V največji vročini ponedeljkova planinska skupina ne uraduje, tokrat pa smo napravili izjemo. Ob pol šestih posedemo v kombi in se prepustimo Vinkovi varni vožnji do Tolmina in še naprej.
In ta naprej proti Koči na planini Razor je res nekaj posebnega: ozka cesta, nešteti ovinki, sicer pa zavetje gozdov. Na planini Kuk pa mora naše vozilo obstati, naprej je za navadne smrtnike dovoljeno samo peš. Pozna se, da smo že na višini nad tisoč metrov, prijetno sveže je, okrog in okrog pa nas obkrožajo vrhovi gora, ki vabijo. V eni uri lahke hoje po včasih skoraj ravni makadamski cesti dosežemo Kočo na planini Razor, ki pa se ponaša že z nadmorsko višino 1300 metrov. Zazvonijo nam kravji zvonci, nekaterim v skupini zadišijo dobrote v koči, drugi pa se napotimo naprej proti Voglu.
Pot se sicer vzpenja, je pa zelo zanimiva: malo po gozdu, naprej med ruševjem, pa po kamenju in skalah. Ko se ravno naveličaš vzpenjanja, postane bolj položna, pa spet bolj strma... Predvsem pa ponuja lepe razglede v dolino do Tolmina, vas Tolminske Ravne je kot na dlani, na zahodu je Krn, pa Kanin. Ob poti se razprostirajo prave poljane gorskega cvetja: rožnati rododendron, opojno dišeči klinčki, nebesno modre orlice, svetlo plavi gorski mak med cvetovi rmana, nežne planike in še in še. Kar prisiliti se moraš, da greš naprej. Na sedlu pred končnim vzponom se odpre še razgled na vzhod proti Rodici in Črni prsti. Na 1922 metrov visokem Voglu piha kar se da, ampak vseeno uživamo v pogledih na bogastvo vrhov, ki se razkriva proti severu. Med njimi je tudi Triglav. Bolj žalosten je pogled na zaradi smučišč razrito pokrajino tik pod nami, sneg pozimi pokrije marsikatero rano. Še kratka malica in nazaj v dolino. Navzdol je treba še bolj paziti na korak, treba je poslikati še kakšno cvetico, ki si jo ob sopihanju v breg prezrl, zato porabimo slabi dve uri do koče, skoraj toliko kot navkreber. Po cesti gre pa hitreje in pri kombiju si privoščimo izdatno malico. Čaka nas še dolga vožnja domov, pred očmi pa je še vedno umita vedrina neba, zelenje gozda in ruševja, elegantna sivina in belina kamna in vsa živopisana paleta cvetja.
In ta naprej proti Koči na planini Razor je res nekaj posebnega: ozka cesta, nešteti ovinki, sicer pa zavetje gozdov. Na planini Kuk pa mora naše vozilo obstati, naprej je za navadne smrtnike dovoljeno samo peš. Pozna se, da smo že na višini nad tisoč metrov, prijetno sveže je, okrog in okrog pa nas obkrožajo vrhovi gora, ki vabijo. V eni uri lahke hoje po včasih skoraj ravni makadamski cesti dosežemo Kočo na planini Razor, ki pa se ponaša že z nadmorsko višino 1300 metrov. Zazvonijo nam kravji zvonci, nekaterim v skupini zadišijo dobrote v koči, drugi pa se napotimo naprej proti Voglu.
Pot se sicer vzpenja, je pa zelo zanimiva: malo po gozdu, naprej med ruševjem, pa po kamenju in skalah. Ko se ravno naveličaš vzpenjanja, postane bolj položna, pa spet bolj strma... Predvsem pa ponuja lepe razglede v dolino do Tolmina, vas Tolminske Ravne je kot na dlani, na zahodu je Krn, pa Kanin. Ob poti se razprostirajo prave poljane gorskega cvetja: rožnati rododendron, opojno dišeči klinčki, nebesno modre orlice, svetlo plavi gorski mak med cvetovi rmana, nežne planike in še in še. Kar prisiliti se moraš, da greš naprej. Na sedlu pred končnim vzponom se odpre še razgled na vzhod proti Rodici in Črni prsti. Na 1922 metrov visokem Voglu piha kar se da, ampak vseeno uživamo v pogledih na bogastvo vrhov, ki se razkriva proti severu. Med njimi je tudi Triglav. Bolj žalosten je pogled na zaradi smučišč razrito pokrajino tik pod nami, sneg pozimi pokrije marsikatero rano. Še kratka malica in nazaj v dolino. Navzdol je treba še bolj paziti na korak, treba je poslikati še kakšno cvetico, ki si jo ob sopihanju v breg prezrl, zato porabimo slabi dve uri do koče, skoraj toliko kot navkreber. Po cesti gre pa hitreje in pri kombiju si privoščimo izdatno malico. Čaka nas še dolga vožnja domov, pred očmi pa je še vedno umita vedrina neba, zelenje gozda in ruševja, elegantna sivina in belina kamna in vsa živopisana paleta cvetja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar