Kočevje - 15. 10. 2025

Megleno jutro je, ko se na pot odpravlja skupina Posebna prijateljska potepanja: 13 se nas zbere na Železniški postaji Sevnica za vlak ob 7.39 proti Ljubljani, tri se nam pridružijo med potjo. V Zidanem Mostu prestopimo na IC proti Kopru, da ne bi bili prepozni v Ljubljani, ker je za veliko potniških vlakov nadomestni avtobusni prevoz med Lazami in Ljubljano. Plačamo evro in pol dodatka, vlak pa je tako poln, da komaj najdemo sedeže. Da bo danes komplicirana logistika, to vemo že v naprej, pa se vse v bistvu še bolj zakomplicira, kot smo predvidevali. Če bi bil vlak točen, bi imeli v Ljubljani 13 minut časa za prestop na avtobus za Kočevje, tako pa nas mora vlak za Metliko počakati, čeprav je uradno 20 minut vmesnega časa. Ne vozimo se daleč - samo do Škofljice, od tam do Grosuplja pa z nadomestnim avtobusnim prevozom. Tu pa nas vlak ne počaka, mi moramo več kot pol ure čakati na naslednjega. Večina ta čas izrabi za kavico in kakšno pecivo v bližnjem lokalčku. Na vlaku se potem pogovarjamo o značilnostih Kočevskega in mesta Kočevja, vmes pa z zanimanjem opazujemo pokrajino, ki je marsikdo vidi prvič. Zdaj je posebno lepa, ker sonce osvetljuje jesenske barve.

Levi posnetek: Marta Brežan.

V Kočevje se pripeljemo 40 minut kasneje, kot je bilo v načrtu. 

Kar hitro se odpravimo v središče mesta, kjer se ustavimo v Župnijski cerkvi svetih Fabijana in Boštjana ter svetega Jerneja. Občudujemo posebno oblikovan oltar - baldahin, strop toplih barv, Jarmov kip ... 

Že hitimo naprej v Pokrajinski muzej Kočevje, kjer smo dogovorjeni za voden ogled ob dvanajstih. Malo zamudimo, vendar vodička pravi, da ima dovolj časa - izkoristimo skoraj uro in pol in plačamo štiri evre vstopnine po osebi. Najprej si ogledamo film o Kočevju, potem pa si ogledamo zbirko o Kočevarjih. V dvorani obudimo spomin na Zbor odposlancev slovenskega naroda, potem pa še bolj na hitro preletimo zgodovino Slovenije: Slovenija od ideje do države. 

Po bližnjici preko zapornic na reki Rinži uspemo celo pravočasno priti v Pizzerijo in špageterijo Briški, kjer imamo naročeno malico po osem evrov ali nekatere malenkost več. V prijetni posebni sobi nam hitro postrežejo res okusno hrano.

Malico je treba pokuriti: napotimo se proti Rudniškemu (Kočevskemu) jezeru in vmes uživamo v živopisanih krošnjah dreves in grmov. 

Levi posnetek: Marta Brežan.

Malo se sprehodimo, potem pa se vrnemo na Avtobusno postajo Kočevje. Da ne bi imeli toliko prestopanja, se ne odločimo za vlak (sta celo dve možnosti: preko Ljubljane ali preko Trebnjega), ampak za avtobus ob 16.15. Začuda se v Ljubljano pripeljemo štiri minute pred uradnim prihodom in tako ujamemo avtobus za Laze deset minut pred šesto. Od Laz naprej pa z vlakom, ki ima seveda zamudo. Zdaj smo pa tega res že navajeni.

Ker smo potrpežljivi in prilagodljivi, smo kljub vsemu preživeli lep in zanimiv dan.

Zanimivosti najdete pod videom.

Video:

KOČEVJE

Kočevje je z okoli osem tisoč prebivalci upravno, gospodarsko in kulturno središče Kočevske, leži pa na Kočevskem polju, ki je največje kraško polje v Sloveniji. Tudi občina je s 556 kvadratnimi kilometri in nad 16 tisoč prebivalci največja v Sloveniji. Je pa redko naseljena in ima negativni prirast. Kar 90 procentov površine je pokrite z gozdom, pohvalijo se lahko tudi s pragozdom Krokar. Pred 13. stoletjem je bil tu po večini neprehoden pragozd, odročna področja s slabo rodovitno zemljo in pomanjkanjem vode. Naselje je nastalo na polotoku nad desnim bregom Rinže. Prostor so s prekopom spremenili v otok in naselje obdali z visokim obzidjem. Otok je bil dostopen z lesenim mostom. Obzidje so v 18. stoletju podrli in prekop zasuli. Kočevje se je nato razširilo tudi na levi breg Rinže. Ko je v Kočevje prišla leta 1893 železnica, se je naselje širilo v smeri kolodvora. Kočevje je bilo prvič omenjeno leta 1339 pod ledinskim imenom Mahovnik, Slovenci so mu dali ime Hočevje po hojah (belih jelkah) ob Rinži, nemško ime Gotsche je zapisano 1. maja 1363. Kočevsko so v prvi polovici 14. stoletja najprej s slovenskimi, potem pa še z nemškimi naseljenci poselili Ortenburžani, ker tu ni bilo dovolj ljudi. Ti so v težkih razmerah nerodovitnih tal brez vode, v hudih zimah oblikovali jezikovni in kulturni otok. Leta 1377 postane Kočevje trg, leta 1471 dobi mestne pravice in s tem pravico do obzidja za obrambo pred Turki. Zaradi večkratnega turškega pustošenja v 16. stoletju dobijo prebivalci pravico do krošnjarjenja. Kmet je prvič lahko odšel od doma v svet in prihajal v stik z novostmi in idejami. Tudi kuga mestu ni prizanesla. Leta 1515 so kmetje ubili izkoriščevalskega grofa Jurija Turna in s tem sprožili slovenski kmečki upor ter neuspešno poskušali ustanoviti neke vrste kmečko republiko. V 17. stoletju postane Kočevsko grofija, z Auerspergi pa v 18. stoletju vojvodina. Sicer pa so tu vladali različni fevdalci, med njimi Ortenburški, Celjski (grad Fridrihštajn - povezan z Veroniko Deseniško), Habsburžani, Auersbergi. Zadnji so uvedli veliko novosti: organizirali veliko parno žago (vodo zbirali po ploščah v zbiralnike), odprli rudnik ... Tudi tekstilna industrija se je razvila, mesto je med prvimi dobilo javno razsvetljavo in del vodovoda.

V 19. stoletju je Kočevje doživelo močan gospodarski razcvet, kar pa je povzročilo propadanje obrtnikov in kmetov, ki so se zato v začetku 20. stoletja pričeli množično izseljevati, tudi polovica od 24 tisoč Kočevarjev. Konec 19. stoletja so se začeli vse bolj zaostrovati tudi mednacionalni odnosi med kočevskimi Nemci in Slovenci. Prva svetovna vojna ni neposredno prizadela tega področja, položaj kočevskih Nemcev pa se je v novi državi zelo spremenil. Ob okupaciji Slovenije so Kočevje zasedli Italijani (ne kot po pričakovanju Nemci), zato se je velika večina kočevskih Nemcev, okoli 12.000, na podlagi velikonemške propagande in z ambicijami posameznih rojakov odselila na domove trikrat večjega števila pregnanih slovenskih izgnancev v Posavje. Na koncu vojne je pot za vrnitev v med vojno uničene vasi ostala zaprta (kmetije so prodali italijanski družbi) in kočevski Nemci so večinoma našli zatočišče v tujini, predvsem v Nemčiji, Avstriji in v ZDA. Usodo Kočevarjev zanimivo opisuje John Tschinkel, ki se je rodil leta 1931 v vasi Grčarice mami Slovenki in očetu Nemcu. Roman Zvonovi so utihnili (ali Zvonovi so umolknili) si je mogoče izposoditi v knjižnicah in z mladostnikom podoživljati čudenje v vasi Mraševo, kam so šli ljudje z domačije in pustili še ogenj v ognjišču in hrano na mizi. Potem ob koncu vojne beži mimo Sevnice in Radeč v Avstrijo, po vojni pa se kasneje iz Združenih držav Amerike vrne v Mraševo in skuša razložiti, da so nehote zasedli hišo domačinov. Kočevarjem je posvečena tudi razstava v Pokrajinskem muzeju Kočevje v Šeškovem domu - sokolskem domu iz leta 1938. V njem si lahko ogledamo tudi stalno razstavo o nastanku Slovenije, občasne razstave in vstopimo v dvorano, kjer se je odvijal Zbor odposlancev slovenskega naroda. Krasijo jo slike Božidarja Jakca in drugih slikarjev.

Med 2. svetovno vojno je na Kočevskem nastalo osvobojeno ozemlje po kapitulaciji Italije, na katerem je od 1. do 3. oktobra 1943 potekal Zbor odposlancev slovenskega naroda (več kot 600). Istega meseca so mesto zasedle nemške oborožene sile, ki so se s streli znesli nad napisom Narod si bo pisal sodbo sam (še danes vidno). Pomembna sklepa sta bila, da odrekajo pravice kralju in naj se vojna čimprej konča. Izbrali so tudi skupino odposlancev za prvo zasedanje Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) v Črnomlju 19. in 20. februarja 1944, na katerem so sprejeli pomemben sklep o pravici Slovenije do samoodločbe o samostojnosti (zelo pomembna osnova!).

Že v času Zbora odposlancev je prišlo do prvih izvensodnih pobojev, še bolj pa je Kočevje po pobojih in kazenskem taboriščem postalo znano po vojni. V povojnem času so bili obsežni predeli občine, zlasti okoli Kočevske Reke, varovani kot zaprto območje. Doseljevali so se ljudje iz drugih krajev Slovenije in Jugoslavije, Kočevje se je zelo spremenilo. Burni so bili tu tudi trenutki osamosvojitvene vojne.

Obdobje po 1990 je Kočevju prineslo propad nekaterih industrijskih panog, ki so bile vezane predvsem na vojaški trg bivše Jugoslavije, nazadovala je tudi lesna industrija. Razvila pa se je trgovina in v zadnjem času je uspešno sodelovanje z Japonsko na področju robotike. Stavijo tudi na boljše prometne zveze in turizem. Železnico so leta 1893 odprli predvsem za prevoz lesa in premoga, v najboljših letih so prepeljali 143 tisoč ton lesa in 170 tisoč ton premoga. Leta 1970 so ukinili potniške vlake, kasneje tudi tovorne. Leta 2019 so po progi spet zapeljali tovorni vlaki, januarja 2021 pa še potniški.

Rinža ne izgleda ne vem kako čista, je pa to edina reka na Kočevskem polju, ki je dolga okoli 14 kilometrov, izvira pa pod Stojno. Polni jo več pritokov s Stojne, ki so značilni kraški obrhi. Ti imajo veliko vode le spomladi in ob večjem deževju. Pritoki, ki pridejo s Kočevskega polja, so manj izdatni. Kje dokončno ponikne, je odvisno od količine padavin. Ko so vode najvišje, izgine v podzemlje šele blizu Mozlja, na dan pa pride kot Bilpa in se izliva v Kolpo. Vodostaj v mestu Kočevje umetno vzdržujejo z zapornicami, laboda na otočku sta pa umetna.

Središče mesta tvori Trg zbora odposlancev s prireditvenim prostorom in spomenikom v spomin na narodnoosvobodilni boj, ki je delo skupine kiparjev, 

Do Župnijske cerkve svetih Fabijana in Boštjana ter svetega Jerneja lahko pridemo po Karlovem mostu iz leta 1883, ki je ime dobil po vojvodi Karlu Auerspergu. Ko so most septembra in oktobra 1937 obnavljali, so v stekleni kapsuli našli dokument s podatki o graditeljih mostu in vseh, ki so k temu pripomogli. Na mestu sedanje cerkve je najprej stala kapela svetega Jerneja. V listini iz leta 1363 je kapela povečana v cerkev. Ker je postala premajhna so v letih 1901-1903 zgradili današnjo cerkev, ki je bila takrat med največjimi posvečenimi zgradbami v Sloveniji: triladijska, široka je 25 metrov, dolga 50 metrov in visoka približno 15 metrov. Zidovi so sestavljeni iz grobo klesanih kvadrov - nima fasade, cerkev ima dva zvonika. Ima vojvodsko klop, relikvijo Kristusovega križa, arhitekti pa so bili z Dunaja. Posebnosti sta veliki oltar - baldahinski in kip svetega Jerneja, ki ga je ob 600-letnici župnije leta 1993 naredil akademski slikar in domačin Stane Jarm (rojen v Osilnici, celo življenje deloval v Kočevju). Njegov je tudi kip deklice s piščalko v bližini, zaradi golote so bili pomisleki ob postavitvi (štiri leta je bila v skladišče), več njegovih kipov je tudi po mestu (pritržnici.

Peter Kozler - njegov oče je zaslužil veliko bogastvo s krošnjarjenjem, zato je lahko študiral po svetu in iz Kočevarja postal zaveden Slovenec. Oblikoval je zemljevid slovenskih dežel, imel Pivovarno Union, več palač v Ljubljani, potomci vodijo tovarno za robotiko v Kočevju.

S kopanjem premoga je v Kočevju začel že knez Auersperg leta 1803. Najprej so ga uporabljali za sušenje opeke, potem za glažute (steklarne), šele s prihodom železnice so ga prodajali tej, imeli pa tudi svojo elektrarno in v najboljših letih okoli 1200 zaposlenih. Partizani so rudnik leta 1943 onesposobili, po vojni je bil obnovljen, leta 1978 so ga dokončno zaprli.

Kočevsko jezero sodi med najčistejša jezera v Sloveniji in je nastalo v letih 1973 do 1978. Na dnu kotline dnevnega kopa kočevskega rudnika rjavega premoga sta bili prvotno dve večji luži. Iz rudnika je pritekal tako imenovani Rudniški potok, ki je napajal obe luži, istočasno pa je tudi odtekal in ponovno poniknil ter se z enim ponikalnim potokom iz rudnika združil v enoten tok. Iz omenjenih luž so ob izkopavanju premoga vsak dan črpali vodo, ki so jo uporabljali na separaciji za pranje premoga. Ko so z izkopavanjem premoga prenehali, se je tudi prečrpavanje vode ustavilo, tako da se je kotlina dnevnega kopa začela polniti z vodo. Tla so iz gline in nepropustna, zato odvajajo vodo po ceveh v Rinžo. Jezero je globoko do 40 m, njegova površina je okrog 1,5 kvadratnih kilometrov, obala pa meri okrog 3 km. Okolica jezera je danes poseljena z različnimi vrstami rastlin in živali, jezero je bogato tudi z ribami. Področje Kočevskega jezera je gnezdišče za 64 vrst ptic, med katerimi je 15 vrst tudi na Rdečem seznamu ogroženih gnezdilk v Sloveniji.  Na skrajni severni strani območja jezera je gozd rdečega bora, ki predstavlja rastiščno posebnost na Kočevskem. Okrog jezera vodi tri kilometre dolga pot, ki ni označena in se včasih oddalji od jezera. Trenutno postavljajo opazovalnico za ptice, do konca leta 2025 pa obljubljajo tudi informativne table. Poleti je to za okoličane ter tudi obiskovalce in obiskovalke iz Ljubljane priljubljeno kopališče.