče. Osrednja stavba je Gimnazija Kranj, ki je ena največjih
v Sloveniji. Ustanovil jo je leta 1810 guverner Ilirskih provinc. Poleg nje
raste 27 metrov visoka sekvoja, ki se je tako nagnila, da so jo morali z
žicami pričvrstiti na stavbo Gimnazije.
V smeri starega mesta v Jahačevem prehodu prijetno preseneti kombinacija starega (ostanki nekdanjega obzidja) in novih blokov. Na Maistrovem trgu z njegovim doprsnim kipom je tudi Gostilna Kot s senčno teraso. Hiša, v kateri je umrl Simon Jenko, je malo na Tomšičevi ulici. Stopnice proti Stražišču nad opornim zidom Gaštejskega klanca so zgradili v letih 1936 - 38.
Ni komentarjev:
Objavite komentar