Rateče in Planica - 28. 8. 2024

Sedem minut pred šesto zjutraj nas devet od Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica stopi na vlak za Ljubljano; ena je že na vlaku, dve se pridružita v Radečah, ena nas čaka v Ljubljani. Nekaj minut zamude imamo, zato pohitimo na peron 7, kjer nas že čaka avtobus za Rateče, ki odpelje točno ob 7.30. Avtobus na začetku ni čisto poln, največja gneča pa je na Jesenicah, kjer bi lahko potniki uporabili lokalne prevoze. S še malo zaspanimi očmi opazujemo pokrajino, ki drsi mimo nas: veseli smo, da v večini primerov toča ni poškodovala koruze, velike površine ajde pa so se odele v belo cvetje.

Rateče nas pričakajo v soncu, le nekatere gore se zakrivajo s tančico oblakov. 

Klopi pod lipo in dodatni v bregu izkoristimo za malico, saj je ura že skoraj deset.

Potem pa pot pod noge preko zanimivo urejenega krožišča in mimo Ledin, ki so trenutno travnik in ne jezero. Med klepetom in kasneje oprezanjem za gobami v gozdu nam pot (okoli tri kilometre) hitro mine in že smo pri Nordijskem centru. 

Nekaj časa opazujemo mlade, ki vadijo skoke na manjših skakalnicah, potem pa se nam zdi skrajni čas za kavo. Nekateri se odločimo za ogled muzejskih zbirk (vstopnina šest evrov), na žalost pa ne delajo vse animacije in tudi projekcija ne. Tekaške proge pod  streho so pripravljene, nihče pa jih v času našega obiska ni uporabljal. 

Foto: Marta Brežan.

Marjetka nas preseneti in se odloči za spust po jeklenici (zipline): vsa navdušena je nad to dogodivščino, mi pa občudujemo njen pogum.

Dve pohodnici se odločita za povratek v Rateče po poti prihoda, ostali pa v Nordijskem centru kupimo karte za sedežnico (pet evrov v eno smer, osem v obe smeri) 

in se popeljemo na vrh letalnice. 

Z zanimanjem si ogledujemo priprave na spust, potem pa še fotografiramo za spomin.

Po strmi, vendar ne predolgi poti, se vzpnemo še malo više, potem pa po gozdni cesti navzdol. 

Z nje kukamo proti Zelencem in Podkorenu, predvsem pa je treba gledati pod noge zaradi grobega peska. 

V zavetišču Slatna trenutno za en teden bivajo Vandrovci Vinka Šeška, ki pa so čez dan na turi. Mi izkoristimo mize in klopi za počitek in kosilo iz nahrbtnikov, 

potem pa nadaljujemo hojo po cesti proti Ratečam. Lepo so jo posuli z drobnim temnim peskom in poravnali, v preteklih letih je bila veliko slabša. V dolini pa ob kolesarski stezi in mimo Ledin. Na Avtobusni postaji Rateče imamo ravno še čas za nakup pijače preden se vkrcamo na avtobus za Ljubljano ob 15.10. Oblaki so vse bolj grozeči, mi pa že pod varno streho. V Gozdu Martuljku so ceste mokre od plohe malo prej.

V Ljubljani malo zamujamo, ne da se nam teči na regionalni vlak ob 17.35, okrepimo se še s sirovim burekom (sirnico) in pijačo, potem pa odpeljemo z vlakom ob 17.55 v Sevnico. Še pred pol sedmo smo doma.

Ne previsoke temperature in sreča z vremenom!

Opisi znamenitosti pod videom.

Več posnetkov

Video:

RATEČE

Rateče so vas z okoli 600 prebivalci v Občini Kranjska Gora. Nahajajo se v zgornjem delu Zgornjesavske doline na dolinskem razvodju med rekama Savo Dolinko in Ziljico, pritokom Drave, tik pred mednarodnim mejnim prehodom z Italijo. Skozenj naselje tečeta potoka Trebiža in Kravnjak, ki imata povirji na pobočjih vzpetine Peči (1510 m) na tromeji in Petelinjeka (1552 m) v skrajnem zahodnem delu Karavank. Pod vasjo so onstran glavne ceste z Jesenic proti Trbižu prodnate Ledine, kjer izgine potok Nadiža, ki priteče iz nasproti ležeče ledeniške doline Planice izpod Ponc (izvir pod Zadnjo Ponco). Ob obilnih padavinah tu nastane jezerce, iz katerega voda pod prodom odteka in spet pride na dan v Zelencih, kjer je stalni izvir Save Dolinke. Del vode pa lahko teče proti Dravi (bifurkacija ali veličanje). To močvirje oziroma nizko barje je izjemno bogat vodni biotop. Vas obdajajo njive, travniki in pašniki. Zaradi ostrega podnebja se prebivalci ukvarjajo predvsem z živinorejo, povezano s poletnim pašništvom na planinah. Večina kmetov je zemljiških dvolastnikov, travnike imajo tudi onstran meje v Italiji. Pomemben je tudi turizem. V kraju so številne počitniške hišice. Rateče so izhodišče za planinske izlete v Julijce skozi Tamar in Karavanke (Tromeja). Na začetku planiške doline so znamenite smučarske skakalnice, kjer so se začeli smučarski poleti. Tu so leta 1936 skakalci prvič poleteli prek 100 m, leta 1994 pa prek 200 m. V neposredni bližini mejnega prehoda obratuje smučišče Macesnovc s 1500 m dolgo progo, ki ustreza FIS pogojem. Na smučišču obratuje dvosedežnica z višinsko razliko 316 m, za otroke pa tudi nizkovrvni vlečnici v dolžini 120m in 180m. Proga je lahko v celoti pokrita s tehničnim snegom, ob spodnji postaji sedežnice je tudi majhna okrepčevalnica s teraso.

Kraj se prvič omenja leta 1385. Župnijska cerkev svetega Duha je poznogotska, njeni začetki segajo v 16. stoletje, oltar je poslikal Leopold Layer.

Poleg narave in športa, so Rateče bogate tudi s kulturnega in etnološkega vidika. Če želite, da vam bo v noge toplo tudi naslednjo zimo, si le priskrbite ‘žoke’, tradicionalno rateško obuvalo, pri katerem je notranji del narejen iz domače volne, zunaj obšit z blagom in usnjeno podplaten.

Biser ohranjene ljudske arhitekture je dvonadstropna zidana Kajžnkova hiša, dom nekdanje kmetije s hišo, ki jo krasi kamnit vhodni portal, v notranjosti pa se nahaja hiša s kamro, vežo, črno kuhinjo in kaščo. Na vzhodni fasadi je lepo ohranjena freska svetega Florjana, na južni pa sončna ura. Od leta 2006 je v njej stalna muzejska razstava ‘Etnološka dediščina Rateč’ s poudarkom na rateški noši, ki jo v živo med drugim predstavijo na avgustovskem Vaškem dnevu. V mansardi hiše je na ogled Jervahova mizarska zbirka.

V Kajžnkovi hiši hranijo tudi kopijo Rateškega rokopisa (original hranijo v Celovcu), drugi najstarejši pisni zapis v slovenskem jeziku (prvi so Brižinski spomeniki), ki so ga okrog leta 1380 našli pri cerkvi svetega Tomaža, starejši izmed dveh cerkva v vasi. Zasnova stavbe je poznoantična, ladja je romanska in sodi med najstarejše slovenske cerkve.

Slatna – nekdanjo vojaško postojanko nad Ledinami ima v najemu Planinsko društvo Lisca Sevnica.

PLANICA

Planica (tudi dolina pod Poncami) je ledeniška dolina v severozahodnem delu Julijskih Alp. Razteza se od naselja Rateče pa do planinske postojanke, Doma v Tamarju (štiri kilometre od Nordijskega centra), od tam naprej pa se dolina nadaljuje pod imenom Tamar. Planico na zahodni strani omejuje pogorje Ponc (najvišji vrh je Visoka Ponca s 2274 mnm), na vzhodu Ciprnik (1745 m) in Sleme (1815 m), na južni strani (v Tamarju) pa Mojstrovka (2366 m), Travnik (2379 m) in Jalovec (2645 m).

Nordijski center Planica pod Poncami je moderen skakalno-tekaški center v Planici, ledeniški dolini pod Poncami, ki leži približno 2 km od Rateč in 8 km od Kranjske Gore. Že Joso Gorec je v 30. letih prejšnjega stoletja imel vizijo o sodobnem skakalno-tekaškem centru. Decembra 2015 je bila njegova ideja uresničena. Gradnjo novega nordijskega centra je od leta 2009 vodil Jelko Gros. Planiški center je edini center na svetu, ki razpolaga z vsemi segmenti skakalnic na enem mestu (7 skakalnic in 1 letalnica), notranjim tekaškim tunelom in zunanjimi tekaškimi progami. V sklopu centra se nahaja tudi vetrovnik (vertikalni in horizontalni), spust po jeklenici (zipline) ter interpretacijski center z muzejsko razstavo o zgodovini smučarskih skokov in poletov.

V svetu smučarskih skokov Planica velja za zibelko smučarskih poletov, saj sta se prav tu zgodila dva najpomembnejša mejnika v zgodovini tega športa. Avstrijec Sepp Bradl je 15. marca 1936 na Bloudkovi Velikanki kot prvi človek v zgodovini preletel sto metrov in pristal pri 101,5 metra. Leta 1994 pa je finski čudežni deček Toni Nieminen na Letalnici bratov Gorišek kot prvi poletel čez 200 metrov in pristal pri 203 metrih.

Planica je svetovno znano prizorišče vsakoletnega zaključka sezone v smučarskih skokih oziroma poletih. FIS-finale v Planici vsako leto predstavlja športni vrhunec zime v Sloveniji, kjer se vsako leto zbere na deset tisoče obiskovalcev in ljubiteljev smučarskih skokov ter poletov. Leta 2023 je Planica gostila največji športni dogodek v zgodovini samostojne Slovenije – Svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju.

Letalnica bratov Gorišek vsako leto gosti svetovno serijo ekstremnega teka Red Bull 400 pod pokroviteljstvom znamke Red Bull. Gre za najbolj strm 400 metrski tek navkreber po hribu na svetu. Tekmovanja se udeleži več kot 1000 tekmovalcev z vsega sveta.

V sklopu nordijskega centra se nahajajo štirje segmenti skakalnic:

·       otroške skakalnice (HS 15, HS 30 in HS 45 metrov)

·       mladinski skakalnici (HS 61 in HS 80 metrov)

·       Bloudkova Velikanka (HS 104 in HS 139 metrov)

·       Letalnica bratov Gorišek (HS 240 metrov)

Vse skakalnice (razen letalnice) so prekrite s plastično maso.

Tekaški center

Pozimi skupna dolžina tekaških prog v destinaciji Kranjska Gora znaša okoli 40 kilometrov (med Kranjsko Goro, Ratečami, Planico in Tamarjem). Notranji tekaški tunel se nahaja v podzemni garaži nordijskega centra. Dolžina notranje tekaške proge znaša 600 metrov, temperatura zraka si giblje okoli -2°C.

Zgodovina

Njen idejni oče, začetnik ter pobudnik je Joso Gorec, takratni generalni tajnik ZSSJ in član športnega kluba Ilirija, ki je hotel Slovenijo postaviti na zemljevid sveta. Njegova ideja je bila zgraditi moderno zimsko-letno športno letovišče, kamor bi prihajali od blizu in daleč. Najprej je dal zgraditi Dom Ilirija (Planica), ki so ga svečano odprli 20. decembra 1931. Njegova želja je bil tudi zgraditi največjo skakalnico na svetu, zato je svojega klubskega sodelavca Stanka Bloudka prosil naj izdela načrt za veliko 80-metrsko skakalnico. Skupaj sta poiskala lokacijo in jo trasirala. A zaradi pomanjkanja denarja sredi gradnje je Gorec zaupal dokončanje gradnje gradbeniku Ivanu Rožmanu, ki je narisal nov načrt za 90-metrsko skakalnico. Ta jo je v vsega dveh mesecih, od oktobra do decembra 1933, zgradil do konca, februarja naslednje leto pa je bila že otvoritev. Prva tekma v Planici je bila prirejena 4. februarja 1934 na Bloudkovi velikanki.

Njuno dediščino pa kasneje nadaljujeta brata Vlado Gorišek in Janez Gorišek z izgradnjo povsem nove in veliko večje Letalnice bratov Gorišek leta 1969. V Planici je človek prvič v zgodovini poletel preko 100 in 200 metrov. Skupaj pa je bilo v tej dolini na dveh skakalnicah doseženih skupno kar 41 svetovnih rekordov, največ od vseh krajev po svetu. 1930 – Planica dobi prvo 20-metrsko skakalnico, ki še danes stoji zapuščena, nahaja pa se nekje na sredini tik ob cesti med Bloudkovo velikanko in danes zapuščenima K50 in K70 skakalnicama pri železniški postaji v Ratečah.

Obiskovalce najbolj privablja spust po jeklenici (zipline), spektakularna pridobitev, s katero lahko vsak spozna, kako je leteti na največji letalnici na svetu. Dolžina poleta je 566 metrov, hitrost pa doseže kar 85 km/h. Višinska razlika med spustom je 202 metra.

Lovrenška jezera (Rogla) - 21. 8. 2024

Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje gre na pot spet zgodaj: na Železniški postaji Sevnica nas pet stopi na vlak že minuto čez pol šesto. Za Celje nam ni treba prestopati, potem pa se peš napotimo na Avtobusno postajo, kjer se nam pridruži Marjetka, ki se je pripeljala iz Maribora. Dovolj časa imamo za kavo iz avtomata in obisk toalet. Z manjšim avtobusom se ob 7.10 odpeljemo proti Zrečam, kjer moramo počakati na avtobus za Roglo ob 8.08. Čakanje izkoristimo za okrepčila in informacije o Zrečah in Pohorju. 

Čas pa nam krajša tudi klopotec - na nasprotnem bregu je nekaj vinogradov.

Kakšnih 15 minut pred deveto parkiramo na Rogli in se kar takoj odpravimo na pot proti Lovrenškim jezerom. Malo preveč desno nas vodi pot, tako pridemo nad smučišče Ostruščica in kukamo v dolino na spodnjo postajo te proge in proge Mašinžaga. Na običajno pot je treba preko namočenega terana, po travi z mahom in čez ograjo. 

V travi so bili pajki ponoči zelo pridni.

Naprej je pot široka, ob njej se razprostirajo blazine maha, temperature so okrog dvajset stopinj, v vrhovih smrek šumi veter: uživamo v svežem zraku. 

Od Sedla Komisija naprej se pot začne vzpenjati, 

pridemo na planje z razgledi, v grmičkih vabijo brusnice, borovnic pa ni več. Poglede popestrijo drevesa jerebike s plodovi živahne barve. Nalivi izdolbejo kar globoke jarke in izperejo zemljo med koreninami, zato je treba paziti, kam stopiš. Ponekod so ostale luže od zadnjega dežja, med mahom in kamni tečejo majhni potočki - dokaz, da so spodaj nepropustna tla. Nekaj smrek je omagalo, plitve korenine niso zdržale moči vetra. 

Informativna tabla nas poduči, da vstopamo v Rezervat Lovrenška jezera. 

Ko pridemo na križišče, bi lahko šli naprej do Ribniške koče, 

nas pa lesena "brunčana " pot vodi desno v hrib in potem na levo k Lovrenškim jezerom. 

Foto: Cveta Fakin.

Ni pretirane gneče, zato se v miru sprehodimo mimo skrivnostnih očesc med ruševjem, uživamo v odsevih v vodi, 

smo pa kritične do lokvanjev - taki ne sodijo sem. 

Povzpnemo se na stolp, 

Foto: Cveta Fakin.

potem pa si končno  vzamemo čas za malico in kratek počitek. 

Preberemo si pa tudi podatke o zanimivostih in povodnem možu Jezerniku. Ne zadržujemo se predolgo, ker so se na nebu začeli zbirati oblaki.

Vračamo se po vzhodni poti: najprej se spuščamo po "brunčani" poti ali ob njej, iščemo najboljše variante med kamni, 

prečimo nekaj potočkov, del poti pa je res gladek in širok. Ne zmenimo se za odcep na levo proti Koči na Pesku, pešačimo do Sedla Komisija, 

naprej pa po že znani poti prihoda. Po dobrih štirih urah se prileže počitek na terasi lokala Planja, kjer nam gredo v slast njihove dobrote: 

pohorski lonec, gobova juha, pohorska rezina; zraven pa primerne pijače. Te plača Ivanka, ki najde primeren razlog. Veter nas dobro prepiha, v dolini vidimo nevihtne oblake, me smo pa na suhem.

Avtobus odpelje v dolino točno ob 14.15, skoraj poln je, ker vozi tudi delavce hotelov in lokalov - sobarice so očitno že končale svoje delo. V Zrečah so ceste mokre, za nas je pa nehalo deževati. Imamo pol ure postanka, ob 15.18 se odpeljemo proti Celju in smo na cilju nekaj minut pred četrto uro. Pred našim prihodom je tu baje celo uro lilo in celo podhodi na Železniški postaji so mokri. Na vlaku ob 16.36 se lepo ohladimo, v Sevnici pa kmalu po pol šestih stopimo v topel poletni dan.

Informacije o zanimivostih pod videom.

Več posnetkov

Video:

ROGLA

Same Zreče zagotavljajo 4000 delovnih mest, predvsem UNIOR (Univerzalno orodje), ki temelji na stari kovaški tradiciji, povezan pa je tudi z razvojem turizma. Zreče so majhno mesto s približno 3000 prebivalci v severovzhodni Sloveniji, na vznožju Pohorja, v zgornjem delu Dravinjske doline, na mestu, kjer se soteska reke Dravinje razširi. Zreče so tudi sedež istoimenske občine. Zreče so pomembno gospodarsko in turistično središče širšega območja. Tu imata sedež veliki orodjarski podjetji Unior in Comet, gonilo turizma pa so predvsem Terme Zreče. Poleg zdraviliškega središča je v Zrečah in okolici več manjših hotelov ter gostišč s prenočišči. V kraju so tudi vrtec, Osnovna šola Zreče ter Srednja poklicna in strokovna šola Zreče (enota Šolskega centra Slovenske Konjice - Zreče). Zreče so uradno pridobile status mesta konec leta 2020, čeprav so se samorazglasile kot mesto že oktobra 1987. V okolici so ostanki naselbin iz bronaste dobe, antike in obdobja naseljevanja Slovanov. V središču kraja je župnijska cerkev svetega Egidija iz 15. stoletja, ki stoji na mestu še nekaj stoletij starejše cerkve. Kraj Zreče se kot »Reče« prvič omenja leta 1206, ko je v listini Otokarja konjiškega kot priča omenjen Rupert »de Reetsach«. Kot enotno naselje se Zreče razvijajo od leta 1980, ko so se združile vasi Zgornje in Spodnje Zreče ter Dobrava.

Pohorje: zeleni gozdovi, vmes pa jase s kmetijami, ki so večinoma izletniške. Na južni strani Pohorja sega poselitev vse do tisoč metrov nadmorske višine, sicer pa se to staro gorstvo razteza okrog 50 kilometrov v dolžino in obsega 800 kvadratnih kilometrov površine. Kar 80 procentov površine je gozda, vmes pa so planje - visokogorska travišča, ki jih je človek izkrčil za pašo. Magmatske in metamorfne kamnine ne prepuščajo vode, nastaja plast kot spužva, ki do določene mere vpija padavine, potem pa voda izbruhne na površino. Lep primer za to so Lovrenška jezera z značilnim rastjem in živalstvom. Človek je tu živel že v kameni dobi, znal izkoristiti, kar mu je nudila narava. Včasih celo preveč, saj je posekal bukove gozdove za prodajo in pepeliko (bukev pepel) za izdelavo stekla iz kremenčevega peska. Včasih je bilo na Pohorju 16 glažut in njihovi izdelki so bili zelo cenjeni. Sicer pa je pohorski človek kot oreh: trd na površini, mehak v notranjosti, predvsem pa zelo gostoljuben.

Rogla je eno od pomembnejših smučišč v Sloveniji. Leži na nadmorski višini 1517 metrov. Smučišče se razteza na 100 hektarih, sestavlja ga 11 vlečnic, dve 4-sedežnici ter 25 kilometrov urejenih smučarsko-tekaških prog.

Pot med krošnjami so odprli 20. 9. 2019 in navdušuje z novo perspektivo narave, tokrat naravnost med vrhovi pohorskih smrek - narava, kot jo vidijo ptice. Največji naklon poti, ki je široka skoraj dva metra, je 6 procentov in tako primerna tudi za otroške in invalidske vozičke. 1043 metrov dolga pot se med smrekami vije do 20 metrov visoko, potem pa na 37 metrov visoki stolp, ki ponuja nepozaben pogled po pohorskih gozdovih in daleč naokrog. Tobogan v obliki močne jeklene cevi okrog središča stolpa te za dva evra popelje na iskrivo vožnjo, dolgo več kot 60 metrov. Dobiš posebno vrečo, v katero vtakneš noge, na en del pa sedeš in se držiš za zanko. Potem pa gre kot po makadamu, ker površina zaprte cevi ni čisto gladka. Za svetlobo služijo okrogle line, na koncu pa se ti mora malo odvrteti, preden  vstaneš. Nemška in češka firma sta stolp zgradili manj kot v štirih mesecih, vgradili 280 ton jekla, 755 kubičnih metrov lesa (duglazija in macesen), pri tem uporabili okrog 112 tisoč vijakov; ob vsem tem pa niso pretirano poškodovali gozda. V Evropi in v Kanadi so zgradili že 13 stolpov, vsak je malo drugačen, večino elementov pripeljejo na gradbišče že pripravljenih, od slovenskih podjetij je tu sodelovalo le eno. Ob Poti so tri adrenalinske postaje, ko hodiš po malo bolj majavih tleh in po mreži, če to želiš. Ustaviš se lahko pri treh poučnih postajah: na prvi so predstavljene kamnine tega področja: granit, tonalit, marmor, čizlakit, škril ..., na Pohorju so našli tudi premog, magnetit - železov oksid pa zna zmešati inštrumente letal, ki letijo preko Pohorja. Na drugi postaji se posvetimo rastlinam: borovnice, robidnice, arnika, gobe; na tretji so na vrsti živali: gams, ruševec, potočni rak, 700 vrst metuljev...

Spust na Kočo na Pesku: ob poti med počesano travo pod vitkimi smrekami stojijo neštetima mravljišča. Včasih so na črno pobirali mravljinčna jajčeca in jih prodajali na Dunaj farmacevtski industriji. Dva tedna dela in si lahko zaslužil za nakladalko. Ob poti je tudi veliko borovničevja, nekaj je prav visokih grmov.

Cerkev Jezusove spremenitve na gori je bila posvečena leta 2010. Krasijo jo zanimive orgle, v cerkvi so tudi trije zvonovi, posvečeni v čast svetemu Petru, zavetniku kovačev, svetemu Roku, zavetniku kmetov in pastirjev, ter sveti Barbari, zavetnici rudarjev. Tako so vsi trije zvonovi povezani s pohorskim življenjem in delom. Hotela Planja in Rogla, bungalovi, apartmaji, počitniške hišice - vse je lepo prirejeno okolju in se skriva v zelenju. Spustiti se je mogoče po 1360 metrov dolgem Adrenalinskem sankališču Zlodejevo.

Lovrenška jezera so jezerca in barjanska okna na Pohorskem šotišču. Jezerca ležijo na površini okoli 16 ha med Planinko (1392 mnm) in Mulejevim vrhom (1533 mnm) v povirju potokov Radoljne, Mislinje in Velke. Jezerca so kotanje s površino nekaj kvadratnih metrov in globine do 1,2 m. Po opustitvi paše jih zarašča rušje, ki prehaja na obeh straneh barja na bolj strmem in odcednem pobočju v smrekov gozd. Jezerc je od 11 do 22, odvisno od obsega in trajnosti stoječe vode. Najvišje jezerce leži na višini 1529 mnm, najnižje pa na višini 1517 mnm. Ob najvišjem ležečem jezercu je postavljen lesen razgledni stolp. Lovrenška jezera so največje visoko barje v Sloveniji. Jezera so nastala pred 8000 leti v ledenodobnem obdobju, sekundarno kot erozijske površine, saj se dno pri vseh nadaljuje v pohorsko šoto, ki je edinstveni zdravilni peloid. Nikjer drugje ne najdemo naravnega peloida, polnega hranljivih in biološko aktivnih sestavin iz močvirnatih predelov pohorskega gozda, kjer nastaja častitljivih 10.000 let. V kopeli ali oblogi pohorska šota s svojo huminsko kislino počasi prenaša toploto v tkivo, pomirja bolečine in spodbuja celjenje. Območje napajajo izključno padavinske vode.

Viri: spletne strani in Wikipedia.

Rogla - 13. 8. 2024

Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje gre na pot izjemoma v torek, ker so za sredo napovedane nevihte. Pa zgodaj je treba vstati: na Železniški postaji Sevnica štirje vstopimo na vlak že minuto čez pol šesto. Na Bregu se nam pridruži Mirica, na Avtobusni postaji v Celju nas pozdravi Marjetka, ki se je pripeljala iz Maribora. 

Avtobus za Zreče odpelje ob 7.10 in izstopimo ob 7.45. Ozračje se že dobro ogreva, zato počakamo v senci na stopnicah na avtobus proti Rogli ob 8.08. Na njem ni pretirane gneče in ob ogledovanju zelene pokrajine se udobno pripeljemo na cilj slabih dvajset minut do devetih. Na senčni terasi sedemo h kavi, še malo zgodnji smo, ker odpirajo ob devetih.

Za začetek večini zamika Pot med krošnjami, da doživimo okolje kot ga navadno ptice - za deset evrov vstopnine. Pridno preizkušamo svoje ravnotežje na izzivih in svoje znanje na treh informativnih točkah. 

Posnetek s fotoaparatom Borivoja Ladišića.

Foto: Borivoj Ladišić.

Na vrhu se zazremo v zelenje pohorskih gozdov, ugotavljamo, kaj vidimo v daljini, fotografiramo ... 

Posnetek s fotoaparatom Borivoja Ladišića.

Boris se celo odloči za spust po toboganu za dodatna dva evra.

Po ogledu nam zadiši malo malice, 

prijetno nas preseneti predstavitev okolja na informativnih tablah ob bajerčku, za ogled planetarija pa se ne odločimo. 

Zrak je sicer topel, pa ne preveč, občasno nas poboža tudi prijeten veter. Na lepem modrem nebu se pojavi kakšen oblaček, ampak samo za okras. Mi pa pot pod noge mimo cerkve in stadiona proti Koči na Pesku. Kmalu smo v senci in pod drevesi občudujemo lesene skulpture. Na levi nas  preseneti velika zgornja postaja smučarske proge Mašinžaga in nas malo zavede, da ne najdemo manj strme poti. 

Nekaj časa hodimo čez drn in strn preko mehkega mahu in se priključimo Jezernikovi poti, ki se spušča od razglednega stolpa. 

Ime je ta strma pot po koreninah dobila po povodnem možu, ki ni pustil, da bi lakomna kmet in kmetica z izsekavanjem gozda uničevala ta del Pohorja. Do Koče na Pesku je od Hotela Planja uradno 35 minut hoda, mi smo hodili malo več, ker smo uživali med sveže zelenim mahom, že praznim borovničevjem in številnimi mravljišči. 

Terasa v Koči je precej polna, ampak mi v samopostrežnem delu najdemo prostor in možnost za okrepčilo s pohorskim loncem ali gobovo juho z ajdovimi žganci in ocvirki. K temu se prav prileže pivo ali vino.

Nimamo časa za posedanje: 

vračamo se po manj strmi poti, ob kateri se čudimo od vetra počesani travi: travišča s to nizko gosto travo imenujejo volkovje. Ta trava je dobro prilagojena tlom, ki so revna s hranili. Na poti, ki jo je voda na nekaterih mestih zdrla, pa se se svetlikajo drobci pirita. Vendar: "ni vse zlato, kar se sveti", tudi srebro ne. 

Foto: Borivoj Ladišić.

Ogledamo si stavbo zgornje postaje Mašinžage in se zazremo navzdol po progi. Lepo so uredili tudi položno streho s sekulenti. Za povratek porabimo predvidenih 45 minut, 

vmes pa si ogledamo še leseno slikovito Pohorsko vasico, ki ne privablja samo otrok.

Avtobus odpelje v dolino točno ob 14.15, tokrat je skoraj poln. V Zrečeh imamo pol ure postanka, ob 15.18 pa proti Celju odpeljeta kar dva avtobusa: direktni in z daljšo vožnjo preko Vitanja. Mi se odločimo za prvega in smo v Celju nekaj minut pred četrto uro. Na vlaku ob 16.36 se lepo ohladimo, v Sevnici pa malo pred šesto stopimo v vroč poletni dan.

Opis zanimivosti je pod videom.

Več posnetkov

Video:

ROGLA

Same Zreče zagotavljajo 4000 delovnih mest, predvsem UNIOR (Univerzalno orodje), ki temelji na stari kovaški tradiciji, povezan pa je tudi z razvojem turizma. Zreče so majhno mesto s približno 3000 prebivalci v severovzhodni Sloveniji, na vznožju Pohorja, v zgornjem delu Dravinjske doline, na mestu, kjer se soteska reke Dravinje razširi. Zreče so tudi sedež istoimenske občine. Zreče so pomembno gospodarsko in turistično središče širšega območja. Tu imata sedež veliki orodjarski podjetji Unior in Comet, gonilo turizma pa so predvsem Terme Zreče. Poleg zdraviliškega središča je v Zrečah in okolici več manjših hotelov ter gostišč s prenočišči. V kraju so tudi vrtec, Osnovna šola Zreče ter Srednja poklicna in strokovna šola Zreče (enota Šolskega centra Slovenske Konjice - Zreče). Zreče so uradno pridobile status mesta konec leta 2020, čeprav so se samorazglasile kot mesto že oktobra 1987. V okolici so ostanki naselbin iz bronaste dobe, antike in obdobja naseljevanja Slovanov. V središču kraja je župnijska cerkev svetega Egidija iz 15. stoletja, ki stoji na mestu še nekaj stoletij starejše cerkve. Kraj Zreče se kot »Reče« prvič omenja leta 1206, ko je v listini Otokarja konjiškega kot priča omenjen Rupert »de Reetsach«. Kot enotno naselje se Zreče razvijajo od leta 1980, ko so se združile vasi Zgornje in Spodnje Zreče ter Dobrava.

Pohorje: zeleni gozdovi, vmes pa jase s kmetijami, ki so večinoma izletniške. Na južni strani Pohorja sega poselitev vse do tisoč metrov nadmorske višine, sicer pa se to staro gorstvo razteza okrog 50 kilometrov v dolžino in obsega 800 kvadratnih kilometrov površine. Kar 80 procentov površine je gozda, vmes pa so planje - visokogorska travišča, ki jih je človek izkrčil za pašo. Magmatske in metamorfne kamnine ne prepuščajo vode, nastaja plast kot spužva, ki do določene mere vpija padavine, potem pa voda izbruhne na površino. Lep primer za to so Lovrenška jezera z značilnim rastjem in živalstvom. Človek je tu živel že v kameni dobi, znal izkoristiti, kar mu je nudila narava. Včasih celo preveč, saj je posekal bukove gozdove za prodajo in pepeliko (bukev pepel) za izdelavo stekla iz kremenčevega peska. Včasih je bilo na Pohorju 16 glažut in njihovi izdelki so bili zelo cenjeni. Sicer pa je pohorski človek kot oreh: trd na površini, mehak v notranjosti, predvsem pa zelo gostoljuben.

Rogla je eno od pomembnejših smučišč v Sloveniji. Leži na nadmorski višini 1517 metrov. Smučišče se razteza na 100 hektarih, sestavlja ga 11 vlečnic, dve 4-sedežnici ter 25 kilometrov urejenih smučarsko-tekaških prog.

Pot med krošnjami so odprli 20. 9. 2019 in navdušuje z novo perspektivo narave, tokrat naravnost med vrhovi pohorskih smrek - narava, kot jo vidijo ptice. Največji naklon poti, ki je široka skoraj dva metra, je 6 procentov in tako primerna tudi za otroške in invalidske vozičke. 1043 metrov dolga pot se med smrekami vije do 20 metrov visoko, potem pa na 37 metrov visoki stolp, ki ponuja nepozaben pogled po pohorskih gozdovih in daleč naokrog. Tobogan v obliki močne jeklene cevi okrog središča stolpa te za dva evra popelje na iskrivo vožnjo, dolgo več kot 60 metrov. Dobiš posebno vrečo, v katero vtakneš noge, na en del pa sedeš in se držiš za zanko. Potem pa gre kot po makadamu, ker površina zaprte cevi ni čisto gladka. Za svetlobo služijo okrogle line, na koncu pa se ti mora malo odvrteti, preden  vstaneš. Nemška in češka firma sta stolp zgradili manj kot v štirih mesecih, vgradili 280 ton jekla, 755 kubičnih metrov lesa (duglazija in macesen), pri tem uporabili okrog 112 tisoč vijakov; ob vsem tem pa niso pretirano poškodovali gozda. V Evropi in v Kanadi so zgradili že 13 stolpov, vsak je malo drugačen, večino elementov pripeljejo na gradbišče že pripravljenih, od slovenskih podjetij je tu sodelovalo le eno. Ob Poti so tri adrenalinske postaje, ko hodiš po malo bolj majavih tleh in po mreži, če to želiš. Ustaviš se lahko pri treh poučnih postajah: na prvi so predstavljene kamnine tega področja: granit, tonalit, marmor, čizlakit, škril ..., na Pohorju so našli tudi premog, magnetit - železov oksid pa zna zmešati inštrumente letal, ki letijo preko Pohorja. Na drugi postaji se posvetimo rastlinam: borovnice, robidnice, arnika, gobe; na tretji so na vrsti živali: gams, ruševec, potočni rak, 700 vrst metuljev...

Spust na Kočo na Pesku: ob poti med počesano travo pod vitkimi smrekami stojijo neštetima mravljišča. Včasih so na črno pobirali mravljinčna jajčeca in jih prodajali na Dunaj farmacevtski industriji. Dva tedna dela in si lahko zaslužil za nakladalko. Ob poti je tudi veliko borovničevja, nekaj je prav visokih grmov.

Cerkev Jezusove spremenitve na gori je bila posvečena leta 2010. Krasijo jo zanimive orgle, v cerkvi so tudi trije zvonovi, posvečeni v čast svetemu Petru, zavetniku kovačev, svetemu Roku, zavetniku kmetov in pastirjev, ter sveti Barbari, zavetnici rudarjev. Tako so vsi trije zvonovi povezani s pohorskim življenjem in delom. Hotela Planja in Rogla, bungalovi, apartmaji, počitniške hišice - vse je lepo prirejeno okolju in se skriva v zelenju. Spustiti se je mogoče po 1360 metrov dolgem Adrenalinskem sankališču Zlodejevo.

Lovrenška jezera so jezerca in barjanska okna na Pohorskem šotišču. Jezerca ležijo na površini okoli 16 ha med Planinko (1392 mnm) in Mulejevim vrhom (1533 mnm) v povirju potokov Radoljne, Mislinje in Velke. Jezerca so kotanje s površino nekaj kvadratnih metrov in globine do 1,2 m. Po opustitvi paše jih zarašča rušje, ki prehaja na obeh straneh barja na bolj strmem in odcednem pobočju v smrekov gozd. Jezerc je od 11 do 22, odvisno od obsega in trajnosti stoječe vode. Najvišje jezerce leži na višini 1529 mnm, najnižje pa na višini 1517 mnm. Ob najvišjem ležečem jezercu je postavljen lesen razgledni stolp. Lovrenška jezera so največje visoko barje v Sloveniji. Jezera so nastala pred 8000 leti v ledenodobnem obdobju, sekundarno kot erozijske površine, saj se dno pri vseh nadaljuje v pohorsko šoto, ki je edinstveni zdravilni peloid. Nikjer drugje ne najdemo naravnega peloida, polnega hranljivih in biološko aktivnih sestavin iz močvirnatih predelov pohorskega gozda, kjer nastaja častitljivih 10.000 let. V kopeli ali oblogi pohorska šota s svojo huminsko kislino počasi prenaša toploto v tkivo, pomirja bolečine in spodbuja celjenje. Območje napajajo izključno padavinske vode.

Viri: spletne strani in Wikipedia.