Danes pa za Spoznavanje vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje vstajamo bolj zgodaj: vlak odpelje z Železniške postaje Sevnica ob 5.54. Na njem nas pozdravijo tri pohodniške prijateljice iz Krškega in dva iz Brestanice.
V Radečah dobimo še dve sopotnici in v Ljubljano se nas pripelje skupina sedemnajstih.
Do odhoda avtobusa proti Bohinju ob osmih (običajno peron 7, tokrat izjemoma 8) imamo dovolj časa za kavo in kakšen priboljšek,
večina se nas posladka kar pri Pečjakovem kiosku.
Zabavamo se, ker nas bo vozil prevoznik Stane Tours, tako pa je ime tudi našemu našemu sopotniku. Avtobus je skoraj poln in po poti mora šofer kakšnega potnika tudi odsloviti.
Štirje izstopijo v Ribčevem Lazu blizu mosta in Cerkve svetega Janeza Krstnika: dva sta namenjena obhoditi celo pot okrog jezera (12 kilometrov), dve pa uživati v kratkih sprehodih. Ostali se pripeljemo do konca - v Ukanc s precejšno zamudo (okrog pol enajstih) in takoj preverimo odhode avtobusov za Ljubljano. Še dobro, da jih, ker je na voznem redu na internetu napaka: avtobusi naj bi odpeljali 47 minut čez polno uro, v resnici pa sedem minut prej.
Dva iz skupine se odpravita k Slapu Savica in na kopanje, preostalih enajst pa nas je bolj pohodniško usmerjenih. Severna pot okrog Bohinjskega jezera se nam zdi preveč na soncu, sprehajalna pot po južni strani preblizu cesti, zato se odločimo za Lovsko pot. Ta se tik pred spodnjo postajo nihalke na Vogel odcepi levo v gozd.
Na začetku se malo vzpenja, potem pa poteka skoraj ves čas po ravnem. Je pa zelo raznolika: široka skozi gozd, ozka nad strmino, preči suhe hudourniške poti,
veliko je brvi in mostičkov (nekateri so z ograjo), ponekod je treba stopiti na bolj mehko podlago, se spustiti nekaj metrov ob jeklenici in se povzpeti nazaj na stezo ... Lepo po senci hodimo, sploh ne slišimo prometa nekje pod sabo,
okrog nas se širi vonj ciklam, razveseljujejo nas modre zvončnice, z mahom pokrito kamenje.
V takem okolju tudi pomalicamo, potem pa nadaljujemo pot, za šest kilometrov in pol se je nabere.
Od klopce se name odpre pogled, potem smo pa spet v gozdu.
V zadnjem delu opazimo nekaj predelov s poškodovanim drevjem zaradi ujm, tu je tudi več vode, ki pa teče varno pod mostički. Pri bistrem studencu se osvežimo in dopolnimo zaloge vode s hladno studenčnico.
Pot končamo Pod skalco in si pri prijaznih fantih v čolnarni privoščimo hladno pivo.
Bohinjsko jezero je največje stalno naravno jezero v Sloveniji (4.100 krat 1.200 metrov). Je zelo pretočno: voda se v njem zamenja trikrat na leto, zato je čista, ampak kar mrzla. Kljub temu so v teh dneh okrog poldneva namerili celo 26 stopinj. Njegova največja globina je skoraj 45 metrov. Nad nami se dvigata Vogar (1.054 metrov) in Pršivec (1.761 metrov) - najvišji okrog Jezera, nad drugi strani pa Vogel (1.535 metrov), ki je dosegljiv z nihalko.
Po pristanku v kampu si privoščimo še sladoled ali kakšno drugo malenkost, ob 14.40 pa se odpravimo na avtobus. K sreči na začetni postaji, ko je še dovolj prostora, potem pa mora šofer mnoge potnike na vmesnih postajah zavračati.
Seveda ne spregledamo lepot Bleda, čeprav samo skozi okna.
Kljub zamudi imamo še dovolj časa, da se udobno namestimo na regionalni vlak ob 17.35 in malo pred sedmo uro smo v Sevnici.
Niti ni bilo zelo vroče: avtobusi in vlaki so tako hlajeni (še preveč), senca v gozdu in vožnja po vodi pa sta tudi prispevali svoje.
Nastanek imena Bohinj. Ko je bog ustvarjal svet, je na koncu ugotovil, da ni napravil Slovenije. Ostalo mu je nekaj visokih gora, zelenih hribčkov in gričev z dolinami, nekaj ravnega polja in za dlan morja. Te ostanke je razprostrl na majhnem prostoru in oblikoval čudovito deželo, ki ima vseh lepot po malem. Čisto pa je pozabil tudi na eno dolino na Gorenjskem, zato je bil prisiljen sem umestiti najlepši del, ki si ga je sicer rezerviral zase. Bohinjci bogu pravijo "boh" in zato ime Bohinj za ta krasen kotiček pod gorami.
Bohinjsko jezero je ledeniškega izvora, dolgo 4,1 kilometer in široko 1,2 kilometra, obala je dolga 11,35 kilometra. Zavzema površino 3,3 kvadratnega kilometra in vsebuje okrog sto milijonov kubičnih metrov vode, dovolj, da bi prekrila celo Slovenijo. Bohinjci pa pravijo, da je vode za en škaf, če je ta dovolj velik. Tako je to največje stalno naravno jezero v Sloveniji, pa tudi zelo globoko: le deset procentov je plitvejšega od deset metrov, dvajset procentov nad 40 metrov, največja globina pa je 44,5 metra. Vodo mu daje Savica, na obali je še več manjših izvirov, pod mostom v Ribčevem Lazu pa voda izteka kot Jezernica, z leve dobi po približno sto metrih še pritok Mostnica in skupaj tvorita Savo Bohinjko.
Peš krog Jezera: okrog osem kilometrov po severni strani. Steza po južni strani je pol krajša, vendar je prva bolj naravna, daleč od avtomobilov, občasno sicer zmotijo kolesarji, ki pa na njej nimajo kaj iskati.
Slap Savica (iz Ukanca 4 kilometre, vstopnina za upokojene: 2,50 evra) ima dva pramena: 78 in 25 metrov sta visoka. Nekatere teorije predvidevajo, da bi se v prihodnosti kdaj združila, ko bo popustila kamnita vmesna stena.
Ukanc ima samo 45 stalnih prebivalcev, med zelenjem pa se skriva veliko počitniških hišic. Ime izhaja iz poimenovanja "u konc" - ljudje so bili prepričani, da je pod Komarčo konec sveta.
Nihalka na Rjavo skalo (Vogel): kar oderuška cena 28 evrov za povratno karto za upokojene. Vozi vsake pol ure, na uro lahko prepelje 950 oseb in pri tem premaga skoraj tisoč metrov v višino (s 569 na 1535 metrov). Leta 1962 je bila nihalka samo tovorna, od leta 1964 prevaža tudi potnike, leta 2001 so jo posodobili. Z zgornje postaje se odpre čudovit razgled na Bohinjsko jezero in proti Triglavu, više pa je mogoče priti od letos z gondolsko žičnico.
Dolina Voje in Korita Mostnice: iz Ribčevega Laza skozi Staro Fužino do Planinske koče na Vojah - 4,2 kilometra. Vstopnina za upokojene: 2,50 evra.
Cerkev svetega Janeza Krstnika, katere začetek sega v 12. stoletje, je znana po gotski poslikavi z dvema belima hudičema, angeli imajo zobe in golšo, na freski ima sveti Krištof sedem prstov na nogi. Ohranjena je lesena glava svetega Janeza Krstnika - takih je samo pet na svetu. Kor je pa v obliki gorenjskega ganka.
Cerkev svetega Duha v baročnem slogu je iz leta 1743. Zgradili so jo po hudi suši, zato je streha v obliki kamelje grbe kot simbola za vir vode.
Štirje srčni možje so v treh dneh 26. 8. 1778 kot prvopristopniki osvojili Triglav. Nanje spominja kip Stojana Batiča v Ribčevem Lazu iz leta 1978, ki je visok 2864 milimetrov - tisočkrat manj kot Triglav.
Ni komentarjev:
Objavite komentar