Hrastnik - 11. 2. 2026

Skupina Posebna prijateljska potepanja: 20 nas je na vlaku ob 7.43 z Železniške postaje Sevnica, naš cilj pa je Hrastnik. Nimamo veliko zamude in malo počakamo na lokalni avtobus ob 8.47, med čakanjem pa rečemo kakšno o Hrastniku. Rahlo rosi, sicer pa je napoved dež preko celega dneva. Šofer avtobusa se jezi, da bi morali skupino najaviti, pa me prav zanima, kaj bi v tem primeru napravili. Avtobus pa je bil tako in tako skoraj prazen. Izstopimo na križišču in se vrnemo do Muzeja Hrastnik, kjer nas že čaka gospa Špela Ulaga, ki je naša vodnica pet ur - ne samo z besedami, tudi s srcem. Tu in tam vmes omenimo kavo, pa zanjo ni bilo ne časa, ne prilike.

Leta 1973 so poslopje nekdanje "nemške šole" uredili kot muzej, prej je imel Hrastnik posamezne zbirke in razstave v različnih prostorih. Zdaj si je v pritličju mogoče ogledati prikaz arheološkega najdišča Podkraj, opremo hrastniške gospode, kotička Steklarne Hrastnik in Kemične tovarne Hrastnik. 

V prvem nadstropju je še posebno zanimiva stara šolska učilnica, kjer se prelevimo v učenke in učence osmega a z vsemi značilnostmi - tudi klepetom med razlago. 

Na hodniku spet samo kotiček za premogovnik (zaprt je), zraven pa prikaz društvenega in kulturnega življenja v Hrastniku. Posebni prostori so namenjeni drugi svetovni vojni, čevljarstvu in kmetijstvu.

Nekaj prav posebnega pa nam vodnica pokaže pod streho: lutkarstvo (marionete in ročne lutke), kombinacijo muzeja in delujočega lutkarskega gledališča pod okriljem Društva Marionetno gledališče Jurček. Kdo bi temo bolje predstavil kot človek, ki sam oblikuje lutke, sceno, prireja scenarije, vodi lutke ... Odkrije nam skrivnosti nitk, s katerimi premikaš marionete, nas vzpodbudi, da bi sami poskušali ravnati z njimi, nas povabi za oder, da vidimo, kako lutkarji delajo. Pokukamo tudi k igračam na posebni razstavi in si v pritličju ogledamo scene posameznih predstav. Kar zamika nas, da bi kdaj prišli na kakšno.

Zunaj se je zjasnilo, tu in tam pokuka sonce izza oblakov, dežja pa do popoldne ni več. Hodimo po stezi za pešačenje, ne prezremo rojstne hiše Lidije Šentjurc in njenega spomenika, na stavbi pa je tudi spominska tabla generalu Maistru. V Turistični pisarni poravnamo po pet evrov na osebo za oglede in vodenje, 

Vir fotografije.

potem pa se oglasimo še v Mladinskem centru, kjer občudujemo svojski mozaik, stkan iz stvari, ki so značilne za ta kraj.

Pot nas vodi še navkreber, na levi je vhod v jamo Ojstro (kar skozi hišo), na desni vidimo ostanke rudniških naprav in na eni izmed sten stensko poslikavo ukrajinskega mojstra (Hrastnik je pobraten z ukrajinskim mestom). Od rudniškega naselja je ostala samo ena hiša z Mlakarjevim stanovanjem, ki spada k Muzeju. Eden zraven drugega: ena vrata in eno okno, prvi prostor, ki je kuhinja, kopalnica (stranišče je bilo zunaj, po vodo je bilo treba na potok), dnevna soba, otroška igralnica .... Druga soba je bila spalnica z enim oknom na majhno verando, na kateri so običajno posadili trto izabele. V takem stanovanju se je drenjalo tudi deset ljudi. Pred hišo še skupna peč. Mlakarjevo stanovanje je znano tudi po tem, da so se v njem zbirali komunisti.

Spustimo se spet v enega izmed središč mest (pravega sploh ni, tudi urbanistično je mesto zelo pisano in raznoliko) in končno sedemo k okrepčilo v lokalu Rondo. Prej naročena malica po sedem evrov in pol nam tekne, pa kakšna pijača zraven tudi.

Z lokalnim avtobusom okrog dvajset minut čez dve (vozijo na vsakih dvajset minut) se zapeljemo na Železniško postajo Hrastnik, kjer počakamo na vlak, ki naj bi pripeljal ob 15.48. Nekaj zamude ima, kljub temu pa smo pred pol peto v Sevnici.

Neverjetno, kakšna bogastva skrivajo manjša, na videz vsakdanja mesta!

Video:

HRASTNIK

Hrastnik ima okrog pet tisoč prebivalcev, je sedež župnije in občine z okrog devet tisoč prebivalci. Ima industrijski in rudarski pečat, razpotegnjen pa je po dolini potoka Boben, nad katero se dvigajo 500 do 800 metrov visoka pobočja. Na tem področju so našli keltsko grobišče in ob Savi ostanke starorimskega svetišča iz prvega do četrtega stoletja našega štetja. V srednjem veku so bili tu kmečki zaselki, pisno je omenjen v 13. stoletju, uradno ime se pojavi šele leta 1932 - po hrastih, ki jih je bilo tu včasih veliko, zdaj pa jih ni več; mesto od leta 1952. Premog začnejo kopati leta 1822, pomembna je bila izgradnja železnice po dolini Save (1849), rudnik pa je imel svojo železnico do nje. Uporabljali sta jo tudi Steklarna in Kemična tovarna, ki sta začeli obratovati leta 1860. Delavci in delavke so bili zelo aktivni na kulturnem področju: dve pihalni godbi, marionete ... Obdobje med drugo svetovno vojno je zaznamovalo močno odporniško gibanje, po vojni tudi povojni poboji.

MUZEJ HRASTNIK

1. Pokrajinski muzej Celje je uredil razstavo Arheološko najdišče Hrastnik - Podkraj iz starorimskih časov (prvo do četrto stoletje našega štetja; svetišče in štirje bivalni objekti) s predstavitvijo rečnih božanstev Savusa in Adsalute (božanstva brzic), treh votivnih kamnov za varno vožnjo po reki, posod in drobnih predmetov.

2. Hrastniška gospoda. Prostor prikazuje pohištvo in opremo lastnikov Rudnika ter obeh tovarn, ki so si v Hrastniku zgradili vile. Vse je prekosil grad, ki ga je leta 1894 zgradila hčerka Kemične tovarne baronica Emma de Seppi po vzoru tržaškega Miramara, pa mu ni dosti podoben. Že dolgo časa sameva in propada, je pa v občinski lasti kot spomenik lokalnega pomena.

3. Steklarna in Kemična tovarna: ali si bil "knap" ali "glažar" - med sabo se niso marali, tudi medsebojne poroke so bile problem. Konkurenca pa je bila tudi dobra: če so imeli eni "pleh" musko, so jo ustanovili tudi drugi, imeli so dva pevska zbora, dve gledališki skupini, nogometni ekipi. Tudi prehrana je bila različna: prežganka, prečmuh (fižol z jabolki), grenadirmarš (krompir s testeninami), funšterc ("knapovsko sonce"), ajmoht iz zajca (glažarji), krumpantoč (krompirjeva palačinka - glažarji). Od Steklarne je ostala izdelava stekleničk za parfume in alkohol, steklopihaških izdelkov ni več, včasih pa je bilo tudi 300 različnih izdelkov. Trenutno del proizvodnje stoji. Obe tovarni sta v Muzeju predstavljeni v dveh kotih majhnega prostora. V Steklarni so včasih delali v brigadah in so znotraj njih čuvali svoje znanje in izkušnje. Za razliko od "glažarjev" so rudarji "kumarati", držijo pod zemljo vsi skupaj, ni zavisti in konkurence, saj so drug od drugega življenjsko odvisni. V omarah je nekaj pihanih izdelkov, nekateri so bili vliti v kalupe, na "onpikane" pa so dodali določene elemente. Kemična tovarna TKI dela solno kislino, pralne praške, čistila, prehrambene dodatke ..., s kozmetiko niso bili uspešni, izdelavo zdravil so pa nepremišljeno zavrnili. 

4. Osnovno šolstvo v Zasavju: učilnica s pohištvom iz šestdesetih let (delno iz tridesetih), kjer otrokom lahko zaigrajo pouk v tridesetih letih (učna ura lepopisja): haljice, rokavčki, pero, črnilniki, predloge za pisanje; pa tudi palica, koruza za klečanje v kotu in oslovska maska. Včasih morajo kakšnega otroka pomiriti, ker se ustraši strogega načina pouka. 

5. Hrastniški premogovnik: majhen prikaz z orodjem in varnostno svetilko ("ziherca"), ki je ugasila, če je bila nevarnost plina. Lopata "herz šafla", v Trbovljah ji rečejo "pik as", ker jo veliko držijo pokonci, namesto, da bi delali.

6. Društveno in kulturno življenje v Hrastniku: dve godbi (rudarska je druga najstarejša v Sloveniji), štiri vrste gasilcev, projektor za filme z Dola, znani gimnastičarji, stadion z malo prekratko tekaško progo, plavalni bazen, smučišče.

7. Kmetijstvo v Hrastniku: jarem, posebna naprava - klešče za prijem prašiča pred zakolom, čelešnik za luč s trskami.

8. Hrastniška obrt s poudarkom na čevljarstvu: čevljarska delavnica.

9. Druga svetovna vojna: natančni pregled dogajanj.

10. Lutke in lutkarji: februarja 1947 so odigrali v Hrastniku prvo marionetno predstavo, šele eno leto kasneje je bilo ustanovljeno Lutkovno gledališče ljubljansko. Fantje, ki so hodili v Obrtno šolo v Trbovlje, zaposleni v  Rudniku Trbovlje, so pod vodstvom profesorja sklenili, da bi imeli aviatični klub. Naredili so manjše letalo, ki pa je strmoglavilo in se razletelo. Profesor Silvo Košutnik jim je svetoval, da jih nauči delat marionete in s predstavami zaslužijo denar za nov avion. Pozabili so na avion in trideset let delali samo marionete, kraljice lutk. Kasneje se je priključilo še nekaj žensk. Tehnični vodja in režiser je bil Vili Kohne. V sedemdesetih letih so začele postajati popularne ročne lutke, zato so ob proslavi 30-letnice z  marionetami naredili malo premora, jih spravili. Čez sedem let so rušili hišo, kjer so bile, in veliko je bilo uničenih, kar so rešili (70 od 240), so prinesli na podstrešje sedanjega Muzeja. Čez sedem let jih je odkrila kustosinja iz Trboveljskega muzeja, prepoznala njihovo veliko vrednost in je začela iskati podatke, o njih napisala knjigo in pripravila razstavo. Glave za lutke iz lipovega lesa je delal Lojze Lavrič (akademski kipar in rezbar, napravil na osvobojenem ozemlju med vojno predstavo), drugo so v Društvu izdelovali sami. Za plačilo je dobil les in premog. Po njegovi smrti je lutke delal Anton Jezovšek, bolj enostavne, manj prefinjeno izdelane. Na razstavi je nekaj lutk z vodili in te lahko še zdaj uporabljajo za igro. Od leta 2010 deluje Marionetno gledališče Jurček in ob izpadu enega igralca je vskočila Špela Ulaga, ki z vsem srcem deluje za lutke in z lutkami: jih izdeluje (išče nove materiale in možnosti za 3D izdelavo), pripravlja sceno, scenarije, lutke vodi. Oder je pri njih sorazmerno majhen: tisti, ki vodijo lutke, stojijo na višjem delu, spodaj sedijo drugi, ki govorijo besedilo. Sicer pa imajo v ponedeljek ob šestih zvečer vaje in se jim lahko pridružimo. Čas predstav lahko izvemo na njihovi spletni strani ali Facebook strani.

Ob marionetah so razstavljene različne vrste igrač.

PO HRASTNIKU

Dva spomenika Stojana Batiča, rojstna hiša Lidije Šentjurc s kipom in spominska tabla generalu Maistru, ob potoku Boben. Mozaik v Mladinskem centru. Mlakarjevo stanovanje.