Tone je imel pri sredini planinski skupini še prostor v avtobusu in tako se mi je uresničila dolgoletna želja, da obiščem to slikovito avstrijsko dolino in jezove za hidroelektrarne. Vstati je bilo treba zgodaj, saj je odhod ob petih zjutraj. Že čisto zbujeni in dobre volje se vkrcamo v mali avtobus in že brzimo mimo Ljubljane do Jesenic. Samo kratek postanek za minus in kakšen manjši plus, potem pa skozi karavanški predor, mimo Beljaka do Gmünda. Tam nas kažipoti že usmerjajo na Malta Hochalmstraße - planinsko panoramsko cesto.
Pred vstopom nanjo nas čaka presenečenje: na parkirišču pod slapom Fallbach - največjem na Koroškem in najvišjim v Avstriji (200 metrov) nas počakata Jerca in Jože, ki sta se z avtodomom odpravila rajžat že dan prej. S pogledom na slap in venec do 3000 metrov visokih gora spijemo kavico in prigriznemo čudovit zavitek. Po plačilu cestnine 3,70 evra za odraslega v avtobusu (osebni avto je 16 evrov za vse potnike v njem) začnemo uživati v "dolini padajočih voda". Panoramska cesta je dolga 14,4 kilometra in premaga višinsko razliko od 911 do 1933 metrov. Neverjetni so v skalo vklesani predori, šest jih je, devet je posebno ostrih zavojev, na ožini pa promet urejajo semaforji, ki izpišejo, koliko minut bo treba čakati. In že se pred nami kaže najvišji jez v Avstriji, ki meri 200 metrov v višino, dolg je 626 metrov, spodaj je širok 41, zgoraj pa 7,6 metrov. Vanj so vgradili 1,58 milijonov kubičnih metrov betona. Turbine, ki jih poganja voda jezera Kölnbrein, so lahko tudi črpalke, ki ponoči črpajo vodo nazaj v jezero. To sicer iz okolice dobiva samo polovico potrebne vode. Dolgo je 4,5 kilometrov, ima 2,55 kvadratnih kilometrov površine in vsebuje 200 milijonov kubičnih metrov vode. Je pa to samo del velike skupine akumulacijskih jezer in hidroelektrarn na jugu Visokih Tur, ki letno proizvede okrog milijardo kilovatnih ur elektrike. Številke vse presenetijo, še bolj pa toplo vreme, saj na skoraj dva tisoč metrih hodimo v kratkih rokavih.
Razgledi so čudoviti: velikanski jez, jezero za njim, okrog pa tudi čez tri tisoč metrov s snegom pokrite visoke gore. Na poti ob jezeru so še tudi zaplate snega, vsake toliko časa pa s strmin priskaklja potoček ali zašumi pravi slap. Prva koča je nekaj minut od parkirišča, zato se odpravimo naprej in po slabi uri pridemo do spominskega obeležja štiriindvajsetim delavcem, ki so umrli med gradnjo jezu. Ob njem so prave trate visokogorskega cvetja, še več ga najdemo ob poti k lovski koči. Do prve prave planinske koče je s parkirišča dve uri hoda, zato se vrnemo na izhodišče.
Seveda se sprehodimo tudi po samem jezu; če koga ta posebno zanima je mogoče dobiti enourno vodenje, ki stane štiri evre na osebo. Med hotelom Malta in jezom je na eni od teras tudi Photopoint, kjer te avtomat slika pred jezom, svojo fotografijo pa lahko najdeš na spletni strani: http://www.tauerntouristik.at/en/malta/index.php, kjer je tudi sicer veliko koristnih podatkov. V samem hotelu pa ne kaže zamuditi razstav kristalov, umetniških stvaritev narave, predstavitve, kako proizvajajo elektriko, filmov o naravi in elektrarnah. Vse si lahko ogledamo zastonj v tako imenovanem Erlebniszentru. Obvezen je tudi obisk eno nadstropje više. Saj ni treba v restavracijo ali prodajalno spominkov, obisk stranišča pa je navadno potreben. Že zaradi tega, ker je zanimivo videti, kako avtomat počisti školjko po tvojem obisku.
Ob dogovorjenem času smo spet pri avtobusu in bogato pogrnjeni mizi. Malico poplaknemo s posebnim vinom, ki ga sredina skupina zasluži s trgatvijo na Štajerskem, debele deževne kaplje (od kod se je neki vzel oblak?) pa nas preženejo pod streho. Dežja je samo za vzorec, pa se kljub temu odpravimo v dolino, kjer nas Jerca in Jože ponovno pogostita z vinom in slanimi prigrizki. To pa je tudi prilika, da Jožetu zapojemo za bližnji rojstni dan in mu podarimo šopek gorskega cvetja.
Pot domov mine v pesmi in veselju. Edini problem je, da smo v Sevnici prezgodaj; ampak, ker smo zgodaj začeli, je bil dan vseeno dovolj dolg in poln prečudovitih doživetij.
Pred vstopom nanjo nas čaka presenečenje: na parkirišču pod slapom Fallbach - največjem na Koroškem in najvišjim v Avstriji (200 metrov) nas počakata Jerca in Jože, ki sta se z avtodomom odpravila rajžat že dan prej. S pogledom na slap in venec do 3000 metrov visokih gora spijemo kavico in prigriznemo čudovit zavitek. Po plačilu cestnine 3,70 evra za odraslega v avtobusu (osebni avto je 16 evrov za vse potnike v njem) začnemo uživati v "dolini padajočih voda". Panoramska cesta je dolga 14,4 kilometra in premaga višinsko razliko od 911 do 1933 metrov. Neverjetni so v skalo vklesani predori, šest jih je, devet je posebno ostrih zavojev, na ožini pa promet urejajo semaforji, ki izpišejo, koliko minut bo treba čakati. In že se pred nami kaže najvišji jez v Avstriji, ki meri 200 metrov v višino, dolg je 626 metrov, spodaj je širok 41, zgoraj pa 7,6 metrov. Vanj so vgradili 1,58 milijonov kubičnih metrov betona. Turbine, ki jih poganja voda jezera Kölnbrein, so lahko tudi črpalke, ki ponoči črpajo vodo nazaj v jezero. To sicer iz okolice dobiva samo polovico potrebne vode. Dolgo je 4,5 kilometrov, ima 2,55 kvadratnih kilometrov površine in vsebuje 200 milijonov kubičnih metrov vode. Je pa to samo del velike skupine akumulacijskih jezer in hidroelektrarn na jugu Visokih Tur, ki letno proizvede okrog milijardo kilovatnih ur elektrike. Številke vse presenetijo, še bolj pa toplo vreme, saj na skoraj dva tisoč metrih hodimo v kratkih rokavih.
Razgledi so čudoviti: velikanski jez, jezero za njim, okrog pa tudi čez tri tisoč metrov s snegom pokrite visoke gore. Na poti ob jezeru so še tudi zaplate snega, vsake toliko časa pa s strmin priskaklja potoček ali zašumi pravi slap. Prva koča je nekaj minut od parkirišča, zato se odpravimo naprej in po slabi uri pridemo do spominskega obeležja štiriindvajsetim delavcem, ki so umrli med gradnjo jezu. Ob njem so prave trate visokogorskega cvetja, še več ga najdemo ob poti k lovski koči. Do prve prave planinske koče je s parkirišča dve uri hoda, zato se vrnemo na izhodišče.
Seveda se sprehodimo tudi po samem jezu; če koga ta posebno zanima je mogoče dobiti enourno vodenje, ki stane štiri evre na osebo. Med hotelom Malta in jezom je na eni od teras tudi Photopoint, kjer te avtomat slika pred jezom, svojo fotografijo pa lahko najdeš na spletni strani: http://www.tauerntouristik.at/en/malta/index.php, kjer je tudi sicer veliko koristnih podatkov. V samem hotelu pa ne kaže zamuditi razstav kristalov, umetniških stvaritev narave, predstavitve, kako proizvajajo elektriko, filmov o naravi in elektrarnah. Vse si lahko ogledamo zastonj v tako imenovanem Erlebniszentru. Obvezen je tudi obisk eno nadstropje više. Saj ni treba v restavracijo ali prodajalno spominkov, obisk stranišča pa je navadno potreben. Že zaradi tega, ker je zanimivo videti, kako avtomat počisti školjko po tvojem obisku.
Ob dogovorjenem času smo spet pri avtobusu in bogato pogrnjeni mizi. Malico poplaknemo s posebnim vinom, ki ga sredina skupina zasluži s trgatvijo na Štajerskem, debele deževne kaplje (od kod se je neki vzel oblak?) pa nas preženejo pod streho. Dežja je samo za vzorec, pa se kljub temu odpravimo v dolino, kjer nas Jerca in Jože ponovno pogostita z vinom in slanimi prigrizki. To pa je tudi prilika, da Jožetu zapojemo za bližnji rojstni dan in mu podarimo šopek gorskega cvetja.
Pot domov mine v pesmi in veselju. Edini problem je, da smo v Sevnici prezgodaj; ampak, ker smo zgodaj začeli, je bil dan vseeno dovolj dolg in poln prečudovitih doživetij.
Ni komentarjev:
Objavite komentar