Marca smo ta osamelec osvajali s ponedeljkovo skupino, danes pa greva na pot s prijateljico Tilčko. Zveze z vlakom so tako ugodne, da sva po uri in pol vožnje in dveh prestopanjih že v Šmartnem ob Paki. Šele tu si imava čas privoščiti kavico, potem pa kreniti pa složni Martinovi poti. Na grebenu pri Jugu občudujeva razglede na vse strani, potem pa se zagrizeva bolj strmo v hrib, saj je treba priti na višino 734 metrov. Vreme je krasno, vse je kot umito in kmalu sva pri cerkvi in domu.
Na spletni strani občine Polzela lahko beremo:
Gora Oljka (734 m) se omenja že leta 1243 kot "Križna gora". Iz pogodbe med šoštanjsko lastnico in Malteškim viteškim redom je razvidno, da sta stala na gori vsaj od sredine 17. stoletja velik križ in kapela s kipom sv. Jošta in sv. Neže. Med letoma 1754 in 1757 je bila zgrajena sedanja cerkev.
Znamenit je glavni oltar, ki uvršča cerkev na Gori Oljki med impozantne spomenike. Je delo kiparja Ferdinanda Galla. Njegov posluh za gledališke učinke je dosegel vrh v zadnji večerji z velikega oltarja. Vrsta sedečih apostolov v naravni velikosti, ki z izrazitimi kretnjami izpovedujejo svoje občutke ob zadnji večerji, je zapustila običajno oltarno okolje in išče neposreden stik z gledalcem.
Na nastavku je slika Fortunata Berganta "Kristus v vrtu Getsemani", zgoraj veliki križ, pod njim kip Žalostne Matere Božje, ob njej pa še kipa sv. Neže in sv. Jošta. Pod cerkvijo je še podzemno svetišče z božjim grobom.
Dom je odprt in okrepčava se s čajem in šilcem ta kratkega, da se ne bi prehladili. Jaz malo obujam spomine, ko sem tu pred več kot štiridesetimi leti kelnarila. Stric in teta sta bila nekaj časa oskrbnika in sem jima med počitnicami malo pomagala. Nekje sem prebrala, da v domu dobro kuhajo, pa je treba to preizkusiti. Gobova juha in ajdovi žganci - krasna stvar, za borovničev zavitek verjameva na besedo, da je zelo dober, v najinih želodcih ni dovolj prostora zanj.
Vrniti se želiva preko Vimperka, pa se nama markacije zdijo preveč na levo in navzdol. Me siliva bolj na desno in po cesti prideva v Polzelo. Na povratku je že pošteno vroče, zato kaj hitro iščeva senco in hladno pivce. Še železniško postajo je treba najti, jo kar malo skrivajo, in že sva na poti domov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar