20. 1. 24

Na Gorenjsko - 11. 1. 2024

Turistična agencija Oskar vabi nekdanje udeležence in udeleženke svojih potovanj na srečanje popotnikov. Osem takih, ki smo bili z Nejcem na Azorih, sprejme vabilo, Vinko se dogovori za kombi in voznika Zmaga in ... gremo! Zberemo se ob devetih dopoldne, kot je bila navada na Azorih in se zapeljemo proti Gorenjski. 


Foto: Nevenka Vahtar.
Vmes še postanek v Marija Gradcu, kjer se nam pridružita še Ani in Marija, Marija pa poskrbi tudi za dezinfekcijo in osvežitev s kavico.

Med prijetnim klepetom vožnja hitro mineva in Gorenjska nas pozdravi s soncem. 




Naš prvi postanek je namenjen sprehodu ob Zbiljskem jezeru (akumulaciji za hidroelektrarno Medvode), na katerem lahko občudujemo razstavo fotografij, predvsem pa veliko snežno belih labodov, ki so jim v kontrastu črne račke. Nekateri kupijo zrnje in jih krmijo, drugi občudujemo in fotografiramo. Zanima nas, kakšna je razlika me samico in samcem pri labodih. Tončka s pomočjo "strica Googla" ugotovi:

Labod grbec (znanstveno ime Cygnus olor) je velik ptič iz rodu labodov. Je ptica selivka, če pa so razmere ustrezne, prezimi v istem kraju. Odrasli labodi grbci so poraščeni s snežno belim perjem, mladiči pa so umazano rjave barve (redko tudi beli). Pridevek grbec se nanaša na izrazito črno grbo, ki je na korenu oranžno obarvanega kljuna. Poleg črne grbe, ki je pri samici manjša od samčeve, je značilna tudi labodja elegantna drža z izbočenim vratom v obliki črke S. Labod je eden največjih in najtežjih ptičev, ki še lahko letijo; samci tehtajo do 12 kg, samice pa prek 8. Zaradi velikosti in teže potrebuje precejšen vzletni prostor. Potreben zagon za dvig labod dobi z vztrajnimi močnimi zamahi svojih velikih peruti, ki lahko po dolžini skupaj presežejo dve metra, ter istočasnim tekom po vodi. Labodje gnezdo je skrbno pripravljeno iz okoliškega rastlinja in obloženo s perjem. Izvaljenih 5-7 jajc samica večinoma vali 34-38 dni. Puhasti sivkasti mladiči gredo v vodo takoj, ko zapustijo varno lupino in so v prvih mesecih življenja zelo lahek plen za ptice ujede ali pa večje ribe. Med odraščanjem so pod skrbnim nadzorstvom obeh staršev, od katerih se oddaljijo kvečjemu za meter ali dva, pa še to za zelo kratek čas.


Nekaj labodov pride tudi na kopno in kar silijo za nami, ker pričakujejo hrano.


Spodnji posnetek: Vinko Šeško.
Prijetno smo presenečeni, da v Pizzeriji Sedmica tik ob jezeru lahko izbiramo med več malicami po 7,90 in krepko se podpremo jedačo in pijačo.

Malo naprej nas na hribu vabijo ostanki Starega gradu Smlednik. Del poti se zapeljemo, malo pa hodimo tudi peš. 





Foto: Nevenka Vahtar.
Foto: Vinko Šeško.
Sprehodimo se ob dobro zavarovanih ruševinah in uživamo v razgledih na gore, 


vasi v ravnini in Dvorec Lazarini

Foto: Nevenka Vahtar.
Foto: Vinko Šeško.
V prijetnem lokalu (tudi tu imajo malice) posedimo in poklepetamo ob kavi, ki nam jo nakloni Ani.


Spodnji posnetek: Vinko Šeško.
Vozimo se naprej proti goram in se ustavimo še ob Trbojskem jezeru - akumulaciji za hidroelektrarno Mavčiče. Spustimo se na breg mimo Čolnarne, dobrot iz lokala pa zaenkrat ne rabimo.



Pri Preddvoru najprej parkiramo v področju Hrib, kjer pa smo razočarani: Hotel Alma (prej Bor) in Grad Hrib ob Jezeru Črnava žalostno propadata. Škoda za tako lepa objekta v krasnem okolju. 


Pogledamo še proti Gradu Turn v Potočah z novejšim prizidkom, ki gosti Dom starejših občanov.




Dovolj časa imamo, da se zapeljemo na Jezersko, kjer ujamemo še zadnje žarke sonca na vrhovih gora in užijemo zimo s snegom in ledom.




Zadnja dva posnetka: Vinko Šeško.
Srečanje popotnikov se začne ob petih popoldne v Hotelu Oskar Zaplata (Tupaliče 32), naša skupina je prva, pridruži pa se nam še pet drugih in trije vodiči. Ti nam predstavijo potovanja na Islandijo, v Jordanijo, Andaluzijo in na Azorske otoke. Med prijetnim obujanjem spominov nam postrežejo z večerjo (štirje hodi), ki jo sicer sami plačamo, velja pa ta znesek kot akontacija za naslednje potovanje.

Malo pred deseto se odpravimo proti domu in v Sevnico pridemo okrog pol enih.

KAKŠEN BOGAT IN PRIJETEN DAN!

Podatki o krajih pod video posnetki
Več posnetkov
Video:





Zbiljsko jezero

Zbiljsko jezero je umetno akumulacijsko jezero na reki Savi pri Zbiljah. Jezero je nastalo leta 1953, ko so ob izgradnji hidroelektrarne Medvode postavili jez. Jezero je dolgo 5 kilometrov, široko 250 metrov in ima površino 69 hektarjev. Zgornja gladina jezera lahko doseže do okoli 328 metrov nadmorske višine, takrat je jezero dolgo 5 kilometrov in se razteza med Medvodami in krajem Mavčiče, kjer je tudi hidroelektrarna Mavčiče. Nad jezom v Mavčičah se reka Sava razširi v umetno Trbojsko jezero. Naselja ob Zbiljskem jezeru so Zbilje, Podreča in Dragočajna (hotel in avtokamp). Čez jezero je speljan most, ki povezuje Zbilje in Valburgo (pod gradom Smlednik). Trbojsko jezero obsega 100 hektarov in dosega globino 17 metrov. Okrog njega se ni mogoče sprehoditi, mogoče pa je najeti čoln, supati, loviti ribe ali se pregrešiti s sladkimi dobrotami v lokalu Čolnarna.

Po zajezitvi za HE Mavčiče je Sava v jezersko kotanjo odlagala velike količine proda in mulja, zato so rekreativno-turistične dejavnosti ob jezeru postopno zamirale. Prav zaradi tega so sredi 90-ih let 20. stoletja jezero delno sanirali. Po sanaciji je ponovno oživel športni ribolov. Zbiljsko jezero je že kmalu postalo priljubljena izletniška točka, prav tako pa se je primerno temu razvila tudi vas Zbilje. V Zbiljah lahko najdemo izposojevalnico kanujev in čolnov ter bar, kjer se lahko posončite na ležalnikih. Ob jezeru lahko najdemo še zelo lepo urejeno igrišče za otroke, igrišče za odbojko in prostor za piknike.

Stari grad, imenovan tudi Smledniški grad, se nahaja na manjši vzpetini vzhodno od Zbiljskega jezera in severno od Šmarne gore. Razvaline gradu presegajo lokalni pomen ter se uvrščajo med pomembnejše v Sloveniji.

Stari grad Smlednik

Grad po zasnovi in gradbenem razvoju v najčistejši obliki predstavlja srednje velik srednjeveški grad v osrednji Sloveniji iz 12. stoletja. Grad je danes lepa razgledna točka, v preteklosti pa je služil kot razgledni stolp pred osvajalci ozemelj. Tu mimo je potekala tudi pomembna tovorniška pot iz Savinjskega proti Italiji. Z gradu je vidna Šmarna gora, na zahodu Lubnik, Ratitovec in Julijske Alpe s Triglavom, na severu Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe, na jugozahodu pa Polhograjsko hribovje. Grad je bil zgrajen v romanskem slogu z namenom varovanja pred osvajalci. Sestavljala sta ga samostojni obrambni stolp in obrambni jarek. Obnovljen in spremenjen je bil v gotskem obdobju, kasneje pa po potresu leta 1511, ko so v renesančnem stilu dozidali bivalne prostore in obrambne stolpe. Grad so obnavljali do leta 1610 in je lep primer razvoja srednjeveškega gradu v osrednji Sloveniji. Grad je zamenjal več lastnikov, za prvega velja Ulrich Smledniški (Wdalricus de Fledinich), Celjski grofje in Habsburžani. Od leta 1695 je bil lastnik Janez Adam, plemič Pernburg, pozneje baron Flödnich, njegovo rodbino so leta 1795 nasledili baroni Lazzariniji.

Dvorec Lazarini   Razkošni dvorec Lazarini, spomenik lokalnega pomena, je največji razcvet in razkošno podobo pridobil v času barona Franca Smledniškega. Ker v sedemnajstem stoletju ni bilo več zunanje nevarnosti, so graščaki smledniški Stari grad opustili in na mestu grajske pristave, v ravnini v Valburgi, zgradili novo graščino, dvorec v renesančnem slogu, ki je sedanjo podobo dobil v času, ko je bil v lasti barona Franca Smledniškega (18. stoletje). V viteški dvorani in kapeli so znamenite baročne freske nemškega slikarja Eustachiusa Gabriela. Na freskah v viteški dvorani so upodobljene štiri skupine antičnih bogov, ki predstavljajo letne čase. Družina Smledniških se je zaradi velikih gradbenih del na dvorcu in Kalvariji zadolžila in je morala zato posest leta 1795 prodati. S tem se je končalo pomembno, več sto let trajajoče obdobje baronov Smledniških. Graščino in posest so kupili baroni Lazariniji in v njihovi lasti je graščina še danes. Velika sprememba je prišla z drugo svetovno vojno, ko so dvorec zaplenili, na srečo nova oblast graščine ni prepustila propadu, temveč je v njem najprej uredila dom za vojne sirote, kasneje pa vzgojni zavod in osnovno šolo. Graščino in posest so kupili baroni Lazariniji in v njihovi lasti je graščina še danes. Izhajajo iz Italije, med njimi je tudi baron Franc Lazarini, kemik, univ. prof. in avtor več knjig, mdr. srednješolskih učbenikov. Očeta so 1943 likvidirali, mati po vojni učila na Blanci, tu je začel šolanje, potem v Krškem, Poljanska gimnazija. Uspešen kemik, proti usmerjenemu izobraževanju. Rodbini Lazarini je, zlasti zaradi izjemnega zavzemanja Evgenije Lazarini, uspelo doseči razveljavitev protipravne odločbe o zaplembi dvorca in posesti Smlednik. Širša rodbina se je pričela ukvarjati z obnovo dvorca Smlednik, dr. Lazarini pa tudi z rehabilitacijo svoje rodbine. Njegovo življenje pa je bilo nenadoma prekinjeno 27. decembra 1991, ko je v nepojasnjenih okoliščinah v fakultetnem laboratoriju dobil hude opekline in kljub izjemnemu trudu zdravnikov 8. januarja 1992 v ljubljanskem kliničnem centru umrl, star 51 let. Pokopan je v družinski grobnici v Smledniku.

Preddvor

Preddvor (včasih imenovan tudi Höflein) je največje naselje s skoraj 900 prebivalci in središče Občine Preddvor. V kraju je sedež občine, osnovna šola Matije Valjavca, vrtec Storžek, zdravstveni dom, lekarna, cerkev sv. Petra, pošta 4205, krajevni urad, kulturni dom, turistično društvo, gostilne, trgovina ... Preddvor leži 1 km stran od ceste, ki povezuje Kranj z Jezerskim vrhom, na desnem bregu reke Kokre, 10 km severno od mesta Kranja, s katerim je povezan z rednimi avtobusnimi linijami. Preddvor je klimatsko letovišče in zdravilišče ob umetnem jezeru Črnava. Hotel Bor. Kraj se ponaša z bogato zgodovino, turistično dejavnostjo in je tudi izhodišče številnih planinskih tur in kolesarskih poti. Zgodovinski objekti: Grad Hrib (Fuschsova graščina: 16. stoletje, zdaj del hotela), Grad Dvor ali Grad Preddvor - Wurzbachova graščina (eden najstarejših v Sloveniji – 12. stoletje, sanatorij, vzgojni zavod, ideje za muzej), baročna cerkev Sv. Petra, grad Turn v Potočah (14., 15. stoletje, zdaj dom starejših občanov).

Hotel Oskar Zaplata, Tupaliče 32, 4205 Preddvor: sobe od leta 1938, vmes štab za vojake, zavetišče za brezdomne otroke, okrevališče za tuberkulozne, od 1961 spet gostinstvo, lovsko naravnan penzion. Jeseni leta 2023 ga je kupila Turistična agencija Oskar.

Ni komentarjev: