Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje gre na pot spet zgodaj: na Železniški postaji Sevnica nas pet stopi na vlak že minuto čez pol šesto. Za Celje nam ni treba prestopati, potem pa se peš napotimo na Avtobusno postajo, kjer se nam pridruži Marjetka, ki se je pripeljala iz Maribora. Dovolj časa imamo za kavo iz avtomata in obisk toalet. Z manjšim avtobusom se ob 7.10 odpeljemo proti Zrečam, kjer moramo počakati na avtobus za Roglo ob 8.08. Čakanje izkoristimo za okrepčila in informacije o Zrečah in Pohorju.
Čas pa nam krajša tudi klopotec - na nasprotnem bregu je nekaj vinogradov.
Kakšnih 15 minut pred deveto parkiramo na Rogli in se kar takoj odpravimo na pot proti Lovrenškim jezerom. Malo preveč desno nas vodi pot, tako pridemo nad smučišče Ostruščica in kukamo v dolino na spodnjo postajo te proge in proge Mašinžaga. Na običajno pot je treba preko namočenega terana, po travi z mahom in čez ograjo.
V travi so bili pajki ponoči zelo pridni.
Naprej je pot široka, ob njej se razprostirajo blazine maha, temperature so okrog dvajset stopinj, v vrhovih smrek šumi veter: uživamo v svežem zraku.
Od Sedla Komisija naprej se pot začne vzpenjati,
pridemo na planje z razgledi, v grmičkih vabijo brusnice, borovnic pa ni več. Poglede popestrijo drevesa jerebike s plodovi živahne barve. Nalivi izdolbejo kar globoke jarke in izperejo zemljo med koreninami, zato je treba paziti, kam stopiš. Ponekod so ostale luže od zadnjega dežja, med mahom in kamni tečejo majhni potočki - dokaz, da so spodaj nepropustna tla. Nekaj smrek je omagalo, plitve korenine niso zdržale moči vetra.
Informativna tabla nas poduči, da vstopamo v Rezervat Lovrenška jezera.
Ko pridemo na križišče, bi lahko šli naprej do Ribniške koče,
nas pa lesena "brunčana " pot vodi desno v hrib in potem na levo k Lovrenškim jezerom.
Ni pretirane gneče, zato se v miru sprehodimo mimo skrivnostnih očesc med ruševjem, uživamo v odsevih v vodi,
smo pa kritične do lokvanjev - taki ne sodijo sem.
Povzpnemo se na stolp,
potem pa si končno vzamemo čas za malico in kratek počitek.
Preberemo si pa tudi podatke o zanimivostih in povodnem možu Jezerniku. Ne zadržujemo se predolgo, ker so se na nebu začeli zbirati oblaki.
Vračamo se po vzhodni poti: najprej se spuščamo po "brunčani" poti ali ob njej, iščemo najboljše variante med kamni,
prečimo nekaj potočkov, del poti pa je res gladek in širok. Ne zmenimo se za odcep na levo proti Koči na Pesku, pešačimo do Sedla Komisija,
naprej pa po že znani poti prihoda. Po dobrih štirih urah se prileže počitek na terasi lokala Planja, kjer nam gredo v slast njihove dobrote:
pohorski lonec, gobova juha, pohorska rezina; zraven pa primerne pijače. Te plača Ivanka, ki najde primeren razlog. Veter nas dobro prepiha, v dolini vidimo nevihtne oblake, me smo pa na suhem.
Avtobus odpelje v dolino točno ob 14.15, skoraj poln je, ker vozi tudi delavce hotelov in lokalov - sobarice so očitno že končale svoje delo. V Zrečah so ceste mokre, za nas je pa nehalo deževati. Imamo pol ure postanka, ob 15.18 se odpeljemo proti Celju in smo na cilju nekaj minut pred četrto uro. Pred našim prihodom je tu baje celo uro lilo in celo podhodi na Železniški postaji so mokri. Na vlaku ob 16.36 se lepo ohladimo, v Sevnici pa kmalu po pol šestih stopimo v topel poletni dan.
Same Zreče zagotavljajo 4000 delovnih mest, predvsem UNIOR (Univerzalno orodje), ki temelji na stari kovaški tradiciji, povezan pa je tudi z razvojem turizma. Zreče so majhno mesto s približno 3000 prebivalci v severovzhodni Sloveniji, na vznožju Pohorja, v zgornjem delu Dravinjske doline, na mestu, kjer se soteska reke Dravinje razširi. Zreče so tudi sedež istoimenske občine. Zreče so pomembno gospodarsko in turistično središče širšega območja. Tu imata sedež veliki orodjarski podjetji Unior in Comet, gonilo turizma pa so predvsem Terme Zreče. Poleg zdraviliškega središča je v Zrečah in okolici več manjših hotelov ter gostišč s prenočišči. V kraju so tudi vrtec, Osnovna šola Zreče ter Srednja poklicna in strokovna šola Zreče (enota Šolskega centra Slovenske Konjice - Zreče). Zreče so uradno pridobile status mesta konec leta 2020, čeprav so se samorazglasile kot mesto že oktobra 1987. V okolici so ostanki naselbin iz bronaste dobe, antike in obdobja naseljevanja Slovanov. V središču kraja je župnijska cerkev svetega Egidija iz 15. stoletja, ki stoji na mestu še nekaj stoletij starejše cerkve. Kraj Zreče se kot »Reče« prvič omenja leta 1206, ko je v listini Otokarja konjiškega kot priča omenjen Rupert »de Reetsach«. Kot enotno naselje se Zreče razvijajo od leta 1980, ko so se združile vasi Zgornje in Spodnje Zreče ter Dobrava.
Pohorje: zeleni gozdovi, vmes pa jase s kmetijami, ki so večinoma izletniške. Na južni strani Pohorja sega poselitev vse do tisoč metrov nadmorske višine, sicer pa se to staro gorstvo razteza okrog 50 kilometrov v dolžino in obsega 800 kvadratnih kilometrov površine. Kar 80 procentov površine je gozda, vmes pa so planje - visokogorska travišča, ki jih je človek izkrčil za pašo. Magmatske in metamorfne kamnine ne prepuščajo vode, nastaja plast kot spužva, ki do določene mere vpija padavine, potem pa voda izbruhne na površino. Lep primer za to so Lovrenška jezera z značilnim rastjem in živalstvom. Človek je tu živel že v kameni dobi, znal izkoristiti, kar mu je nudila narava. Včasih celo preveč, saj je posekal bukove gozdove za prodajo in pepeliko (bukev pepel) za izdelavo stekla iz kremenčevega peska. Včasih je bilo na Pohorju 16 glažut in njihovi izdelki so bili zelo cenjeni. Sicer pa je pohorski človek kot oreh: trd na površini, mehak v notranjosti, predvsem pa zelo gostoljuben.
Rogla je eno od pomembnejših smučišč v Sloveniji. Leži na nadmorski višini 1517 metrov. Smučišče se razteza na 100 hektarih, sestavlja ga 11 vlečnic, dve 4-sedežnici ter 25 kilometrov urejenih smučarsko-tekaških prog.
Pot med krošnjami so odprli 20. 9. 2019 in navdušuje z novo perspektivo narave, tokrat naravnost med vrhovi pohorskih smrek - narava, kot jo vidijo ptice. Največji naklon poti, ki je široka skoraj dva metra, je 6 procentov in tako primerna tudi za otroške in invalidske vozičke. 1043 metrov dolga pot se med smrekami vije do 20 metrov visoko, potem pa na 37 metrov visoki stolp, ki ponuja nepozaben pogled po pohorskih gozdovih in daleč naokrog. Tobogan v obliki močne jeklene cevi okrog središča stolpa te za dva evra popelje na iskrivo vožnjo, dolgo več kot 60 metrov. Dobiš posebno vrečo, v katero vtakneš noge, na en del pa sedeš in se držiš za zanko. Potem pa gre kot po makadamu, ker površina zaprte cevi ni čisto gladka. Za svetlobo služijo okrogle line, na koncu pa se ti mora malo odvrteti, preden vstaneš. Nemška in češka firma sta stolp zgradili manj kot v štirih mesecih, vgradili 280 ton jekla, 755 kubičnih metrov lesa (duglazija in macesen), pri tem uporabili okrog 112 tisoč vijakov; ob vsem tem pa niso pretirano poškodovali gozda. V Evropi in v Kanadi so zgradili že 13 stolpov, vsak je malo drugačen, večino elementov pripeljejo na gradbišče že pripravljenih, od slovenskih podjetij je tu sodelovalo le eno. Ob Poti so tri adrenalinske postaje, ko hodiš po malo bolj majavih tleh in po mreži, če to želiš. Ustaviš se lahko pri treh poučnih postajah: na prvi so predstavljene kamnine tega področja: granit, tonalit, marmor, čizlakit, škril ..., na Pohorju so našli tudi premog, magnetit - železov oksid pa zna zmešati inštrumente letal, ki letijo preko Pohorja. Na drugi postaji se posvetimo rastlinam: borovnice, robidnice, arnika, gobe; na tretji so na vrsti živali: gams, ruševec, potočni rak, 700 vrst metuljev...
Spust na Kočo na Pesku: ob poti med počesano travo pod vitkimi smrekami stojijo neštetima mravljišča. Včasih so na črno pobirali mravljinčna jajčeca in jih prodajali na Dunaj farmacevtski industriji. Dva tedna dela in si lahko zaslužil za nakladalko. Ob poti je tudi veliko borovničevja, nekaj je prav visokih grmov.
Cerkev Jezusove spremenitve na gori je bila posvečena leta 2010. Krasijo jo zanimive orgle, v cerkvi so tudi trije zvonovi, posvečeni v čast svetemu Petru, zavetniku kovačev, svetemu Roku, zavetniku kmetov in pastirjev, ter sveti Barbari, zavetnici rudarjev. Tako so vsi trije zvonovi povezani s pohorskim življenjem in delom. Hotela Planja in Rogla, bungalovi, apartmaji, počitniške hišice - vse je lepo prirejeno okolju in se skriva v zelenju. Spustiti se je mogoče po 1360 metrov dolgem Adrenalinskem sankališču Zlodejevo.
Lovrenška jezera so jezerca in barjanska okna na Pohorskem šotišču. Jezerca ležijo na površini okoli 16 ha med Planinko (1392 mnm) in Mulejevim vrhom (1533 mnm) v povirju potokov Radoljne, Mislinje in Velke. Jezerca so kotanje s površino nekaj kvadratnih metrov in globine do 1,2 m. Po opustitvi paše jih zarašča rušje, ki prehaja na obeh straneh barja na bolj strmem in odcednem pobočju v smrekov gozd. Jezerc je od 11 do 22, odvisno od obsega in trajnosti stoječe vode. Najvišje jezerce leži na višini 1529 mnm, najnižje pa na višini 1517 mnm. Ob najvišjem ležečem jezercu je postavljen lesen razgledni stolp. Lovrenška jezera so največje visoko barje v Sloveniji. Jezera so nastala pred 8000 leti v ledenodobnem obdobju, sekundarno kot erozijske površine, saj se dno pri vseh nadaljuje v pohorsko šoto, ki je edinstveni zdravilni peloid. Nikjer drugje ne najdemo naravnega peloida, polnega hranljivih in biološko aktivnih sestavin iz močvirnatih predelov pohorskega gozda, kjer nastaja častitljivih 10.000 let. V kopeli ali oblogi pohorska šota s svojo huminsko kislino počasi prenaša toploto v tkivo, pomirja bolečine in spodbuja celjenje. Območje napajajo izključno padavinske vode.
Viri: spletne strani in Wikipedia.
Ni komentarjev:
Objavite komentar