Maribor - 4. 1. 2024

Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje izjemoma v četrtek in ujeli smo krasen sončen dan. 14 se nas vkrca na mednarodni vlak Croatia, ki nima nič zamude, odpelje celo kakšno minuto prezgodaj. Ena potnica se nam pridruži v Celju, Marjetka nas čaka v Mariboru. Udobno potujemo, se pogovarjamo o načrtu za čez dan in naročilu malice.

Na cilj prispemo brez kakšne posebne zamude, 

Spodnji posnetek: Marta Brežan.

napravimo posnetek na Železniški postaji Maribor in se sprehodimo do Frančiškanske cerkve. To ravno čistijo, zato ogled jaslic prestavimo na popoldne. 

Maribor pa zviška pogledamo iz lokala Luft - 11. in 12. nadstropje Hotela Slavija. Prvotni hotel so zgradili leta 1963, bil je znan po imenitnih plesih, konec leta 2001 pa je zašel v finančne težave. Kupil ga je privatnik in ga preuredil do leta 2011 v Poslovni center Slavija, večinoma s pisarnami, spodaj pa garažno hišo. Zdaj sta v tem sklopu tudi 102 hotelski sobi. 

Foto: Cveta Fakin.

Spodnja fotografija: Marta Brežan.

Uživamo v razgledih in se podkrepimo s kavico.

Marjetka nas popelje do Stolnice svetega Janeza Krstnika, na Slomškovem trgu pa so zanimive še stavbe nadškofije, gledališča, univerze in pošte. Pot nadaljujemo na Glavni trg, kjer podirajo panoramsko kolo, s katerim si se lahko vozil med prazničnimi dnevi. Opazimo tudi Cerkev svetega Alojzija, ki jo je Nadškofija Maribor leta 2016 prodala Hrvaški katoliški misiji v Mariboru. 

Pred njo so zelo zanimive jaslice, ki pozivajo k miru. Sosednja stavba je Pokrajinski arhiv Maribor, kjer prirejajo različne prireditve. Koroška cesta je zaprta za promet in lepo prenovljena. Za Sodnim stolpom hodimo mimo nekdanjega Minoritskega samostana, v katerem deluje Lutkovno gledališče, gotovo pa je zanimiv tudi Muzej lutk.

Smo že na Lentu, ki so ga tudi prenovili in je zaprt za promet. Gotovo bo še privlačnejši, ko bodo dokončno urejene brežine in bodo zrasla na novo posajena drevesa. 

Ozremo se na starodavno trto in polne terase ljudi, ki uživajo v soncu. Na Dravi pa je veliko labodov, ki čakajo na kakšen priboljšek.

Za Splavarsko brv nam Marjetka niza podatke: to je že četrta premostitev Drave na tem mestu - prva lesena brv od leta 1220, potem nova leta 1709, leta 1913 so zgradili današnji most, ki je bil v drugi svetovni vojni poškodovan, sedanja nova brv pa je dolga 133 metrov in je iz 200 ton jekla ter 2000 kubičnih metrov lesa. Uporabili so tudi mednarodna sredstva, na natečaju so bili izbrani španski arhitekti, uradno so jo odprli 10. novembra 2023. Na desnem bregu Drave si je mogoče na panojih ogledati razstavo Z brega na breg. Mnenja o brvi so pa različna: predvsem je preblizu mosta in ni na lokaciji brvi iz zgodovine. Vprašanje je, če je dovolj visoka za večje ladje. Pri hoji pa ima človek občutek, da je v lesenem jarku.

Ko se povzpnemo na Glavni most, nas čaka presenečenje: Trafika - Muzej za enega, kamor nas prijazno povabi zgodovinar Jan Malec Svetel. Razloži nam zgodovino te trafike, z neverjetnim žarom nam predstavlja njen pomen kot srečevališča za "šimfanje". Ob tem mimogrede naniza zanimive podatke in zgodbe o Mariboru. Ker se nam mudi na kosilo, obljubimo, da se ob priliki spet oglasimo za dlje časa. 

Pohitimo preko mosta in v Restavraciji 3 faze sedemo k naročenemu kosilu. Prija nam tudi malo posedeti in se odpočiti.

Potem pa naprej: Hotel Orel, Grad in Pokrajinski muzej, spomenik "Kojak", spomenik generalu Maistru, Prva gimnazija, stenska slikarija ukrajinskega umetnika in že smo v Mestnem parku. Tu nas najbolj zanima Akvarij in terarij, ki si ga temeljito ogledamo za štiri evre vstopnine, ker nas je več kot deset.

Lep dan je in nikomur se ne mudi domov: kar na Piramido bi šli. In res se počasi vzpenjamo do vrha, uživamo na soncu in lepih razgledih, 

se pogovorimo o zgodovini te točke.

Ob vrnitvi je še dovolj časa za sprehod do prvega ribnika, 

potem pa povratek v center mesta, kjer že gorijo praznične lučke. 

Malo se je treba spet odpočiti: kuhano vino in čaj je na vrsti v Kavarni Astoria. Trije se odločijo za povratek domov, ostalih dvanajst pa vztrajamo, 

se sprehodimo po lepo osvetljenem mestu, se ponovno odpeljemo v lokal Luft za razglede, nekateri obiščemo še jaslice v Frančiškanski cerkvi in počivamo v čakalnici Avtobusne postaje Maribor, ker vemo, da Železniška postaja ne premore čakalnice s sedeži, potem pa na vlak. Ta odpelje natančno ob 19.48 in pred pol deseto smo v Sevnici.

Trinajst ur je trajal naš program in mislim, da se je splačalo vztrajati tako dolgo.

Več posnetkov

Video: 

MARIBOR

100 tisoč prebivalcev, včasih tudi 120. Nadmorska višina 275 metrov, Sevnica 183. Obkrožajo ga Mariborsko Pohorje (vzpenjača od 1957), Meranovo, Pekrska gorca, Kalvarija, Mestni vrh in Piramida. Mesto je neformalna prestolnica Slovenske Štajerske ter velja za gospodarsko, finančno, upravno, izobraževalno, kulturno, zdravstveno, trgovsko in turistično središče celotne severovzhodne Slovenije. Univerza, Nadškofija, višja  sodišča, Univerzitetni klinični center, letališče. Včasih je bila tu edina modelarska šola za celo Jugoslavijo(podatek Marte Brežan).

Maribor se kot lokacija gradu v znanih virih prvič omenja leta 1164, kot naselje 1209, kot mesto pa 1254. Zaradi ugodne strateške lege se je hitro razvijal, še zlasti v 19. stoletju in do 20. stoletja postal pomembno industrijsko središče z lego ob železniški progi. Mesto je ostalo pod oblastjo Habsburške monarhije vse do leta 1918. Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 je Maribor zapadel v gospodarsko krizo zaradi zapiranja tovarn.

Najstarejši doslej znani sledovi poselitve mariborskega okoliša segajo v pozno 5. tisočletje pred našim štetjem - začetek bakrene dobe (najdišča Malečnik, Radvanje, Spodnje Hoče). Izkopanine iz vseh naslednjih stoletij. Območje današnjega Maribora je bilo v začetku 12. stoletja del mejne grofije frankovske države. Da bi nadzorovali vhod v Dravsko dolino pred madžarskimi vpadi so na današnji Piramidi postavili trdnjavo, grad, ki se v dokumentih prvič omenja 20. oktobra 1164 kot castrum Marchburch. Ime izvira iz pojma grad v marki, oziroma v nemščini Burg in der Mark ali Markpurg, Markburg in kasneje Marburg. Vendar pa je grad verjetno stal že pred datumom, saj se Bernard Mariborski, mejni grof Podravske krajine iz rodu Spanheimov, s predikatom Mariborski omenja že leta 1124. Maribor je kljuboval obleganjem Matije Korvina leta 1480 in 1481 ter obleganjem Otomanskega cesarstva leta 1532 in 1683.

Prvi zapis slovenskega imena Maribor je delo Stanka Vraza in sicer v pismu Ljudevitu Gaju 10. novembra 1836. Vraz je ime preprosto priredil iz nemškega Marburga tako, da je obdržal prvi del besede Mar, nemški burg pa spremenil v slovenski bor - in sicer po zgledu, kakor so Nemci iz Branibora izpeljali Brandenburg. Sprva je sicer uporabljal obliko Marbor, kasneje pa dosledno le Maribor. Po letu 1838 so pričeli ime Maribor uporabljati tudi Vrazovi prijatelji. Zaradi odpora predvsem med Slovenci je borba za uveljavitev imena trajala naslednjih 25 let. Šele leta 1861, ko je tedanji državni poslanec Lovro Toman, politik in pesnik, avtor prvega slovenskega necenzuriranega tiska, izdal pesem Mar i bor ter dal imenu tudi pomen, se je ime uveljavilo med Slovenci. Slovensko geslo mesta je tako postalo Mar i bor - mar mi je i(in) bor-im se za to mesto.

Po napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941 je nemška vojska že 8. aprila zasedla Maribor. Kot večina severne Slovenije je pripadel nemški okupacijski coni. 26. aprila 1941 je Maribor obiskal Adolf Hitler, vodja Nemškega rajha. Maribor je bil poleg Pariza edino mesto izven meja Nemškega rajha, ki ga je Hitler osebno obiskal po zasedbi. »Napravite mi to deželo spet nemško!» Okupatorska represija je bila v Mariboru posebej huda: raznarodovalna politika, več kot 5000 Mariborčanov je bilo hitro izgnanih v Srbijo, na Hrvaško in v Nemčijo, množično streljali talce kot povračilni ukrep za nemške žrtve NOB. 2. oktobra 1942 so v Mariboru na dvorišču sodnih zaporov ustrelili 143 talcev, kar je bil največji pomor talcev med drugo svetovno vojno na Slovenskem (pokopani v Gradcu, tudi Savo Kladnik). Streljanja talcev je bilo še več.

Maribor je bil do druge svetovne vojne najhitreje razvijajoče se mesto v državi. Prevladovali so industrijski obrati v Melju, kjer še danes stoji veliko pomembnih industrijskih obratov. A med drugo svetovno vojno, ko ga je zavzel okupator, so ga zavezniški bombniki bombardirali, da je postal eno najbolj uničenih mest v Jugoslaviji, saj je bilo porušenih kar 47 % vseh stavb. Bombardiranja so se pričela 7. januarja 1944 (letalske alarme so sicer sprožali že od 9. septembra 1942). Na Maribor je bilo v 28 bombnih napadih odvrženih več kot 15.000 bomb, ki so skupaj terjale življenje 482 civilistov in jih ranile 352. Mnogo prebivalstva se je zaradi varnosti pred bombardiranji preselilo na podeželje. Zavezniki so Maribor zadnjič bombardirali še 12. aprila 1945. Okupatorska politika je bila ob samem koncu vojne izjemno nasilna, saj je imel Maribor velik strateški pomen za umikajoče se enote sil osi. Zadnje nemške vojaške enote so Maribor zapustile 9. maja zjutraj, od večjih jugoslovanskih mest je bil Maribor osvobojen zadnji. Večino nastale škode so uspeli popraviti šele po letu 1950.

Piramida (386 metrov) z ruševinami nekdanjega gradu Marchburg (grad v marki – obmejni grofiji), prvič omenjenega leta 1164 (obramba pred Madžari). 1560 so ga renesančno obnovili, 1790 porušili. Iz ostankov materiala so postavili piramido, ki jo je leta 1821 uničila strela. Takrat so v spomin na lokacijo gradu postavili Marijino kapelico. Prva omemba vinogradov na tem griču: 1243. Naravoslovna učna pot Piramida – Kalvarija (pet kilometrov, dve do tri ure).

Mestni vrh (348 metrov): vinogradi, postavijo klopotec.

Kalvarija (375 metrov): romarska pot s kapelicami (prazne, en kip je v cerkvi), na vrhu Cerkev svete Barbare, ki so jo postavili v zahvalo pred kugo rešeni leta 1683. Niže je razgledišče Pri sedmih hrastih, že pred sto leti priljubljena izletniška točka meščanov, ki so jo v letih 1894/96 priključili Mestnemu parku. Kalvarija je bila bolj nemška, slovenska pa Pekrska gorca. Od Škofijske gimnazije vodi na plato Kalvarije 454 betonskih stopnic: 210 metrov so dolge, premagajo višino 80 metrov s povprečnim naklonom 20 stopinj. Po njih prirejajo tudi tekmovanja, nočne teke. Mariborska kmetijska šola jih je zgradila leta 1956 za dostop do vinogradniških površin, večkrat so jih obnavljali, Mestna občina zdaj razmišlja o temeljiti  obnovi.

Mestni park s petimi ali celo šestimi ribniki obsega več kot pet hektarov, urejati so ga začeli leta 1872, prej so bili tu srednjeveški ribniki za napajanje vodnega kanala ob obzidju. Vzhodni del so morali ob urejanju izsušiti. Po prvi svetovni vojni je bil tu paviljon s teraso, garderobami in čolnarno. Leta 1972 so ukinili čolnarjenje in drsanje. Tu raste več kot 150 vrst dreves in grmovnic iz vsega sveta. Zasaditev je na angleški način s travnatimi in vodnimi površinami. Akvarij so ustanovili leta 1953: 39 akvarijev, 120 vrst rib, 50 vrst plazilcev in dvoživk.

Mestni grad iz dveh delov: grajska bastija (del mestnega utrdbenega sistema) in upravni dvor deželnega kneza grajen 1478 – 1481. Leta 1620 rezidenčni grad z viteško dvorano in loretsko kapelo (votivne slike), 1933 ga prevzame mestna občina, od 1938 Pokrajinski muzej.

Hutterjev blok: Josip Hutter (1889 – 1963) je bil po rodu Kočevski Nemec. Bil je ustanovitelj in solastnik mariborske tekstilne tovarne Hutter&drug (njegov poslovni partner in drugi lastnik je bil Richard Poche). Podjetje je bilo ustanovljeno leta 1926 in je kmalu postalo eno najuglednejših, najsodobnejših in najbolj uspešnih mariborskih tekstilnih podjetij, ki je leta 1940 zaposlovalo 1600 delavcev in delavk. Po drugi svetovni vojni so iz njega nastala tri podjetja: MTT, Svila in Pik. Kot filantrop (človekoljub) je postal znan po skrbi za svoje delavce. Ko so v drugih tovarnah stavkali, jim je priporočil, naj tudi oni, čeprav nimajo razloga za to, da ne bodo stavkokazi. Zanje je, med drugim, ustanovil poseben pokojninski sklad, zgradil delavsko kolonijo na Pobrežju in sodoben stanovanjski blok v mestu. Gradnja tega štiri do pet nadstropnega stanovanjskega »velikana« z osmimi vhodi na štiri ulice in notranjim dvoriščem za pralnice, sušilnice, likalnice, kurilnico za centralno kurjavo (141 stanovanj: garsonjere do pet in pol sobnih) je potekala v letih 1940/45, Hutter je plačal tudi marmor travertin za fasado, ki pa so ga leta 1945 »ukradli« Ljubljančani in krasi poslopje Pošte v bližini Železniške postaje Ljubljana. Blok je imel tudi zaklonišča in ene prvih dvigal v Mariboru. Hutter je bil ustanovni član najstarejšega slovenskega rotary kluba, Rotary kluba Maribor. Kot občinski svetnik je pred drugo svetovno vojno aktivno sodeloval v mariborski občinski politiki. Leta 1945 so zakoncema Hutter zaplenili premoženje, Josip Hutter pa je bil nekaj časa tudi zaprt. V petdesetih letih sta zakonca Hutter dobila dovoljenje za izselitev v Avstrijo, kjer je nato Josip Hutter do smrti živel v skromnih razmerah. Leta 1993 je Hutterjev sin Josip Rudolf po vojni nacionaliziran kompleks dobil vrnjen v naravi in ga nato prodal mariborski mestni občini; ta je poskrbela za prenovo zunanjščine Hutterjevega bloka in ometane fasade dala prebarvati v oker barvo, posamezne arhitekturne poudarke oziroma pasove pa v rdečkasto-rjavo.

Frančiškansko cerkev Marije Matere usmiljenja (ena izmed sedmih bazilik v Sloveniji, prva v Avstroogrski) in samostan z značilno opečnato fasado so gradili v letih 1892/1900 na mestu kapucinske cerkve. Glavni oltar je iz 17 vrst marmorja. Tu je bil pokopan Anton Martin Slomšek, kasneje so posmrtne ostanke prenesli v Stolno cerkev.

Stolna cerkev svetega Janeza Krstnika ima začetke v letu 1248, dozidave v 15., 17. in 18. stoletju.

Glavni trg z Mestno hišo iz leta 1515 in Marijinim ali kužnim znamenjem iz 17. stoletja. Kuga je v letih 1680/81 terjala življenje več kot 300 prebivalcev od tisoč (po drugih podatkih petino).

Sodni stolp: osnova je iz leta 1310, bil obrambni stolp ob obzidju. Večkrat so ga dozidali, v 16. stoletju je dobil trdnjavsko obliko. Zdaj tu prirejajo koncerte. Zraven je nekdanji Minoritski samostan iz 13. stoletja, ukinjen leta 1784 z jožefinskimi reformami. Leta 1927 vojašnica, zdaj Lutkovno gledališče.

Lent je stari del Maribora ob Dravi. Ime Lent izvira iz stare nemške besede Lander, kar pomeni prostor za pristajanje, saj je bilo tu pomembno pristanišče, kjer je letno pristajalo do 1100 rečnih splavov. Tu je stala zelo pomembna vodna utrdba - Dravske Benetke. Nastala je v 16. stoletju. Leta 1919 so Lent poimenovali v Pristan. V 80-tih letih 20. stoletja so začeli Lent načrtno obnavljati in danes ga poživljajo številne gostilne, kavarne, obnovili pa so tudi starejše hiše, kar daje Lentu čar starinskosti. Daleč naokoli je znana okrog 450 let stara vinska trta sorte žametovka ali modra kavčina, ki je najstarejša na svetu in še danes rodi. Posadili so jo ob koncu srednjega veka, ko so Maribor oblegali Turki (1532, 1683). Leta 2004 je bila vpisana v Guinnessovo knjigo svetovnih rekordov.

Vodni stolp iz leta 1555, zdaj vinoteka.

Spomenik knezu Koclju (820 – 876) – slovanski knez Spodnje Panonije.

Narodni dom so zgradili v letih 1898/99 po vzoru mestne hiše v Pardubicah (Češka) v neorenesančnem stilu. Bil je sedež slovenskih organizacij v takrat večinsko nemškem mestu. Zdaj služi kot prireditveni prostor.

Mariborska sinagoga je ena najstarejših še ohranjenih sinagog v Evropi in ena od dveh (druga je v Lendavi) še ohranjenih v Sloveniji. V srednjem veku je bilo mesto center judovske skupnosti v tem območju. Prva omemba mariborskih judov sega v leto 1277, ko so zapisali, da živijo v judovskem getu. Geto je bil lociran v jugovzhodnem delu mesta in je na vrhuncu obsegal veliko število ulic in del mestnega centra, prav tako del glavnega trga. V getu je bila sinagoga, judovsko pokopališče in Talmudska šola. Po izgonu Judov je bila to Cerkev Vseh svetih (1501), zdaj razstavni prostor. V Židovskem stolpu iz leta 1465 je trenutno Foto galerija.

Zanimiva je stenska poslikava iz letošnje jeseni na steni garaže, okrog katere so različni komentarji, ker jo je naslikal mladi ukrajinski umetnik Konstantin Kachanovski (v štirinajstih dneh) in prikazuje Ukrajinko. Njegov namen pa je bil zahvala Sloveniji za vso pomoč Ukrajini, Ta podoba simbolizira predanost in ljubezen do lastne države ter s simboličnimi maki spoštovanje do tistih, ki so zanjo dali svoja življenja. Ideja za poslikavo je prišla s strani prostovoljcev Društva Ukrajincev v Sloveniji Razom. Na steni načrtujejo poslikave še iz drugih pobratenih mest, ta umetnina je povezana s pobratenim ukrajinskim mestom Harkov.

Botanični vrt Univerze v Mariboru: Najstarejši del so prazgodovinske gomile, ki predstavljajo kulturno krajino že tri tisoč let. Stari del botaničnega vrta je bil zasajen konec 19. stoletja kot zasebna zbirka. Od leta 1994 so začeli intenzivno razvijati botanični vrt. Leta 1999 je bil vrt mednarodno priznan in sprejet v združenje botaničnih vrtov izvajalo se je izobraževanje, raziskovanje in ohranjanje rastlinskih vrst. Nastajale so zbirke lokalnih ogroženih rastlinskih vrst, samoniklih gospodarsko pomembnih gozdnih rastlin, prvi osnutki genske banke in pospeševanje sonaravnega turizma. Nekdanji vojaški objekti so bili preurejeni v uporabne prostore. Urejene so bile pohodne poti, sanitarije za obiskovalce in večnamenski prostori za predavanja, delavnice in razstave. Načrtovana je bila tudi gostinska ponudba. Uradna otvoritev vrta je bila na Dan parkov, 24. maja 2002 leta.

V južnem delu Botaničnega vrta UM se razteza gomilno grobišče iz starejše železne dobe. Tukaj so v času med koncem 9. in sredino 6. stoletja pr. n. št. svoje umrle pokopavali prebivalci utrjene naselbine Poštela na Pohorju. Zbirka užitnih in uporabnih rastlin je nazorna kolekcija najpomembnejših poljščin in uporabnih rastlin, ki jih je človek na območju prostora prideloval in uporabljal skozi opisana prazgodovinska in zgodovinska obdobja. Arheološka razstava ‘Kako so živeli…’ nas popelje na sprehod skozi (pra)zgodovino območja severovzhodne Slovenije in avstrijske Štajerske od mlajše kamene dobe do srednjega veka. V Botaničnem vrtu ohranjajo in varujejo rastlinske vrste, gojijo 75 ogroženih rastlinskih vrst, izvajajo raziskave … Tu se je mogoče sprostiti ali najti ideje za ureditev vrta ali parka.