Ob običajni osmi uri na običajnem mestu - parkirišče pri krožišču v Šmarju (Sevnica): osem nas od Ponedeljkove skupine Planinskega društva Lisca Sevnica. Neobičajno je to, da kava ni kar takoj, ampak šele v lokalu Mlin v Tržišču, do koder se pripeljemo v treh avtomobilih, naprej pa v dveh. Travniki ob Mirni so posuti z belim cvetjem - malimi zvončki, kot sneg zgledajo.
V lepem sončnem jutru hitimo skozi Mokronog, se dvignemo v Gorenji Mokronog, kjer pod Cerkvijo svetega Petra s kostnico iz preteklih obiskov že poznamo odcep za Posestvo Pule. Obe poslopji je dal v letih 2020 do 2023 lepo obnoviti Jože Anderlič, saj na pokopališču počivajo tudi njegovi predniki. Mi pa se obrnemo v smeri Cikave in ob potoku Gostinca (pritok Radulje s severa) spustimo do Hmeljniške žage ob Radulji.
Parkiramo ob mogočnem, lepo obnovljenem enonadstropnem poslopju iz kamna in lesa iz druge polovice 19. stoletja, ki se je včasih ponašalo z žago venecijanko. Na drugi strani potoka, ki je danes zaradi topljenja snega prava reka, stoji nova stavba; namembnost obeh pa ni nikjer označena.
Napotimo se po gozdni navzdol ob Radulji in uživamo v njenih brzicah, razlitjih z otoki, z zvončki okrašenih bregovih. Na vsako stran se dvigajo strma pobočja, pokrita z gozdom, med drevesi pa lahko vidimo tudi kar veliko skal. Iz vsake luknje kipi voda, nešteto malih slapov se zliva v dolino. Na več mestih je posekano in požagano drevje, ki je v preteklih dneh klonilo pod težo mokrega snega. V dolini je samo tu in tam kakšna hiša, mogoče celo samo obljudena za konec tedna, ampak dostop mora imeti. Poleg žage je bilo predvsem na Gostinci menda kar 13 mlinov, ohranjen pa je menda samo eden.
Po približno dveh kilometrih in pol se tesen ob Radulji zelo zoži in ni prehodna. Na drugi strani hriba v brzicah priskaklja navzdol ob toplem izviru Klevevž, potem pa okrog naselja Zbure dela probleme s poplavljanjem. V Dobravi pri Škocjanu se izliva v Krko in s 33 kilometri velja za najdaljši potok v Sloveniji. Njegov izvir pa je blizu Gorenjega Zabukovja - okrog devet kilometrov zračne linije vzhodno od Trebnjega.
Malo se okrepčamo, potem pa vrnemo do avtomobilov.
Krasno dopoldne končamo z opoldansko kavo v lokalu Mlin (Tržišče), ki jo časti Vinko, ker smo upoštevali njegov nasvet za ta pohod. Njegove predloge je vendar vedno vredno sprejeti!
Odhod ob petih zjutraj - kaj hočem: kar se mora, ni težko. Z veseljem ugotovim, da je pripravljen avtobus kar preko ceste in se lahko tam vkrcam. Po neštetih vstopih planincev in planink vse do Razdrtega in postanka na Lomu za kavo se nas okrog 50 izkrca v naselju Brgudac.
Tam nas že čaka lokalni vodič z dvema psoma, nekaj časa je za preobuvanje, oblačenje in kakšen prigrizek, potem pa proti Koritom. Sama ostanem z manjšo skupino zadaj, ker ne nameravam iti do vrha. Družbo mi dela Loredana (Lori), ki se je prišla dogovorit s Tonetom za turo v bližini Pazina v naslednjem mesecu.
Klepetava o hribih, turah, potovanjih in sploh mi ni težko počasi se vzpenjati po kamniti poti "Kozji stezi" navkreber. Obdaja jo redek gozd drobnih dreves, ki iščejo svoj življenjski prostor med skalami. Na dveh grmih drena opazim drobne rumene cvetove, sicer pa sonce ravno prav greje in veter rahlo pihlja med tem enournim vzponom.
Na travniku pod Brajkovo stijeno ugledamo velika lesena korita z zelenimi algami, preko katerih se preliva voda. Včasih so tu napajali živino in hodili iskat vodo za gospodinjstvo. Pod potjo se voda nabira v majhnem jezeru.
Nekaj minut hoje više, na višini 1010 metrov, stoji Planinska koča "Kuča na Koritima" Planinskega društva "Glas Istre" iz Pule. Večina je odšla naprej na Veliki Planik - najvišji vrh Ćićarije (1272 metrov nadmorske višine, dve uri hoda v eno smer), naša manjša skupina pa uživa gostoljubje gostiteljev ob čaju, kavi, žganih pijačah in klepetih. Prizadevni Tone se dogovarja za pohode v prihodnje po Istri in Sloveniji, ostali pa se veselimo novih doživetij.
Dovolj zgodaj se odpravimo v dolino - tokrat po daljši, ampak manj strmi poti ("Konjska staza") in uspemo priti do avtobusa pred glavnino.
V vasi ogledujemo vodno zajetje iz leta 1897, v gozdu nad nami stoji Cerkev svetega Blaža iz konca 16. stoletja, v nekdanji šoli je zdaj Spomen dom, na težke čase druge svetovne vojne pa spominjajo kar trije spomeniki z imeni padlih in žrtev bombardiranja.
Med vožnjo do Buzeta že nestrpno pričakujemo pozno kosilo v Bistroju Sandy, kjer nas pričaka velika ekipa s hitro postrežbo in okusno hrano. Po dobri zelenjavni juhi še topla predjed v obliki golaža s testeninami, potem pa polni ovali: dve vrsti mesa, klobasice, krompir, kislo zelje, za povrh pa še neke vrste skutinega zavitka. Nihče ne bi mogel ostati lačen.
V Sevnico se ob vsem "iztovarjanju" sopotnikov in sopotnic vrnemo v rekordnem času - kmalu po deseti uri. Tone + Toni + Lojze je ekipa, ki garantira zanimiv in užitkov poln dan!
Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) - tokrat izjemoma ob devetih. Obvezna kavica, klepet in odločitev: gremo pogledat v Krakovski gozd, kako je z zvončki.
Z dvema avtomobiloma (osem nas je) se zapeljemo ob Savi ter na brežinah občudujemo prave grede malih zvončkov. Skozi Krško, potem pa po polju in pred naseljem Sajevce pri Kostanjevici na Krki zavijemo proti Leničevemu domu. Še malo naprej, potem pa na primernem mestu parkiramo.
Ravna cesta je pred nami, ko korakamo proti Pragozdu, na obeh straneh pa se drevje ogleduje v vodi.
Šele v okolici oznake za Pragozd nas razveselijo veliki zvončki - kronce. Visoki in košati šopi, vendar jih ni toliko kot včasih, ko nisi mogel hoditi med njimi, ne da bi kakšnega pohodil.
Foto: Ljubo Motore in Vinko Šeško.
Visoki štor porabimo za mizo, se malo okrepčamo, potem pa krenemo nazaj.
V oblačnem dopoldnevu smo si privoščili svež zrak in lepote cvetja.
Skupina Posebna prijateljska potepanja: 20 nas je na vlaku ob 7.43 z Železniške postaje Sevnica, naš cilj pa je Hrastnik. Nimamo veliko zamude in malo počakamo na lokalni avtobus ob 8.47, med čakanjem pa rečemo kakšno o Hrastniku. Rahlo rosi, sicer pa je napoved dež preko celega dneva. Šofer avtobusa se jezi, da bi morali skupino najaviti, pa me prav zanima, kaj bi v tem primeru napravili. Avtobus pa je bil tako in tako skoraj prazen. Izstopimo na križišču in se vrnemo do Muzeja Hrastnik, kjer nas že čaka gospa Špela Ulaga, ki je naša vodnica pet ur - ne samo z besedami, tudi s srcem. Tu in tam vmes omenimo kavo, pa zanjo ni bilo ne časa, ne prilike.
Leta 1973 so poslopje nekdanje "nemške šole" uredili kot muzej, prej je imel Hrastnik posamezne zbirke in razstave v različnih prostorih. Zdaj si je v pritličju mogoče ogledati prikaz arheološkega najdišča Podkraj, opremo hrastniške gospode, kotička Steklarne Hrastnik in Kemične tovarne Hrastnik.
V prvem nadstropju je še posebno zanimiva stara šolska učilnica, kjer se prelevimo v učenke in učence osmega a z vsemi značilnostmi - tudi klepetom med razlago.
Na hodniku spet samo kotiček za premogovnik (zaprt je), zraven pa prikaz društvenega in kulturnega življenja v Hrastniku. Posebni prostori so namenjeni drugi svetovni vojni, čevljarstvu in kmetijstvu.
Nekaj prav posebnega pa nam vodnica pokaže pod streho: lutkarstvo (marionete in ročne lutke), kombinacijo muzeja in delujočega lutkarskega gledališča pod okriljem Društva Marionetno gledališče Jurček. Kdo bi temo bolje predstavil kot človek, ki sam oblikuje lutke, sceno, prireja scenarije, vodi lutke ... Odkrije nam skrivnosti nitk, s katerimi premikaš marionete, nas vzpodbudi, da bi sami poskušali ravnati z njimi, nas povabi za oder, da vidimo, kako lutkarji delajo. Pokukamo tudi k igračam na posebni razstavi in si v pritličju ogledamo scene posameznih predstav. Kar zamika nas, da bi kdaj prišli na kakšno.
Zunaj se je zjasnilo, tu in tam pokuka sonce izza oblakov, dežja pa do popoldne ni več. Hodimo po stezi za pešačenje, ne prezremo rojstne hiše Lidije Šentjurc in njenega spomenika, na stavbi pa je tudi spominska tabla generalu Maistru. V Turistični pisarni poravnamo po pet evrov na osebo za oglede in vodenje,
potem pa se oglasimo še v Mladinskem centru, kjer občudujemo svojski mozaik, stkan iz stvari, ki so značilne za ta kraj.
Pot nas vodi še navkreber, na levi je vhod v jamo Ojstro (kar skozi hišo), na desni vidimo ostanke rudniških naprav in na eni izmed sten stensko poslikavo ukrajinskega mojstra (Hrastnik je pobraten z ukrajinskim mestom). Od rudniškega naselja je ostala samo ena hiša z Mlakarjevim stanovanjem, ki spada k Muzeju. Eden zraven drugega: ena vrata in eno okno, prvi prostor, ki je kuhinja, kopalnica (stranišče je bilo zunaj, po vodo je bilo treba na potok), dnevna soba, otroška igralnica .... Druga soba je bila spalnica z enim oknom na majhno verando, na kateri so običajno posadili trto izabele. V takem stanovanju se je drenjalo tudi deset ljudi. Pred hišo še skupna peč. Mlakarjevo stanovanje je znano tudi po tem, da so se v njem zbirali komunisti.
Spustimo se spet v enega izmed središč mest (pravega sploh ni, tudi urbanistično je mesto zelo pisano in raznoliko) in končno sedemo k okrepčilo v lokalu Rondo. Prej naročena malica po sedem evrov in pol nam tekne, pa kakšna pijača zraven tudi.
Z lokalnim avtobusom okrog dvajset minut čez dve (vozijo na vsakih dvajset minut) se zapeljemo na Železniško postajo Hrastnik, kjer počakamo na vlak, ki naj bi pripeljal ob 15.48. Nekaj zamude ima, kljub temu pa smo pred pol peto v Sevnici.
Neverjetno, kakšna bogastva skrivajo manjša, na videz vsakdanja mesta!
Video:
HRASTNIK
Hrastnik ima okrog pet tisoč prebivalcev, je sedež župnije in občine z okrog devet tisoč prebivalci. Ima industrijski in rudarski pečat, razpotegnjen pa je po dolini potoka Boben, nad katero se dvigajo 500 do 800 metrov visoka pobočja. Na tem področju so našli keltsko grobišče in ob Savi ostanke starorimskega svetišča iz prvega do četrtega stoletja našega štetja. V srednjem veku so bili tu kmečki zaselki, pisno je omenjen v 13. stoletju, uradno ime se pojavi šele leta 1932 - po hrastih, ki jih je bilo tu včasih veliko, zdaj pa jih ni več; mesto od leta 1952. Premog začnejo kopati leta 1822, pomembna je bila izgradnja železnice po dolini Save (1849), rudnik pa je imel svojo železnico do nje. Uporabljali sta jo tudi Steklarna in Kemična tovarna, ki sta začeli obratovati leta 1860. Delavci in delavke so bili zelo aktivni na kulturnem področju: dve pihalni godbi, marionete ... Obdobje med drugo svetovno vojno je zaznamovalo močno odporniško gibanje, po vojni tudi povojni poboji.
MUZEJ HRASTNIK
1. Pokrajinski muzej Celje je uredil razstavo Arheološko najdišče Hrastnik - Podkraj iz starorimskih časov (prvo do četrto stoletje našega štetja; svetišče in štirje bivalni objekti) s predstavitvijo rečnih božanstev Savusa in Adsalute (božanstva brzic), treh votivnih kamnov za varno vožnjo po reki, posod in drobnih predmetov.
2. Hrastniška gospoda. Prostor prikazuje pohištvo in opremo lastnikov Rudnika ter obeh tovarn, ki so si v Hrastniku zgradili vile. Vse je prekosil grad, ki ga je leta 1894 zgradila hčerka Kemične tovarne baronica Emma de Seppi po vzoru tržaškega Miramara, pa mu ni dosti podoben. Že dolgo časa sameva in propada, je pa v občinski lasti kot spomenik lokalnega pomena.
3. Steklarna in Kemična tovarna: ali si bil "knap" ali "glažar" - med sabo se niso marali, tudi medsebojne poroke so bile problem. Konkurenca pa je bila tudi dobra: če so imeli eni "pleh" musko, so jo ustanovili tudi drugi, imeli so dva pevska zbora, dve gledališki skupini, nogometni ekipi. Tudi prehrana je bila različna: prežganka, prečmuh (fižol z jabolki), grenadirmarš (krompir s testeninami), funšterc ("knapovsko sonce"), ajmoht iz zajca (glažarji), krumpantoč (krompirjeva palačinka - glažarji). Od Steklarne je ostala izdelava stekleničk za parfume in alkohol, steklopihaških izdelkov ni več, včasih pa je bilo tudi 300 različnih izdelkov. Trenutno del proizvodnje stoji. Obe tovarni sta v Muzeju predstavljeni v dveh kotih majhnega prostora. V Steklarni so včasih delali v brigadah in so znotraj njih čuvali svoje znanje in izkušnje. Za razliko od "glažarjev" so rudarji "kumarati", držijo pod zemljo vsi skupaj, ni zavisti in konkurence, saj so drug od drugega življenjsko odvisni. V omarah je nekaj pihanih izdelkov, nekateri so bili vliti v kalupe, na "onpikane" pa so dodali določene elemente. Kemična tovarna TKI dela solno kislino, pralne praške, čistila, prehrambene dodatke ..., s kozmetiko niso bili uspešni, izdelavo zdravil so pa nepremišljeno zavrnili.
4. Osnovno šolstvo v Zasavju: učilnica s pohištvom iz šestdesetih let (delno iz tridesetih), kjer otrokom lahko zaigrajo pouk v tridesetih letih (učna ura lepopisja): haljice, rokavčki, pero, črnilniki, predloge za pisanje; pa tudi palica, koruza za klečanje v kotu in oslovska maska. Včasih morajo kakšnega otroka pomiriti, ker se ustraši strogega načina pouka.
5. Hrastniški premogovnik: majhen prikaz z orodjem in varnostno svetilko ("ziherca"), ki je ugasila, če je bila nevarnost plina. Lopata "herz šafla", v Trbovljah ji rečejo "pik as", ker jo veliko držijo pokonci, namesto, da bi delali.
6. Društveno in kulturno življenje v Hrastniku: dve godbi (rudarska je druga najstarejša v Sloveniji), štiri vrste gasilcev, projektor za filme z Dola, znani gimnastičarji, stadion z malo prekratko tekaško progo, plavalni bazen, smučišče.
7. Kmetijstvo v Hrastniku: jarem, posebna naprava - klešče za prijem prašiča pred zakolom, čelešnik za luč s trskami.
8. Hrastniška obrt s poudarkom na čevljarstvu: čevljarska delavnica.
9. Druga svetovna vojna: natančni pregled dogajanj.
10. Lutke in lutkarji: februarja 1947 so odigrali v Hrastniku prvo marionetno predstavo, šele eno leto kasneje je bilo ustanovljeno Lutkovno gledališče ljubljansko. Fantje, ki so hodili v Obrtno šolo v Trbovlje, zaposleni v Rudniku Trbovlje, so pod vodstvom profesorja sklenili, da bi imeli aviatični klub. Naredili so manjše letalo, ki pa je strmoglavilo in se razletelo. Profesor Silvo Košutnik jim je svetoval, da jih nauči delat marionete in s predstavami zaslužijo denar za nov avion. Pozabili so na avion in trideset let delali samo marionete, kraljice lutk. Kasneje se je priključilo še nekaj žensk. Tehnični vodja in režiser je bil Vili Kohne. V sedemdesetih letih so začele postajati popularne ročne lutke, zato so ob proslavi 30-letnice z marionetami naredili malo premora, jih spravili. Čez sedem let so rušili hišo, kjer so bile, in veliko je bilo uničenih, kar so rešili (70 od 240), so prinesli na podstrešje sedanjega Muzeja. Čez sedem let jih je odkrila kustosinja iz Trboveljskega muzeja, prepoznala njihovo veliko vrednost in je začela iskati podatke, o njih napisala knjigo in pripravila razstavo. Glave za lutke iz lipovega lesa je delal Lojze Lavrič (akademski kipar in rezbar, napravil na osvobojenem ozemlju med vojno predstavo), drugo so v Društvu izdelovali sami. Za plačilo je dobil les in premog. Po njegovi smrti je lutke delal Anton Jezovšek, bolj enostavne, manj prefinjeno izdelane. Na razstavi je nekaj lutk z vodili in te lahko še zdaj uporabljajo za igro. Od leta 2010 deluje Marionetno gledališče Jurček in ob izpadu enega igralca je vskočila Špela Ulaga, ki z vsem srcem deluje za lutke in z lutkami: jih izdeluje (išče nove materiale in možnosti za 3D izdelavo), pripravlja sceno, scenarije, lutke vodi. Oder je pri njih sorazmerno majhen: tisti, ki vodijo lutke, stojijo na višjem delu, spodaj sedijo drugi, ki govorijo besedilo. Sicer pa imajo v ponedeljek ob šestih zvečer vaje in se jim lahko pridružimo. Čas predstav lahko izvemo na njihovi spletni strani ali Facebook strani.
Ob marionetah so razstavljene različne vrste igrač.
PO HRASTNIKU
Dva spomenika Stojana Batiča, rojstna hiša Lidije Šentjurc s kipom in spominska tabla generalu Maistru, ob potoku Boben. Mozaik v Mladinskem centru. Mlakarjevo stanovanje.
Spet se obeta deževen dan, ampak Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca se ne da: ob osmih smo na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) in kar takoj kavica ter klepet.
Osem nas je in z dvema avtomobiloma se odpeljemo do Spara,
naprej v hrib proti pokopališču pa peš. Ob cesti že opažamo drobne cvetke navadnega malega zvončka, na travniku pri gozdu pa jih je še več in vmes tudi kakšen žafran.
Foto: Ljubo Motore.
Z grebena se nam odpirajo pogledi na vse strani: pokrajina pa je prekrita z raztresenimi meglicami. Ogledamo si Senzorični vrt, v katerem se nasadili nekaj novih grmičkov. Na križišču zavijemo na desno, potem pa navzdol na Drožanjsko cesto. Pri Klavnici je treba spet v breg.
Pod sevniškim gradom nas čakajo prave grede zvončkov: v šopih in posamično. Malo se preizkusimo v prepoznavanju dreves, potem pa povzpnemo pred grajsko poslopje.
Posnetek z aparatom Vinka Šeška.
Foto: Ljubo Motore.
Okrepljeni se vračamo ob Savi in ob enajstih smo v glavnem že vsi doma.
Skupina Posebna prijateljska potepanja, danes nas je sedem, in že običajni vlak ob 7.43 z Železniške postaje Sevnica - z običajno zamudo. Zveza v Zidanem Mostu počaka, v Celju smo še dovolj zgodaj, da v malo hitrejšem tempu pridemo na Avtobusno postajo Celje in na avtobus za Velenje ob 9.10. Na vmesnem cilju smo celo minuto prezgodaj in točno ob desetih zasedemo prostore na avtobusu proti Slovenj Gradcu. Še pred enajsto smo na cilju in pod dežniki (cel dan nas po malem zmaka) se odpravimo proti staremu središču mesta. Meškova ulica je lep primer hiš s srednjeveško podobo, razveseli nas njihova enotnost in posebna barvitost, V tem stilu se nam pokaže tudi Glavni trg: samo eno zgradbo opazimo, da kazi podobo; kustosinja kasneje omeni, da je ušla kontroli.
Cerkev svete Elizabete, najstarejša zgradba v mestu, nas preseneti s svojo velikostjo, razgibano gradnjo,
predvsem pa s svojo notranjostjo, kjer so v velikem kontrastu gotski strop in bogati baročni oltarji. Zraven stoji manjša Cerkev svetega Duha, ki je bila včasih špitalska kapela, danes pa kulturniki in cerkveno osebje ne najdejo skupnega jezika za kakšno razstavo ali podobne dogodke. Najdemo tudi spomenika Jakobu Sokliču in Francu Ksaverju Mešku.
Ko iščemo ostanke obzidja, nam pri tem pomaga prijazni gimnazijec, katerega šola stoji tam blizu. Le pas kamenja in komaj vidna tabla spominjajo na nekdanje obrambni zid.
Sprehodimo se še po Parku herojev,
potem pa na Glavnem trgu najdemo lokal Kuf'r, ki se hvali, da je poln dobrot za lačne in žejne. Pri njih imamo naročeno malico, ki z juho in solato iz solatnega bifeja stane 8,90 evra. Strežejo pa v več prostornih in lepo urejenih hotelskih jedilnicah.
Ko se okrepčamo, krenemo mimo muzeja Kam le čas beži… (muzejska zbirka o ansamblu Štirje kovači), mimo rojstne hiše Huga Wolfa, ki je tudi muzej in mimo hiše likovnih umetnikov Straussov.
Na poti do nekdanje mestne hiše, ki je zdaj Koroški pokrajinski muzej, naletimo na nekaj zanimivih skulptur: tudi na Kogojevega konja in grozljivi Tisnikarjev kip.
Sledi voden ogled Muzeja za sedem evrov po osebi. V več sobah je na ogled zbirka Jakoba Sokliča, župnika in prvega muzealca v Slovenj Gradcu, ki je stvari zbiral okrog 40 let.
Obsega preko 1800 predmetov, od tega arheološke, etnološke, kulturnozgodovinske in zgodovinske predmete, numizmatično zbirko, likovno zbirko starejše umetnosti in zbirko sodobne likovne umetnosti 20. stoletja in kotiček Huga Wolfa.
V sklopu Sokličeve zbirke je razstavljena tudi knjižnica, ki jo je Jakob Soklič podedoval od Franca Ksaverja Meška ob njegovi smrti leta 1964 in vsebuje preko 6000 knjižnih enot in je urejena kot spominski kotiček. Vodnica nam predstavi življenje zbiratelja in zasnovo razstave (prostori v različnih barvah in z vrtljivimi kubusi - kockami z informacijami) ter veliko podatkov o razstavljenem ter avtorjih likovnih del.
Predstavljajo tudi prenovljeno zbirko rimskih kamnitih spomenikov in dve občasni razstavi: V vrtincu sprememb (prikaz časa po letu 1945) in V Slovenskim Gradci (500 let od prihoda prvega protestantskega pridigarja v mesto) v nekdanjih zaporih.
Po ogledu si privoščimo kavo in počitek v Mestni kavarni Ars Cafe.
Potem pa zavijemo še proti Dvorcu Rotenturn mimo Čevljarske delavnice Levovnik.
Počasi se vračamo proti Avtobusni postaji Slovenj Gradec, kjer počakamo avtobus za Maribor ob 15.10, ki ima nekaj minut zamude. Vozimo se po megleni dolini Drave, snega je manj kot pred enim tednom, čas hitro mine v pogovoru z zanimivim sopotnikom.
Ujamemo vlak ob 17.20 za Zidani Most, okrog pol osmih smo v Sevnici.
Podrobnosti pod video posnetki.
Video:
SLOVENJ GRADEC (stari del mesta)
Mesto ima okrog 7.600 prebivalcev, je sedež občine in središče Mislinjske doline, skupaj z Ravnami na Koroškem in Dravogradom tvori somestje ter središče Koroške razvojne regije (Regija treh dolin). Znana je Splošna bolnišnica, imajo osnovne šole, Šolski center, Gimnazijo, Fakulteto za tehnologijo polimerov, Fakulteto za zdravstvene in socialne vede, Višjo strokovno šolo. Poleg Koroškega pokrajinskega muzeja so tu še Galerija, Knjižnica Franca Ksaverja Meška, Glasbena šola, radijska in televizijska postaja. Generalni sekretar OZN je mesto leta 1989 proglasil za mesto miru.
Arheološka najdišča pričajo o zgodnji naselitvi tega področja (Iliri, Kelti, rimska poštna postaja). Sama naselbina je omenjena leta 1091, utrjen grad tudi že konec 11. stoletja, mesto postane leta 1267. Habsburžani so ga v 14. stoletju obdali z močnim obzidjem, v 15. in 16. stoletju mesto doživi razcvet obrti in umetnostne obrti.
Cerkev svete Elizabete je najstarejša zgradba v mestu: leta 1251 jo je oglejski patriarh Bertold posvetil svoji nečakinji. Romanska osnova je vidna v cerkveni ladji in enem oknu, dopolnili so zgradbo v času gotike in renesanse, oprema pa je v glavnem baročna. Glavni oltar je eden največjih dosežkov slovenske baročne oltarne arhitekture. Avtorja sta Janez Jakob Schoy iz Gradca in Franc Mihael Strauss iz Slovenj Gradca (slika svete Elizabete).
Rojstna hiša Huga Wolfa (1860 - 1903), ki je izviral iz usnjarske družine slovenskega porekla, je tudi del Muzeja. Mlada leta je preživel v Slovenj Gradcu in veljal za čudežnega otroka, virtuoza na violini. Sicer je živel na Dunaju kot neprekosljiv mojster slavospevov. Umrl je mlad, duševno bolan.
Dvorec Rotenturn je nastal v 15. stoletju iz obrambnega stolpa kot utrjena graščina. Zdaj je sedež Mestne občine in prostor za kulturne dogodke.
Ponedeljkova skupina Planinskega društva Lisca Sevnica: običajno zbiranje ob osmih na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica), kavica, klepet in načrt za pohod.
Šest nas je in z dvema avtomobiloma se zapeljemo po dolini Mirne, prečkamo Mirno in Križišče, potem pa naprej proti Cerovcu do križa, kjer parkiramo.
Pešačimo po cesti, ki se odcepi desno, občudujemo, kako je vzdrževana, z močnimi mostovi - verjetno za prevoz lesa. Potok ima kar visoko vodo, levo in desno se vzpenja gozd.
Spodnji posnetek: Vinko Šeško.
Teren se malo odpre pri Domačiji Peku, ki je vzorno urejena za sprejem gostov: obnovljena poslopja, lepo vzdrževana okolica. Podamo se na desno ob potočku in izvirih vode v bregu.
Vrnemo se do avtomobilov in peljemo po makadamski cest do Repšetove kapelice. Po grebenu krenemo proti Šentjanžu in se z njega razgledujemo po slikovitih parcelah in strminah. Na pokopališču obudimo spomin na nam znane pokojne.
Spodnji posnetek: Vinko Šeško.
Dan je mračen, oblačen in v Medvedovem brlogu nam zadiši kuhanček s sladkim okrepčilom.
Vlak z Železniške postaje Sevnica ob 7.43 - z njim se skupina Posebna prijateljska potepanja pogosto odpelje, tokrat z 12 minut zamude. Vlak v Zidanem Mostu nas počaka, v Celju imamo dovolj časa za premik na Avtobusno postajo Celje.
22 nas je, tu se nam pridruži še triindvajseta. Šofer na avtobusu za Velenje je tujec in nam ne zna pomagati v dilemi, če bomo v Velenju lahko ujeli avtobus za Slovenj Gradec. Telefoniram na Nomago v Celju, ti me dvakrat prevežejo na Avtobusno postajo v Velenju, kjer pa telefon zvoni v prazno. Dobim pa zvezo z Avtobusno postajo Slovenj Gradec, kjer me uslužbenka potolaži, da avtobus počaka, če ni preveč zamude, sicer pa avtobusi na tej relaciji vozijo večkrat na uro. To ni čisto res, tako je samo nekajkrat na dan. No, v Velenje se pripeljemo celo dve minuti prezgodaj in ni problema s prestopanjem. Že od Pirešice naprej opažamo, da je več snega kot pri nas, od Velenja naprej pa sploh. Z zanimanjem sledimo vožnji po cesti skozi Hudo Luknjo, opazimo nekdanjo traso železnice, po kateri poteka kolesarska pot in dve lepo ohranjeni nekdanji železniški postaji: v Mislinji (Picerija Vagon) in v Slovenj Gradcu. Slovenj Gradec nas pozdravi z oblaki in meglicami više v hribih, ni pa dežja.
Najprej toalete,
potem pa mimo krožišča in zanimivega obeležja na Pohorsko ulico. Malo navkreber je treba in na desni se že kaže Pergerjeva hiša, kamor smo namenjeni.
To je Medeni raj, ena najbolj obiskanih turističnih točk v zasebni lasti v Sloveniji s tradicijo od leta 1757: Perger - medičarstvo, lectarstvo in svečarstvo. Skozi kovinsko ograjo nas pozdravi prijazna štirinožna "mrcina", za njo pa še zanimivi gostitelj Hrabroslav (Hrabro) Perger, trenutno človek z največ izkušnjami v družini. Najprej nas popelje v pasje domovanje: hišo z več sobami, tudi kuhinjo (kuhati mora gospodar, ne pes) in dnevno sobo s televizorjem (ne vem, kdo menja programe, gleda risanke, politike pa ne mara).
V sprejemnici (ne več v pasji hiši) ni na stenah in v prostoru niti končka praznega prostora: od fotografij družine, priznanj, do različnih izdelkov, med katerimi je tudi šah za Gasparova iz medenjakov (šest mesecev dela). Za vsak večji in pomembnejši izdelek obdržijo kopijo. Miha mora obrniti list na steni in odkrije zvonec skritih želja, jaz kot vodja trikrat pozvonim z zvoncem in cela skupina s tem dobi pozitivno energijo. Potem pa dobrodošlica, vsak dobi tudi verz, ki jih lahko preberete pod video posnetki. Verzi morajo biti tudi na lectovih srčkih in Hrabroslavova mama je kot profesorica slovenščine skrbela zanje, zdaj pa to nadaljujejo on (petnajst tisoč verzov že ima). Predstavi bogato tradicijo svoje družine, ki že od leta 1757 dela kot so jih predniki učili. Lectarstvo je razvito samo v nekdanjih avstroogrskih deželah, lectarji pa so tudi svečarji. Iz medu napravijo 20-krat do 30-krat dodano vrednost. Delali so tudi 12 tisoč okraskov za jelke v Vatikanu, izdelujejo za slovenski protokol (energetske sveče: porabijo 800 kilogramov medu za en liter parfuma). Vsaka slika, vsak predmet v tem prostoru ima svojo zgodbo in Hrabro jih v zanosu niza eno za drugo. Pohvali se z obiski Dalaj Lame, Pavarottija, dveh slovenskih predsednikov. Spregovori o družini, svoji izkušnji, ko je kot štiriletni otrok padel v vročo maso za bonbone in potem je bil šest mesecev v komi, a se je izvlekel. Eden izmed starejših bratov je umrl in mati ni želela imeti več otrok. Ko jo je mož le pregovoril, se je rodil on in dobil ime Hrabroslav, da bi se hrabro boril za življenje. Postreže nam s staro slovansko pijačo ol in medenim žganjem, medenjaki (brez konzervansov, brez jajc in maščobe, jajca so zraven le, ko moški mešajo) in različnimi bio bonboni. Napisal je tudi knjigo, ki jo bo predstavil v sevniški knjižnici. Na naslovnici je Hrabro predstavljen kot hudič, zdaj že pokojna žena pa kot angel.
Z dvigalom se popeljemo v nadstropje (eni vstopijo, da ga polepšajo, drugi obtežijo), kjer nas čaka še več njihovih izdelkov, ki se pojavljajo v 142 galerijah in muzejih po svetu. Pri oblikovanju sodelujejo z Oskarjem Kogojem. Ogledamo si posnetke o izdelavi, o srednjeveških dnevih (Srednjeveški preludij s 15 metrom dolgim medenjakom, plačevanje s posebnimi novčiči - prva kovnica v Sloveniji je bila v Slovenj Gradcu) Hrabro ima rad obiskovalke in obiskovalce, ne mara pa ljudi, ki mislijo, da zaradi položaja ali imena lahko dobijo pri njih izdelke zastonj ali za polovično ceno. Prodajajo po celem svetu, problem pa so količine: Kitajci bi naročili po nekaj kontejnerjev vsakih bonbonov, oni pa vsega skupaj ne izdelajo enega letno.
Na listku obkrožimo odgovor, kdaj je začetek firme, in izžrebamo tri nagrajence. V trgovinici kupimo različne izdelke: medenjake, bonbone, energetske sveče ...
Potem pa še skupinsko fotografiranje.
Na malico malo zamujamo, ampak v Restavraciji Preša nam jo prihranijo. Okrepimo se z jedačo in pijačo, potem pa se odpravimo proti središču mesta. Skupaj ugotovimo, da bi stari del mesta prihranili za naslednjič. Avtobus za Velenje odpelje ob 15.20, deset minut prej pa v Maribor. Kar hitro se odločimo za njega in tako si ogledamo tudi dolino Drave. Ujamemo vlak ob 17.20 in okrog pol osmih smo v Sevnici.
Video:
DOBRODOŠLICA
Na katero koli destinacijo boste šli, dobrodošlice kot pri nas, niti približno takšne, se nikjer drugod ne dobi. Zato dobrodošli, prelepi vi vsi, ki v spremstvu postavne Romana ste prišli. Vi, ki kultura vam tuja ni, vi, ki občudujete vse lepe reči, vi, ki se radi družite, veselite, ki radi kaj nenavadnega doživite, pa sploh vi, ki slovenske ste krvi, za katere vemo vsi, da jih pamet gor drži. Vi ste k nam prišli, da videli bi, kako se pri naši hiši najboljša energija na veliko deli, kako delamo iz srca za tisočera, kako skrbimo za vse ljudi in nam denar glavno vodilo ni. Mnogi iz celega sveta pri nas so že bili in ker ste sedaj piko na "i" naredili še vi, dragi moji:
-lepa Romana, ki vse naj, naj organizirati zna, je družabna in brihtna, zato pa jo je vsaka klapa vesela,
-lepa Alenka, ki zares najboljša je njena pečenka,
-pa naš Cveto, ki ljubi, ljubi zelo zavzeto,
-lepa Milica, ki ji pri ličenju nikdar ne manjka nohtna pilica,
-lepa Pavla, ki za brezvezne stvari nikdar denarja ne zapravlja,
-lepa Cveta, ki se ji v naslednjih dneh samo dobro obeta,
-lepa Marica, ki je ponosno samozavestna kot prava carica,
-lepa Marija, ki dama je fina in za svoje najdražje zelo rada darila zavija
-lepa Sonja, ki zmeraj lepo diši in sploh ne mara odvratnega vonja,
-lepa Olga, ki za dom lepo skrbi brez vsakega dolga,
-lepa Mari, ki obišče kdaj prijateljico, ki živi v sosednji fari,
-lepa Ivica, ki ni rada z ljudmi, ki so mrko resni in čisto brez vica,
-lepa Danica, ki je zelo sposobna in obvlada več kot dva poklica,
-lepa Anica, je zelo lepa in dobra njena potica,
-lepa Marta, ki glasbene skupine pozna, zanimiva pa ji je skupina Sidarta,
-lepa Ivanka, ki je vestna, marljiva, poštena, je pa tudi kdaj zaspanka,
-lepa Jelka, ki je zelo šarmantno postavna belka in njen Aleš, ki Jelko ima, zato pa srečen je za dva,
-lepa Marjetka, ki se veseli vsakega loto zadetka,
-in naš Miha, ki, ko kakšno mlado zagleda, močno zadiha,
-lepa Irena, ki ne mara, ko ji pri vožnji od zadaj tuli policijska sirena,
-tukaj je še naša Jožica, ki nima rada, da jo kar vsak žica,
-lepa Mira, ki se izogiba prepira, ki napredka nikoli ne zavira, pa čeprav ne mara vrhunskega plesnivega sira
-pa druga lepa Anica, ki je naravno lepa in ni taka kot nališpana purgerska Hrvatica,
-pa še naš Branko, ki ljubi svojo veliko bolj kot napolitanko.
In prav zato bomo ves čas obiska pri nas lepo skrbeli za vas, vas razvajali, dosti novega boste izvedeli, ideje za obdaritev svojih najdražjih boste dobili, videli stvari, ki jih nikjer drugod na Zemlji ni. Skratka: naredili bomo vse tako, da izlet pri nas ostal bo v najlepšem spominu za večno v vas. In, ker srce veliko imamo, ga z največjim veseljem z vami deliti znamo.
Značilna upokojenka, doma iz Sevnice, ki mora zelo dobro razporejati čas, da ga ne zmanjka. Ne sme ga biti premalo za vandranje po hribih in dolinah, doma in na tujem; tudi računalnik naj ne sameva preveč, pa knjige in križanke tudi ne...
Da si boste moj natrpan urnik bolje predstavljali, lahko pobrskate po tem spletnem dnevniku. Vsebino lahko komentirate, na objave pa se lahko tudi naročite.
Sporočila mi lahko pošiljate na naslov: rivacic@gmail.com.
Veliko zadovoljstva!
