Ponedeljek je, planinska skupina ima na voljo kombi, Vinko je tudi pri volji - se že vozimo proti Gorenjski. Do Tržiča, potem pa zavijemo proti Ljubelju, v Podljubelju pa poiščemo smerokaz za Kofce. Še malo povprašamo in parkiramo pri kmetiji Matizovec, na nekaj več kot tisoč metrov nadmorske višine. Pozdravi nas trop ovac, zelena barva sveže rosne trave, gorenjski nageljni na oknih. Pogumno zakorakamo v hrib, prijetno po senci se dobro uro dvigamo do Doma na Kofcah, ki se s planšarijo šopiri na 1488 metrih. Lepo vzdrževana stavba z zanimivo kombinacijo rož na oknih in mnogimi lesenimi okraski nas zaenkrat ne premami. Naš cilj je Veliki vrh v grebenu Košute nad domom. Zdaj smo na odprtem, vzpenjamo se mimo skupine krav, vrh se nam zdi kar blizu, čeprav nekateri obljubljajo uro in pol, drugi pa četrt ure manj za njegovo osvojitev. Pot je lepo označena, malo postrani, pa spet bolj navkreber, palice pridejo prav, da laže više stopiš, na enem mestu pa je v pomoč tudi pletenica. Smo že na grebenu in zazremo se na avstrijsko stran, na katero se stene včasih grozljivo strmo spuščajo. Do vrha je še kar lep konec poti, ki pa je razgledna na vse strani. Na zahodu se blešči koča na Stolu, pred njim je Begunjščica, že bolj proti jugu zelena pobočja Doberče. Za njimi pa kraljuje Triglav. Na jugovzhodu Grintavec, pa Storžič, na severu mnoge gore v Avstriji. Kljub soncu je na vetrovnem grebenu in vrhu (2088 metrov) kar hladno, ampak mi si privoščimo malico in obilo fotografiranja. Smo na državni meji, nanjo nas spomni kar precej okrušen mejni kamen na Velikem vrhu, sicer pa takih oznak ni veliko. Vračamo se nekaj časa po isti poti, potem pa nadaljujemo tik pod grebenom proti Kladivu. Zdaj se pred nami nizajo še ostali vrhovi Košute, pod njimi pa planine Šija, Dolga njiva... Ne gremo na vrh Kladiva, dovolj nam je ta krasen pogled, ki nas spremlja še tudi po zelo strmi poti proti Kofcam. Na nekaterih mestih je izpostavljena in gotovo je ne bi priporočili vrtoglavim. Se pa človek ves čas počuti kot na balkonu s krasnim razgledom. Na travniku nad planino Kofce nam pravo predstavo priredijo konji s svojim mimohodom, robove krase slikovite jerebike, nekatere krave pa so se kar zazrle v lepote Kamniško-Savinjskih Alp. Ne moremo si kaj, da se ne bi v domu okrepčali, saj slovijo po izvrstni hrani. Pohvalim lahko ričet, štrukljem s čokolado se raje odpovem (to me stane kar precej truda in samopremagovanja), nekateri iz skupine prisegajo, da je kislo mleko pri planšarjih čudovito - skratka: dobro pripravljeni se vračamo v dolino in načrtujemo, kaj vse je tu naokrog še treba obiskati.
Poleg krav je na Kofcah tudi čreda razigranih konj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar