Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje gre na pot izjemoma v torek, ker so za sredo napovedane nevihte. Pa zgodaj je treba vstati: na Železniški postaji Sevnica štirje vstopimo na vlak že minuto čez pol šesto. Na Bregu se nam pridruži Mirica, na Avtobusni postaji v Celju nas pozdravi Marjetka, ki se je pripeljala iz Maribora.
Za začetek večini zamika Pot med krošnjami, da doživimo okolje kot ga navadno ptice - za deset evrov vstopnine. Pridno preizkušamo svoje ravnotežje na izzivih in svoje znanje na treh informativnih točkah.
Po ogledu nam zadiši malo malice,
prijetno nas preseneti predstavitev okolja na informativnih tablah ob bajerčku, za ogled planetarija pa se ne odločimo.
Zrak je sicer topel, pa ne preveč, občasno nas poboža tudi prijeten veter. Na lepem modrem nebu se pojavi kakšen oblaček, ampak samo za okras. Mi pa pot pod noge mimo cerkve in stadiona proti Koči na Pesku. Kmalu smo v senci in pod drevesi občudujemo lesene skulpture. Na levi nas preseneti velika zgornja postaja smučarske proge Mašinžaga in nas malo zavede, da ne najdemo manj strme poti.
Nekaj časa hodimo čez drn in strn preko mehkega mahu in se priključimo Jezernikovi poti, ki se spušča od razglednega stolpa.
Ime je ta strma pot po koreninah dobila po povodnem možu, ki ni pustil, da bi lakomna kmet in kmetica z izsekavanjem gozda uničevala ta del Pohorja. Do Koče na Pesku je od Hotela Planja uradno 35 minut hoda, mi smo hodili malo več, ker smo uživali med sveže zelenim mahom, že praznim borovničevjem in številnimi mravljišči.
Terasa v Koči je precej polna, ampak mi v samopostrežnem delu najdemo prostor in možnost za okrepčilo s pohorskim loncem ali gobovo juho z ajdovimi žganci in ocvirki. K temu se prav prileže pivo ali vino.
Nimamo časa za posedanje:
vračamo se po manj strmi poti, ob kateri se čudimo od vetra počesani travi: travišča s to nizko gosto travo imenujejo volkovje. Ta trava je dobro prilagojena tlom, ki so revna s hranili. Na poti, ki jo je voda na nekaterih mestih zdrla, pa se se svetlikajo drobci pirita. Vendar: "ni vse zlato, kar se sveti", tudi srebro ne.
Ogledamo si stavbo zgornje postaje Mašinžage in se zazremo navzdol po progi. Lepo so uredili tudi položno streho s sekulenti. Za povratek porabimo predvidenih 45 minut,
vmes pa si ogledamo še leseno slikovito Pohorsko vasico, ki ne privablja samo otrok.
Avtobus odpelje v dolino točno ob 14.15, tokrat je skoraj poln. V Zrečeh imamo pol ure postanka, ob 15.18 pa proti Celju odpeljeta kar dva avtobusa: direktni in z daljšo vožnjo preko Vitanja. Mi se odločimo za prvega in smo v Celju nekaj minut pred četrto uro. Na vlaku ob 16.36 se lepo ohladimo, v Sevnici pa malo pred šesto stopimo v vroč poletni dan.
Same Zreče zagotavljajo 4000 delovnih mest, predvsem
UNIOR (Univerzalno orodje), ki temelji na stari kovaški tradiciji, povezan pa
je tudi z razvojem turizma. Zreče so majhno mesto s približno 3000 prebivalci v
severovzhodni Sloveniji, na vznožju Pohorja, v zgornjem delu Dravinjske doline,
na mestu, kjer se soteska reke Dravinje razširi. Zreče so tudi sedež
istoimenske občine. Zreče so pomembno gospodarsko in turistično središče
širšega območja. Tu imata sedež veliki orodjarski podjetji Unior in Comet,
gonilo turizma pa so predvsem Terme Zreče. Poleg zdraviliškega središča je v
Zrečah in okolici več manjših hotelov ter gostišč s prenočišči. V kraju so tudi
vrtec, Osnovna šola Zreče ter Srednja poklicna in strokovna šola Zreče (enota
Šolskega centra Slovenske Konjice - Zreče). Zreče so uradno pridobile status
mesta konec leta 2020, čeprav so se samorazglasile kot mesto že oktobra 1987. V
okolici so ostanki naselbin iz bronaste dobe, antike in obdobja naseljevanja
Slovanov. V središču kraja je župnijska cerkev svetega Egidija iz 15. stoletja, ki
stoji na mestu še nekaj stoletij starejše cerkve. Kraj Zreče se kot »Reče«
prvič omenja leta 1206, ko je v listini Otokarja konjiškega kot priča omenjen
Rupert »de Reetsach«. Kot enotno naselje se Zreče razvijajo od leta 1980, ko so
se združile vasi Zgornje in Spodnje Zreče ter Dobrava.
Pohorje: zeleni gozdovi, vmes pa jase s kmetijami, ki so večinoma izletniške. Na
južni strani Pohorja sega poselitev vse do tisoč metrov nadmorske višine, sicer
pa se to staro gorstvo razteza okrog 50 kilometrov v dolžino in obsega 800
kvadratnih kilometrov površine. Kar 80 procentov površine je gozda, vmes pa so
planje - visokogorska travišča, ki jih je človek izkrčil za pašo. Magmatske in
metamorfne kamnine ne prepuščajo vode, nastaja plast kot spužva, ki do določene
mere vpija padavine, potem pa voda izbruhne na površino. Lep primer za to so
Lovrenška jezera z značilnim rastjem in živalstvom. Človek je tu živel že v
kameni dobi, znal izkoristiti, kar mu je nudila narava. Včasih celo preveč, saj
je posekal bukove gozdove za prodajo in pepeliko (bukev pepel) za izdelavo
stekla iz kremenčevega peska. Včasih je bilo na Pohorju 16 glažut in njihovi
izdelki so bili zelo cenjeni. Sicer pa je pohorski človek kot oreh: trd na
površini, mehak v notranjosti, predvsem pa zelo gostoljuben.
Rogla je eno od pomembnejših smučišč v Sloveniji. Leži na nadmorski višini
1517 metrov. Smučišče se razteza na 100 hektarih, sestavlja ga 11 vlečnic, dve
4-sedežnici ter 25 kilometrov urejenih smučarsko-tekaških prog.
Pot med krošnjami so odprli 20. 9. 2019 in navdušuje z novo perspektivo
narave, tokrat naravnost med vrhovi pohorskih smrek - narava, kot jo vidijo
ptice. Največji naklon poti, ki je široka skoraj dva metra, je 6 procentov in
tako primerna tudi za otroške in invalidske vozičke. 1043 metrov dolga pot se
med smrekami vije do 20 metrov visoko, potem pa na 37 metrov visoki stolp, ki
ponuja nepozaben pogled po pohorskih gozdovih in daleč naokrog. Tobogan v
obliki močne jeklene cevi okrog središča stolpa te za dva evra popelje na
iskrivo vožnjo, dolgo več kot 60 metrov. Dobiš posebno vrečo, v katero vtakneš
noge, na en del pa sedeš in se držiš za zanko. Potem pa gre kot po makadamu,
ker površina zaprte cevi ni čisto gladka. Za svetlobo služijo okrogle line, na
koncu pa se ti mora malo odvrteti, preden
vstaneš. Nemška in češka firma sta stolp
zgradili manj kot v štirih mesecih, vgradili 280 ton jekla, 755 kubičnih metrov
lesa (duglazija in macesen), pri tem uporabili okrog 112 tisoč vijakov; ob vsem
tem pa niso pretirano poškodovali gozda. V Evropi in v Kanadi so zgradili že 13 stolpov, vsak je malo
drugačen, večino elementov pripeljejo na gradbišče že pripravljenih, od
slovenskih podjetij je tu sodelovalo le eno. Ob Poti so tri adrenalinske
postaje, ko hodiš po malo bolj majavih tleh in po mreži, če to želiš. Ustaviš
se lahko pri treh poučnih postajah: na prvi so predstavljene kamnine tega
področja: granit, tonalit, marmor, čizlakit, škril ..., na Pohorju so našli
tudi premog, magnetit - železov oksid pa zna zmešati inštrumente letal, ki
letijo preko Pohorja. Na drugi postaji se posvetimo rastlinam: borovnice,
robidnice, arnika, gobe; na tretji so na vrsti živali: gams, ruševec, potočni
rak, 700 vrst metuljev...
Spust na Kočo na Pesku: ob poti med počesano travo pod
vitkimi smrekami stojijo neštetima
mravljišča. Včasih so na črno pobirali mravljinčna jajčeca in jih prodajali na
Dunaj farmacevtski industriji. Dva tedna dela in si lahko zaslužil za
nakladalko. Ob poti je tudi veliko borovničevja, nekaj je prav visokih grmov.
Cerkev Jezusove spremenitve na gori je bila posvečena leta 2010. Krasijo
jo zanimive orgle, v cerkvi so tudi trije zvonovi, posvečeni v čast svetemu
Petru, zavetniku kovačev, svetemu Roku, zavetniku kmetov in pastirjev, ter
sveti Barbari, zavetnici rudarjev. Tako so vsi trije zvonovi povezani s
pohorskim življenjem in delom. Hotela Planja in Rogla, bungalovi, apartmaji,
počitniške hišice - vse je lepo prirejeno okolju in se skriva v zelenju. Spustiti
se je mogoče po 1360 metrov dolgem Adrenalinskem sankališču Zlodejevo.
Lovrenška jezera so jezerca in barjanska okna na Pohorskem šotišču. Jezerca ležijo na površini okoli 16 ha med Planinko (1392 mnm) in Mulejevim vrhom (1533 mnm) v povirju potokov Radoljne, Mislinje in Velke. Jezerca so kotanje s površino nekaj kvadratnih metrov in globine do 1,2 m. Po opustitvi paše jih zarašča rušje, ki prehaja na obeh straneh barja na bolj strmem in odcednem pobočju v smrekov gozd. Jezerc je od 11 do 22, odvisno od obsega in trajnosti stoječe vode. Najvišje jezerce leži na višini 1529 mnm, najnižje pa na višini 1517 mnm. Ob najvišjem ležečem jezercu je postavljen lesen razgledni stolp. Lovrenška jezera so največje visoko barje v Sloveniji. Jezera so nastala pred 8000 leti v ledenodobnem obdobju, sekundarno kot erozijske površine, saj se dno pri vseh nadaljuje v pohorsko šoto, ki je edinstveni zdravilni peloid. Nikjer drugje ne najdemo naravnega peloida, polnega hranljivih in biološko aktivnih sestavin iz močvirnatih predelov pohorskega gozda, kjer nastaja častitljivih 10.000 let. V kopeli ali oblogi pohorska šota s svojo huminsko kislino počasi prenaša toploto v tkivo, pomirja bolečine in spodbuja celjenje. Območje napajajo izključno padavinske vode.
Viri: spletne strani in Wikipedia.
2 komentarja:
Zopet en nepozaben dan seveda po zaslugi naše Romane. HVALA Marjetka
Hvala lepa, Marjetka! Zaslužni smo pa vsi ...
Objavite komentar