Kje drugje kot pod Golico! Z Jesenic je treba zaviti proti Planini pod Golico, se mogoče še sprehoditi preko Španovega vrha do Javorniškega rovta, ali se pa kar direktno zapeljati tja. Že okrog Doma Pristava je vse belo, više na travnikih in jasah je pa tako, kot bi jih sneg pobelil.
Planincem pa tak sprehod ni dovolj. Vleče nas više na Pusti rovt, kjer žarijo modre oči malega encijana, potem pa proti meji z Avstrijo, kjer se odprejo prekrasni pogledi na dolino Drave. Pogled nese vse do Vrbskega jezera in Celovca, na obzorju pa so spet zasnežene gore. Zdaj se obrnemo proti zahodu in ves čas hodimo po mejnem robu.
Na avstrijski strani nas pozdravljajo zaplate snega, na naši razkošje pomladnega cvetja. Človek si pa ne more kaj, da se ne bi obračal proti jugu in občudoval mogočnih Julijcev z očakom Triglavom in vsemi zelenimi dolinami pod njimi. Sedlo Kočna, Ptičji vrh, sedlo Suha - pobočje sledi pobočju vse do vrha Golice (1835 metrov). Na tej poti je še veliko popkov narcis, na samem pobočju med Kočo na Golici in vrhom pa resa, resa, resa... Toliko je na enem mestu še nisem videla. Koča je prijetno topla, gostoljubna. V dolino gremo po spodnji poti, spet prečimo in se vračamo preko Pustega rovta. Tudi Doma Pristava ne kaže ignorirati, tako se odpeljemo šele proti večeru. Ne sprašujte, koliko ur smo hodili. Uživali smo vsak trenutek ponedeljkovega pohoda!
Ni komentarjev:
Objavite komentar