Gremo v Tatre in potlej naprej, vesela je družba naša, juhej!
Na nebu je sonce in veter v laseh, radost in sreča v srcih nas vseh.
Gremo v planine, dokler nas ta strast ne mine:
v Tatre in še drugam, Janez bo povedal kam.
Nočna je ura, pakiramo se, saj v hribe mi gremo, v visoke gore.
Vožnja je dolga ponoč in podnev, a Ivan fajn šiba kot sam hudir. Gremo v planine...
Šli smo ponoči in prišli podnev, našli kvartir smo v hiši vesel.
V vasi Murzasichle znajdemo se, naprej al pa rikverc, vse nam uspe. Gremo v planine...
Železnica kratka, pogled pa krasan, tako smo začeli prvi naš dan.
Pivo, oščipki po grlu so šli, naši užitki so super bili. Gremo v planine...
(melodija: Veselo v Kamnik...)
Prtljage naj bo le za okrog 90 litrov. Za nahrbtnik piše, da je 30 litrov, kako pa naj izmerim potovalko? Stisnem stvari, kolikor se da, zraven pa še nekaj litrov rujnega. Gremo! Pri Vebrovih je spet vse živo: eno uro pred odhodom že pridno nalagamo v avtobus, gotovi smo pred predvidenim odhodom, pet minut pred enajsto zvečer krenemo na pot proti Poljski. Udeležence in udeleženke pobiramo vse do Celja, potem pa je na vrsti dremanje in spanje.
V Avstriji le nujni postanek za stranišče, potem pa že ugledamo grad in značilni most v Bratislavi. Na Slovaškem nas pozdravi sonce in na prijetnem postajališču si privoščimo zajtrk. Vsak ima zalogo hrane zase in še za pet drugih, vsaj tako izgleda. Z zadovoljstvom ugotavljamo, da imamo s sabo tudi dve plinski bombi z gorilnikoma in lonci za kuhanje kave. Janez, Olga in Fanika zavihajo rokave in pri avtobusu prijetno zadiši.
Oči se nam spočijejo na zelenih travnikih in pašnikih, gričih in hribih, na katerih je kar nekaj gradov in razvalin gradov. Podobna pokrajina nas čaka tudi na Poljskem, kjer smo posebno navdušeni nad lesenimi hišami v vasi Chocholow. Večina je iz 19. stoletja in predstavljajo osnovo za obliko hiš v Zakopanih, 17 kilometrov zahodno od te vasi. Mi najdemo prenočišče v naselju Mursasichle, v družinskem hotelu U Trebuni. Nekdanja kmetija ima zdaj še dve novejši stavbi s sobami in manjšo trgovino, zgradbi pa sta oblikovani v stilu starih hiš in težko bi človek našel sobo, ki ima vse stene ravne, tako so strehe in fasade razgibane. Tu je še manjši bazen, vreme pa je bilo ves čas premrzlo za kopanje, dve gugalnici, lesena stavba z ognjiščem za piknike in prekajevalnica za sir. Pozdravlja nas mogočni gospodar, gospodinja se nam prijazno smehlja, razumemo ju pa skoraj nič. Težka bo s poljščino...
Po osvežitvi in kratkem počitku pa smo že na poti v šest kilometrov oddaljene Zakopane. Z nami je vodič Jacek, ki se trudi v vsaj treh jezikih, da bi ga razumeli. Še najbolj nam je domača slovaščina, tudi ruščina in angleščina prideta prav. Sicer pa nam vse natančno razloži in nazorno pokaže. Marsikaj izvemo tudi o domačih Julijskih Alpah, saj je Jacek avtor vodiča o njih, večkrat je bil v Sloveniji in vedno znova nas preseneča z znanjem o njej. Vozimo se skozi turistično središče Zakopani, ki se ponaša s smučarskimi skakalnicami, in je izhodišče za ture v Tatre in še kam drugam. Z vzpenjačo se popeljemo na Gubalowko, od koder uživamo krasen razgled na mesto in venec gora za njim. Sprehodimo se po grebenu in ugotavljamo, kako znajo Poljaki izkoristiti turistične danosti: stojnica pri stojnici, ponudba hrane, spominkov, dejavnosti. Turistov se kljub delavniku kar tare, ne samo tu, tudi više v gorah je tako. Očitno ima večina Poljakov zdaj dopust, mladih je še posebno veliko, ker so počitnice. Prodajalci niso vsiljivi, tiho čakajo na kupce; včasih dobiš vtis, da so nekako apatični in nezainteresirani. Kar nekaj časa traja, da se "odtajajo" in nasmehnejo. Ko naša velika skupina navali na oščipke - značilni ovčji sir tega področja, potem pa jih še krepko zalije s pivom, so vse tri prodajalke kar razigrane. Za povratek v dolino si izberemo eno izmed dveh sedežnic, potem pa se sprehodimo še po glavni ulici v mestu.
Pri večerji se prileže topla juha, vsak večer je bila malo drugačna, za prilogo je navadno krompir, pa tudi riž, od mesa pa so nam postregli z zrezki, piščancem, mesnimi ruladami, zrezki v omaki... Od solate se najbolj spomnim drobno naribane rdeče pese, pa zelja, nenavadna pa je bila kombinacija črne redkve z rozinami. Pri večerji je vsakega čakal tudi kozarec neke vrste malinovca, večina pa je znala to oplemenititi z domačim vinom. V mirnem okolju na okrog 900 metrov nadmorske višine je prijetno zaspati...
Čebelice - http://www.youtube.com/watch?v=xLnxjY257C4
Na Gubalowko - http://www.youtube.com/watch?v=kHSxLtN6K48
Pogled z Gubalowke - http://www.youtube.com/watch?v=KI75BiB6AmA
Zakopani s sedežnice - http://www.youtube.com/watch?v=hPwmd-nYQq0
Spletne strani:
http://www.wrotamalopolski.pl/
V Avstriji le nujni postanek za stranišče, potem pa že ugledamo grad in značilni most v Bratislavi. Na Slovaškem nas pozdravi sonce in na prijetnem postajališču si privoščimo zajtrk. Vsak ima zalogo hrane zase in še za pet drugih, vsaj tako izgleda. Z zadovoljstvom ugotavljamo, da imamo s sabo tudi dve plinski bombi z gorilnikoma in lonci za kuhanje kave. Janez, Olga in Fanika zavihajo rokave in pri avtobusu prijetno zadiši.
Oči se nam spočijejo na zelenih travnikih in pašnikih, gričih in hribih, na katerih je kar nekaj gradov in razvalin gradov. Podobna pokrajina nas čaka tudi na Poljskem, kjer smo posebno navdušeni nad lesenimi hišami v vasi Chocholow. Večina je iz 19. stoletja in predstavljajo osnovo za obliko hiš v Zakopanih, 17 kilometrov zahodno od te vasi. Mi najdemo prenočišče v naselju Mursasichle, v družinskem hotelu U Trebuni. Nekdanja kmetija ima zdaj še dve novejši stavbi s sobami in manjšo trgovino, zgradbi pa sta oblikovani v stilu starih hiš in težko bi človek našel sobo, ki ima vse stene ravne, tako so strehe in fasade razgibane. Tu je še manjši bazen, vreme pa je bilo ves čas premrzlo za kopanje, dve gugalnici, lesena stavba z ognjiščem za piknike in prekajevalnica za sir. Pozdravlja nas mogočni gospodar, gospodinja se nam prijazno smehlja, razumemo ju pa skoraj nič. Težka bo s poljščino...
Po osvežitvi in kratkem počitku pa smo že na poti v šest kilometrov oddaljene Zakopane. Z nami je vodič Jacek, ki se trudi v vsaj treh jezikih, da bi ga razumeli. Še najbolj nam je domača slovaščina, tudi ruščina in angleščina prideta prav. Sicer pa nam vse natančno razloži in nazorno pokaže. Marsikaj izvemo tudi o domačih Julijskih Alpah, saj je Jacek avtor vodiča o njih, večkrat je bil v Sloveniji in vedno znova nas preseneča z znanjem o njej. Vozimo se skozi turistično središče Zakopani, ki se ponaša s smučarskimi skakalnicami, in je izhodišče za ture v Tatre in še kam drugam. Z vzpenjačo se popeljemo na Gubalowko, od koder uživamo krasen razgled na mesto in venec gora za njim. Sprehodimo se po grebenu in ugotavljamo, kako znajo Poljaki izkoristiti turistične danosti: stojnica pri stojnici, ponudba hrane, spominkov, dejavnosti. Turistov se kljub delavniku kar tare, ne samo tu, tudi više v gorah je tako. Očitno ima večina Poljakov zdaj dopust, mladih je še posebno veliko, ker so počitnice. Prodajalci niso vsiljivi, tiho čakajo na kupce; včasih dobiš vtis, da so nekako apatični in nezainteresirani. Kar nekaj časa traja, da se "odtajajo" in nasmehnejo. Ko naša velika skupina navali na oščipke - značilni ovčji sir tega področja, potem pa jih še krepko zalije s pivom, so vse tri prodajalke kar razigrane. Za povratek v dolino si izberemo eno izmed dveh sedežnic, potem pa se sprehodimo še po glavni ulici v mestu.
Pri večerji se prileže topla juha, vsak večer je bila malo drugačna, za prilogo je navadno krompir, pa tudi riž, od mesa pa so nam postregli z zrezki, piščancem, mesnimi ruladami, zrezki v omaki... Od solate se najbolj spomnim drobno naribane rdeče pese, pa zelja, nenavadna pa je bila kombinacija črne redkve z rozinami. Pri večerji je vsakega čakal tudi kozarec neke vrste malinovca, večina pa je znala to oplemenititi z domačim vinom. V mirnem okolju na okrog 900 metrov nadmorske višine je prijetno zaspati...
***********
Video:Čebelice - http://www.youtube.com/watch?v=xLnxjY257C4
Na Gubalowko - http://www.youtube.com/watch?v=kHSxLtN6K48
Pogled z Gubalowke - http://www.youtube.com/watch?v=KI75BiB6AmA
Zakopani s sedežnice - http://www.youtube.com/watch?v=hPwmd-nYQq0
Spletne strani:
http://www.zakopane-life.com/poland/chocholow-podhale
http://www.khulsey.com/travel/poland_chocholow.html
http://www.utrebuni.pl/murzasichle.html
http://www.zakopane-life.com/
http://www.zakopane-life.com/guide/pdf.php
http://en.wikipedia.org/wiki/High_Tatras
TOREK, 4. 8.
Romana in Elka pred luknjo obe, sta tičke iskali, to dobro se ve.
V Chocholowski dolini nas dež ulovi, a Toni s kočijo nas vse prehiti. Gremo v planine...
Zajtrk ob sedmih in odhod malo pred osmo - to je za planince nekam pozno, ampak tu je, izgleda, taka navada. Da je vstajanje še lažje, nam Marko zaigra podoknico - skladbo o čebelicah, ki je postala kar naša himna. Jemo obilno: vedno kava, čaj, mleko, kosmiči, kruh, maslo, sir, skuta, zaseka, paradižnik ali kakšna druga zelenjava, pa še izmenjaje klobase, kuhana jajca, pečena jajca.
Naš današnji cilj je Chocholowska dolina: največja (35 kvadratnih kilometrov) in najdaljša (10 km) v poljskih Tatrah. Za doline v Tatranskem narodnem parku je treba plačati vstopnino 4 do 5 zlotov, kar je nekaj več kot en evro. Veselo zakorakamo po makedamski cesti, ki si jo nekaj časa delimo s kočijami in kolesarji. Z zanimanjem si ogledamo leseno hišo, zgrajeno po tradicionalnih pravilih, kmalu pa nas razveseli še kraški izvir bistre vode. Na določene razdalje najdemo tudi stranišča, ki so prostorna in zjutraj še čista. Ko se dolina razširi, občudujemo spomeniško zaščitene stare pastirske koče med poljanami šentjanževke, ki že počasi odcvita. Prav lahko si predstavljamo, kako je tu spomladi, ko so tla prekrita s spomladanskih žefranom. Opozorilo zaradi kač ni odveč, na cesti smo malo prej videli nekaj črnega, ki je pobegnilo pred nami. Na desni se dvigajo zanimive gore v obliki menihov, pod gozdom stoji kapelica, na koncu pašnikov pa mogočna planinska koča. Tu pomalicamo, večina se odpravi naprej na Grzes, drugi pa uživamo ob pivu, slastnih rezinah in kavi. Že na Gubalowki smo videli obeležja, ki spominjajo na poti slavnega poljskega papeža Janeza Pavla II. Tu je na koči spet tabla, ki opozarja na njegovo srečanje z Lechom Waleso leta 1983. Z Elko se odpraviva po poti njunega sprehoda, ki se odcepi v levo in navzgor med smrekami, bujnim borovničevjem in barvitim ciprjem. Povsod je veliko pohodnikov, le malo jih pozdravi, na prijazen pozdrav pa večina vsaj odzdravi. Ob skali s spominskim zapisom je lesena rogovila, na katero ljudje obešajo rožne vence, podobice, cvetje. Čudi naju, da nikjer v dolini ni slišati ptic, mogoče je bilo krivo vreme ali pa preglasni obiskovalci. V naslednjih dneh je bilo nekaj več ptičjega petja. Pred vrnitvijo h koči poromava še h kapelici, kjer se čudiva luknji v steni, kasneje pa le ugotoviva, da je namenjena darovom. Takoj po vrnitvi naših gamsov se pošteno ulije. Nekaj časa še vedrimo, potem pa se odpravimo nazaj k avtobusu. Nekateri izkoristijo kočije, ki jih pošteno pretresejo, vsi po vrsti pa smo mokri: od dežja ali pa od potu. Kljub temu na avtobusu veselo zapojemo in preženemo slabo voljo.
Na pot v Chocholowsko dolino - http://www.youtube.com/watch?v=pIHGpHiR6rM
Spletna stran:
http://www.zakopane-online.eu/78,A_Walking_Tour_of_the_Chocholow.htm
SREDA, 5. 8.
Prek Koscieliske doline se horda vali, po lojtri in ketnah smo komaj ušli;
v Krakovu gorskem pravi je raj, bi radi vrnili se semkaj še kdaj. Gremo v planine...
Z rimanjem zdaj se ubadamo vsi, ne dolga, a lepa se pesem rodi.
Ideje, ideje, le kam ste odšle, ob ognju gotovo spet srečamo se. Gremo v planine...
So ženske grešile, a to nič ne de, ker pride sam pater in jih spove.
Nam taborni ogenj veselo gori, družba pa poje in pleše, nori. Gremo v planine...
Jutro ni slabo, ampak vremenska napoved ne obeta nič dobrega, zato se odpovemo visokim goram in se držimo dolin. Tokrat je to Koscieliska, ki je še bolj slikovita kot včerajšnja Chocholowska. Pa za dva kilometra je krajša: torej nekaj več kot osem kilometrov, če ne bomo kam zavijali. Najprej pokukamo k pastirjem, ki izdelujejo značilni sir, potem pa nam vodnik Jacek pokaže ostanke iz časa železarstva. V dolini je tudi veliko podzemnih jam, mi pa zavijemo v sotesko, iz katere se nekateri povzpnemo po lestvi in s pomočjo verig. Spremlja nas žuborenje vode in pisano cvetje, tako smo mimogrede pri koči. Do tu vreme zdrži, zdaj pa začne na rahlo deževati. Mi pa iščemo še več vode: povzpnemo se do jezera Smreczynski Staw, ki obsega le 0,8 hektarja, globoko pa je okrog pet metrov. Počiva jezero v tihoti...
Na povratku dež poneha in v Zakopanih si lahko ogledamo staro leseno cerkev in pokopališče z mnogimi slavnimi imeni na nagrobnikih. Energije nam ne manjka, saj sta nam Ivan in Fanika pripravila sprejem z žgano pijačo, vinom in kavico. Naš vodnik se za nekaj časa poslavlja in po večerji ob ognju pripravimo veseli večer s prigrizkom, pijačo, plesom in pesmijo. Marko se iz harmonikarja prelevi še v patra, ki ima kar strogo pridigo, pripravljen pa je tudi spovedovati, ampak samo ženske. Zanimivo!
Soteska Krakow - http://www.youtube.com/watch?v=AqGes69ar7U
Koscieliska dolina - http://www.youtube.com/watch?v=xtiAGGwozlI
Maša za gorske vodnike v Zakopanih - http://www.youtube.com/watch?v=9JWSG8oxol8
Spletne strani:
http://www.zakopane-online.eu/80,stunning_beauty_of_the_koscieli.htm
http://www.360cities.net/image/dolina-koscieliska-kiry-poland-tatry-mountains-polska
http://www.cs.put.poznan.pl/holidays/tatry/
http://www.tpn.pl/
ČETRTEK, 6. 8.
Šli smo v Krakov, v rudnik soli, globoko pod zemljo nas žeja pesti.
Na ulici Marko zabava prav vse, na koncu pa vsak si en pir še odpre. Gremo v planine...
Nekaj nad sto kilometrov naj bi bilo do tega do 17. stoletja glavnega mesta Poljske, pot pa se vleče in vleče, ker je veliko obvozov zaradi del na cestah.
Naš prvi postanek je v rudniku soli Wieliczka, kjer nas preseneti množica obiskovalcev in rahel dežek. Ker smo naročeni, ne čakamo dolgo. Razdelimo se v skupini z angleško govorečo in nemško govorečo vodičko. Obe sta tako dobri, da se po ogledu nikakor ne moremo zediniti, katera je boljša. Za začetek nam ni bilo treba po 378 stopnicah, v obe smeri smo se peljali z dvigalom. Prehodili naj bi okrog dva kilometra in se spustili do globine 135 metrov pod zemljo. Na ogled je 22 prostorov in o vsakem zna vodička veliko povedati; med drugim smo v približno dveurnem ogledu izvedeli:
V Krakovu najdemo parkirišče ob reki Visli pod gričem Wawel, na katerem je bil včasih sedež poljskih princev in kraljev. Nekdanja kraljeva palača je zdaj muzej, zraven pa je gotska katedrala, v kateri so kronali in pokopavali poljske kralje. Tu so tudi grobnice slavnih Poljakov, med njimi Mickiewiczeva. Okrog katedrale so nanizane kapele v različnih stilih; v stolpu Sigismundove visi največji zvon na Poljskem, ki tehta osem ton. Krakov je gotovo eno izmed najlepših poljskih mest, vpisan je na UNESCOv seznam svetovne kulturne dediščine, samo središče starega mesta pa ima okrog 300 zgodovinsko pomembnih hiš, palač in cerkva.
Sprehodimo se mimo cerkve svetega Petra in Pavla, krasne baročne zgradbe z začetka 17. stoletja, ki ima za sosedo cerkev svetega Andreja v romanskem slogu iz enajstega stoletja, v 17. stoletju pa so jo prezidali. Občudujemo velike in razkošne kočije za prevoz turistov, pa množico manjših vozil za oglede, med njimi so tudi novodobne rikše na nožni pogon. Na glavnem trgu ne veš, kaj bi gledal: prijetne lokale z mizami na prostem, stolp mestne hiše iz 14. stoletja, tržnica je tudi iz tistega časa, kasneje pa večkrat obnovljena; še starejša je cerkev svetega Adalberta, najbolj mogočna pa je gotovo opečna zgradba cerkve svete Marije z dvema različnima stolpoma, katere zgodovina sega na začetek 14. stoletja. Ima enega največjih lesenih krilnih oltarjev z pozlačenimi figurami v Evropi. Počakamo še na polno uro, da slišimo trobentača z višjega stolpa. Njegova melodija se nenadoma konča, kot se je končal svarilni signal stražarja ob napadu Tatarov, ko mu je puščica predrla grlo.
Čas je za odmor in nakup spominčkov, kakšne pijače, potem pa se sprehodimo še po Florjanski ulici (Sevničani se počutimo kot doma) do obzidja in mestnih vrat ter trdnjave Barbican iz konca 15. stoletja. Tudi židovski predel Kazimierz obiščemo in vodička v Isaacovi sinagogi (iz 17. stoletja) nam predstavi kruto usodo svojih rojakov in temeljna načela te vere. Ob tem pa sproži žolčno razpravo o upravičenosti ločenih prostorov za moške in ženske pri bogoslužju.
Ulice tega poljskega duhovnega središča so polne obiskovalcev in povsod se kaj dogaja. Tudi naša skupina doda svoj delež: Marko si sposodi harmoniko pri muzikantu na ulici, zapojemo našo pesem o čebelicah, potem pa sta na vrsti še veseli skladbi za ples in veselje. V dobro voljo uspemo spraviti tudi mimoidoče, le lastnik harmonike se bolj kislo drži: v škatlo mi zmečemo kar precej zlotov, ni pa prepričan, če mu bodo tudi ostali. Ob našem odhodu si oddahne - Marko mu velikodušno pusti zaslužek. Z veselo pesmijo se vračamo v naš začasni dom.
Rudnik soli Wieliczka - http://www.youtube.com/watch?v=ShvgDtqipxY
Krakov s trobentačem v cerkvi svete Marije - http://www.youtube.com/watch?v=G3L-kco8tsQ
Krakov in predstava na ulici - http://www.youtube.com/watch?v=1jBZn9FLfMU
Na poti - http://www.youtube.com/watch?v=MFEYQm0Kbg0
Spletne strani:
http://en.wikipedia.org/wiki/Wieliczka_Salt_Mine
http://www.kopalnia.pl/home.php?action=&id_language=2&
http://en.wikipedia.org/wiki/Krak%C3%B3w
http://www.krakow-info.com/sights.htm
PETEK, 7. 8.
Po Dunajcu reki pluli smo mi, lepote veliko užili kar vsi.
Mal gore, mal dole naprej nam je šlo, Pieniny s Trem kronam - to je vse blo.
Gremo v planine...
Podlaga je spolzka in čevelj drsi, previdno po poti hodimo mi;
Drago se znajde - pod Pavlo zleti, ga ona zagrabi za prave stvari. Gremo v planine...
Zjutraj pogrešamo zaseko in šunko, zato pa imamo poleg sirov še med in sladki namaz. Pa se spomnimo: petek je in Poljska je verna država, gotovo bo tudi večerja postna. Res je bila, pa nismo imeli nič proti, da ni bilo mesa: okusna juha, potem pa piroške z borovnicami, sladkornim posipom in kislo smetano. Za prste obliznit!
Sonce že lepo greje, ko se odpeljemo proti hribovju Pieniny, ki se v dolžini okrog 35 kilometrov razteza severno od Tater na meji s Slovaško, dvigne pa se do 1050 metrov. Na poti uživamo v pogledih na zelene gričke, ki so okrašeni z zorečim žitom in požetimi njivami. Žito še vedno zlagajo v kopice, da se posuši. Tudi sicer nimajo kozolcev in pokošeno travo sušijo na posebnih rogovilah različnih oblik. Reke Dunajec ni mogoče spregledati, saj od leta 1997 veliko površino doline zaliva akumulacijsko jezero, zajezitev pa je sprožila vprašanja glede varovanja okolja. Na vsaki strani jezera je grad, eden je ohranjen, drugi v ruševinah. Sicer pa reka izvira v Tatrah v dveh delih: Beli in Črni Dunajec, dolga je 274 kilometrov in se izliva v Vislo. Slovaki pravijo, da je to edina voda, ki jo oni pošiljajo v Baltik.
V kraju Sromowce Wyzne - Katy je veselo kot za praznik: glasbeniki v narodnih nošah, čolnarji v izvezenih telovnikih in posebni čolni - vse to čaka na turiste, da jih popelje na več kot dve uri dolgo plovbo 18 kilometrov daleč po slikoviti soteski Dunajca. Po pet ozkih čolnov je povezanih v neke vrste splav, dva ali trije spretni čolnarji usmerjajo to plovilo z dolgimi koli in to že od začetka 19. stoletja. Tudi za časa komunizma so bili splavi privatni, v glavnem so poljski, čeprav vozijo večino časa po meji s Slovaško. Kakšnega posebnega prijateljstva s slovaškimi prevozniki ni bilo opaziti. Vkrcamo se in že drsimo po rjavkasti vodi navzdol po toku, mimo nas pa najprej travniki in gozdovi, nekaj naselij, potem pa tudi do 300 metrov visoke skalne stene. Reka ves čas vijuga, sedem večjih ovinkov napravi, nekateri so več kot 90 stopinj. Globina vode je različna: od plitvin do 18 metrov na ničkaj varnem mestu z vrtinci. Vodnik Jacek, ki je na našem splavu, nam kaže niz hribov Tri krone (Trzy Korony - 982 metrov), pa Sokolico (747 metrov), po ostrem ovinku jo vidimo že z druge strani, obljubi pa tudi, da bomo popoldne občudovali razgled v obratni smeri. Vzdušje na vseh štirih splavih z našo skupino je odlično, na našem verjetno največ pojemo, neverjetno veliko pesmi o vodi in mlinih, pa mlinarjih se spomnimo. Sosede pa tudi izzivamo:
Mi smo pa s Seunce, Seunce, Seunce, pijemo z veunce cele noči. Od kod ste pa vi?
Pa nismo bili samo iz Sevnice, kar iz desetih planinskih društev Posavja in Zasavja smo se zbrali, pa še ob Savinji do Celja smo posegli. Pisana druščina, pa vesela tudi!
Bližamo se zdraviliškemu kraju Szczawnica, ki je znan po mineralni vodi, nam pa "ščavnica" pomeni vse kaj drugega. Tu se izkrcamo, čeprav se je mogoče peljati še pet kilometrov dlje do Krošcienka. Po krajšem postanku se prepeljemo na drugi breg reke in vodnikova obljuba se začne uresničevati: v potu svojega obraza se povzpnemo na Sokolico in se z njenega skalnega roba zazremo v pentjo reke pod nami. Tu se srečamo še z eno posebnostjo v poljskih gorah: plačati je treba vstop na vrh. Res pa je, da so poti lepo vzdrževane, kljub manjši višini so vrhovi izpostavljeni in pogosto so potrebne ograje in kovinske stopnice. Tako je tudi na Treh kronah, kjer se na dolgih stopnicah učimo potrpežljivosti; poplačani pa smo s prekrasnim razgledom v dolino. Tik pod nami je naselje Sromowce Nižne, kjer nas čaka avtobus, ampak do njega je še kar nekaj poti. Spet bomo pozni na večerji, ampak dan je treba uživati do konca.
Veselo po Dunajcu - http://www.youtube.com/watch?v=JI40tFsgfH0
Po Dunajcu - http://www.youtube.com/watch?v=dBWJV15OEi4
Pogled s Sokolice - http://www.youtube.com/watch?v=xh0RTjZ6BfY
Spletne strani:
http://en.wikipedia.org/wiki/Pieniny
http://www.pieninypn.pl/index.html?lang_id=UK
http://www.flisacy.com.pl/
http://www.fotopieniny.pl/
http://www.sromowce.pl/page,50
http://www.sromowce-nizne.pl/
SOBOTA, 8. 8.
Skupina Granate vse tri osvoji, manjšina le k Črnemu Stawu hiti.
Od maha, grmovja zeleno je vse, Sonji pa trasa ta nova uspe. Gremo v planine...
Pod gojzerji vedno se kamen vali, borovničevje levo, desno od poti.
Maline so tudi, a trgat ne smem, saj v parku sem narodnem, dobro to vem. Gremo v planine...
Sončno jutro, ki naznanja lep dan. Zapeljemo se v Zakopane, potem pa z malimi avtobusi do Kužnic, naš avtobus je za tja prevelik. Pot nas vodi po prijetni dolini, potem pa se začnemo vzpenjati in razgledi so vse lepši. Od leve se naši pridruži še grebenska pot in zdaj gre brez naporov proti Gasienicowi Dolini. Odpre se pred nami kot na dlani: na desni Kasprowy Wierch (1987 metrov) z metereološkim observatorijem in zgornjo postajo žičnice, pod njim sedežnica, nekaj lesenih poslopij, okrog njih pa se je razlila roza - vijolična barva cvetočega ciprja. Za kuliso pa visoke gore do neba. Pri koči malicamo in se odpočijemo, potem pa krenemo naprej do Črnega jezera (Czarny Staw). Ogledujemo si račke in ribe v čisti vodi, steza med ruševjem in cvetjem nas vabi naprej. Že smo pri odcepu, po katerem so naši gamsi odšli na Granate (2240 metrov), malo naprej med kamni šumlja voda in se izliva v jezero, nazaj pa je krasen pogled na jezero. Povratek zmoti ropot helikopterja. Samo, da ni nesreča, nehote pomislimo. Do avtobusa se vračamo po Dolini suhe vode (Dolina Suchey Wody), ki za hojo ni naporna, ni pa tudi slikovita in razgledna. Sonja se odloči, da bo šla nasproti skupini, ki je šla hitreje in više, pa krene v napačno smer in končno pristane na zgornji postaji žičnice. Z njo in taksijem se vrne - bogatejša še za eno izkušnjo. Nocoj se vodnik Jacek dokončno poslavlja, dobimo pa "hrusta" Stanislava, ki lepo poje in igra na kitaro. To bo še veselo!
Dolina Gasienicowe - http://www.youtube.com/watch?v=-y0LxlOJqjo
Czarny Staw - http://www.youtube.com/watch?v=K-vH3rnud6o
Spletna stran:
http://www.aocrnuce.si/index.php?Id=2&sid=176&type=1&part=0
NEDELJA, 9. 8.
Stanislav, Jacek, vodnika za vse, za gamse in tiste, ki se jim gre;
Elka in Tone za uživanje sta, ta dva prvošta nam vse, kar se da. Gremo v planine...
Gremo na Rysy visok pod nebo, pot je naporna, a nič kaj za to.
Druge ob jezerih potka pelja, včasih pomagata konja kar dva. Gremo v planine...
Vodič nas je Jacek peljal z dolin, gor v planine, pa tud, če s bil hin.
Stane s kitaro zabaval nas je, v gore počasi popelje prav vse. Gremo v planine...
Za gamse je danes najdaljši in najtežji pohod: po Dolini ribjega potoka (Dolina Rybiego Potoku) do jezera Morsko oko (Morskie Oko), mimo Črnega jezera pod goro Rysy na vrh te najvišje poljske gore (2499 metrov) in v dolino na slovaško stran. Ostali napredujemo počasi: po cesti in bližnjicah ob občudovanju v les izrezljanih informativnih tabel do prve koče, tam kavica, potem pa do koče pri jezeru Morsko oko. Jezero naj bi bilo po legendi s podzemnim hodnikom povezano z morjem, zato tako ime. Je okrog 50 metrov globoko in v njegovi čisti vodo je veliko rib. Po vzhodni strani jezera se sprehodimo do vzpona, kjer začnemo gristi kolena. Se pa splača: krasni pogledi navzdol, slap na levi, potem pa 76 metrov globoko Črno jezero z vencem visokih gora. Tu skoraj dohitimo prvi del skupine, potem pa se obrnemo in pod slapovi na zahodni obali Morskega očesa vrnemo v kočo na malico. Nekateri hočemo uživati še na drugačen način: na izhodišče se vrnemo z vozom za 15 oseb, ki ga vlečeta dva iskra konja. Konji se kar bleščijo, tako so jih njihovi oskrbniki skrtačili, po vožnji k jezeru in povratku pa zaslužijo počitek. Naši pogledi naletijo na večinoma lepe stvari, zaskrbljeni pa zremo na velike površine smrekovega gozda, ki jih je verjetno napadel lubadar.
Z avtobusom se odpravimo preko meje na slovaško stran, kjer v okolici znanega Štrbskega plesa ostrmimo: kilometri in kilometri poškodovanega gozda, le tu in tam kakšno drevo, vmes, na srečo, slikovito ciprje. 19. novembra 2004 je tu divjal veter s hitrostjo do 165 kilometrov na uro in uničil okrog 13 tisoč hektarjev 50 do 100 let starega gozda. To si lahko predstavljamo kot površino 50 kilometrov krat 2,5 kilometra, količina lesa pa je bila okrog tri milijone kubičnih metrov. Narava le počasi celi rane, ne vem pa, koliko ji človek pri tem pomaga.
Da ne bi bilo čakanje na naše gamse predolgočasno, jim gremo naproti z zalogo pijače in jih sprejmemo z veselimi takti Golice. Pri avtobusu pa jim Marko za dobrodošlico zaigra pesem o čebelicah. Res so junaki: pot ni samo dolga, tudi težavna zaradi vzponov in gneče na poti.
Morskie Oko - http://www.youtube.com/watch?v=rhEyv874I3E
Czarny Staw pod Rysy-jem - http://www.youtube.com/watch?v=mvNU9f1BJeU
Dve konjski sili - http://www.youtube.com/watch?v=dYWS-I3n41M
Sprejem za zmagovalce Rysy-ja - http://www.youtube.com/watch?v=qGWc2BQqVoM
http://pl.wikipedia.org/wiki/Dolina_Rybiego_Potoku
http://en.wikipedia.org/wiki/Morskie_Oko
http://en.wikipedia.org/wiki/Czarny_Staw_pod_Rysami
http://en.wikipedia.org/wiki/Rysy
http://strbskepleso.com/
PONEDELJEK, 10. 8.
Gremo na Babo z občutkom počas, da bi zaužili prav vsak njen kras.
Mahovi in praprot, vse kar je vmes, med skalam in ketnam pa šlo je zares. Gremo v planine...
Babo osvojili smo vsi u skupin, da bi naužili se njenih oblin.
Tud Viki je ratal napraviti to, saj sta hodila dva gamsa pred njo. Gremo v planine...
Po vsaj dveh napornih turah je za danes obljubljeno nekaj lažjega: Babja gora (Babia Gora - 1725 metrov) v Beskidih - zahodno od Tater. Z avtobusom je mogoče priti na prelaz Krowiarki (1012 metrov) in le nekatere premami papeževa pot, po kateri je Janez Pavel II baje hodil tik pred imenovanjem. Ostali pogumno stopamo za Stanislavom po pravi "avtocesti" - široki gozdni poti z veliko borovničevja in tudi nekaj borovnicami, kmalu oko razveseli še bogato rastoča praprot, pa jerebike z oranžnimi plodovi. Ko se ravno nekaj hecamo o "vaservagi", s katero bomo preverili vodoravnost poti, Stanislav objavi, da nam bo zdaj izginil nasmešek z obraza. Zavijemo levo navzgor po Akademski poti, ta pa vodi skoraj navpično do vrha. Za varno hojo po skalnih policah so nameščene verige, pogosto pa se je treba kar pošteno potegniti navzgor. Kdor je pričakoval res lahko turo, je začel razmišljati o relativnosti tega izraza. Vendar se vsi uspešno pririnemo na kopasti vrh, kjer spet znajdemo na meji s Slovaško. Seveda ta meja ni nič pretresljivega, saj sta obe državi v Evropski uniji. Lep razgled nam razkrije vasi, gozdove, smučarske terene, na Slovaškem pa še veliko jezero. Piha pa na vrhu! Za kamnitim zidom si najdemo malo zavetja in s tekom malicamo. Na prelaz se vračamo po grebenski poti preko Sokolice.
Pri avtobusu nas spet čaka presenečenje: žgana pijača za dezinfekcijo, pecivo, kava, borovnice. Pravi dokaz, kako znamo živeti v sožitju z naravo, pa je Drago, ki se z martinčkom družno martinčka na štoru.
Na povratku obiščemo še muzej starih lokomotiv in vlakov na prostem ter ugotovimo, da bi tudi mi lahko prispevali kakšno "gomulko".
Video:
Pot na Babio goro - http://www.youtube.com/watch?v=PHF-BgC7Nk0
Vrh Babie gore - http://www.youtube.com/watch?v=55OxrKlZyzw
Hej, idem v laz - http://www.youtube.com/watch?v=vIZ1C7wWdS4
Po večerji - http://www.youtube.com/watch?v=6NmaYatp28M
Spletne strani:
http://en.wikipedia.org/wiki/Babia_G%C3%B3ra
http://www.bgpn.pl/bgpn.php
TOREK, 11. 8.
V Zakopanih pa fantje skačejo že, mi smo po vrsti bodrili prav vse.
Potlej ogledi, nakupi za tri; dežek, kar padaj, to nič ne boli. Gremo v planine...
Sedem teh kotov in ovca nato, vse nam prav pride, da uživamo zlo;
zaključek je v redu, zdaj gremo domov, mal smo utrujen, počutje glih prou. Gremo v planine...
Zadnji dan namenimo ponovnemu obisku Zakopanov. Najprej svojo pozornost posvetimo leseni cerkvici. Baje smučarski skakalci iz Zagorja trenirajo na 150-meterski velikanki. Gremo jih pogledat! S sedežnico se zapeljemo na vrh s plastiko pokrite skakalnice, da smo tem človeškim orlom čisto blizu na zaletišču. Nemogoče se nam zdi, da se lahko spustiš in poletiš tja v dolino. V prijetnem lokalu se okrepčamo s kavo, potem pa skakalcem ob zaletišču, na sedežnici in v izteku še nekaj časa ploskamo. Prežene nas rahel dežek, ki pa nas ne odvrne od pohajkovanja po trgovinah in brskanja po stojnicah. Tu je vse: od značilnega sira in kislih kumaric v velikih loncih do spominčkov v lesu, usnju in volni, pa majic z zanimivimi napisi. Nekaj nas gre vedrit v Tatranski muzej in ni nam žal: zelo lep narodopisni oddelek imajo, pa še celo nadstropje s prikazom živalstva in rastlinstva tega področja. Skoraj vsak dan se vozimo mimo restavracije 7 Kotov (Sedem mačk) in danes je skrajni čas, da gremo tja na pijačo. Mačke nas res pozdravijo: sedijo na polici nad kaminom in - lesene so. Pivo je pa dobro.
Popoldne sledi poslovilna zabava s pečeno ovco in vsem, kar gre zraven. Ob slovenski himni razvijemo zastavo, Marku nazdravimo za rojstni dan, potem pa veselo naprej ob pesmi, plesu in hecih. Da bi sploh lahko še večerjali, se še zadnjič sprehodimo po vasi in zazremo v gore, v katerih smo uživali. Posloviti se je treba od gostiteljev in spakirati prtljago. Joj, kam bi del...?
Markova budnica - http://www.youtube.com/watch?v=60Wmwn1v2Vc
Na sedežnici v Zakopanih - http://www.youtube.com/watch?v=ktlPmeh-GA8
Skok v globino - http://www.youtube.com/watch?v=A4DG4nZWDuk
Narodopisni oddelek Tatranskega muzeja v Zakopanih - http://www.youtube.com/watch?v=Zhe3qiKfhAs
Naravoslovni oddelek Tatranskega muzeja v Zakopanih - http://www.youtube.com/watch?v=NWhpT-AaOZA
Piknik s pečeno ovco - http://www.youtube.com/watch?v=jkJZ_MUlee0
Zaključni piknik - http://www.youtube.com/watch?v=l_5uz_RaiK8
Čestitke Marku za rojstni dan - http://www.youtube.com/watch?v=1Ig0SEuYVvQ
Spletne strani:
http://www.fis-ski.com/uk/604/610.html?sector=JP&raceid=2858
http://www.muzeumtatrzanskie.com.pl/
http://en.wikipedia.org/wiki/Oscypek
http://en.wikipedia.org/wiki/Polish_cuisine
SREDA IN ČETRTEK, 12. IN 13. 8.
Naj Janezu vsi zdaj zahvalimo se, ker nas v Tatre zapeljal je.
Z veselim se srcem vračamo vsi; hvala, res hvala za krasne te dni. Gremo v planine...
Še lepih je hribov daleč okrog, naj pesem jih naša spremlja povsod;
da srečni, veseli še skupaj bi šli in radostni dnevi bi naši bili. Gremo v planine...
Tako: stvari so zložene v avtobus, nič ni ostalo zunaj. Še zadnji posnetek z našimi gostitelji, pomahamo jim v slovo in se odpeljemo proti domu. Na poti si ogledamo muzej nekdanjega nacističnega taborišča Auschwitz, ki ga pa ni mogoče opisati, to je treba doživeti. Spet imamo vodiča, katerega besede sežejo do srca. Predvsem smo se zavedli, da se take grozote masovnega iztrebljanja dogajajo tudi danes; vsak pri sebi pa je lahko razmislil o tem, kakšen je njegov odnos do drugačnih.
Domov se vračamo preko Češke oziroma Moravske: mimo Ostrave, Brna, zazremo se v vinograde blizu meje z Avstrijo, potem pa je tu že Dunaj, pa Maribor... Dovolj časa za zahvalo organizatorjem, pesmico o vseh sodelujočih in načrtih za prihodnost. Milena doda:
Romani pa zdaj vsi zahvalimo se za vse te pesmi, koker jih je.
Saj ona je zdaj naš planinski poet, ki v verzih je novih nam vsem razodet. Gremo v planine...
In s tem dokaže, da smo pesnili vsi: bolj ali manj aktivno je vsak nekaj doprinesel k dobremu počutju in veselemu vzdušju. V četrtek okrog treh zjutraj se poslovimo in zaželimo ponovnega snidenja.
http://www.auschwitz.org.pl/
http://remember.org/auschwitz/
http://en.wikipedia.org/wiki/Auschwitz_concentration_camp
Naš današnji cilj je Chocholowska dolina: največja (35 kvadratnih kilometrov) in najdaljša (10 km) v poljskih Tatrah. Za doline v Tatranskem narodnem parku je treba plačati vstopnino 4 do 5 zlotov, kar je nekaj več kot en evro. Veselo zakorakamo po makedamski cesti, ki si jo nekaj časa delimo s kočijami in kolesarji. Z zanimanjem si ogledamo leseno hišo, zgrajeno po tradicionalnih pravilih, kmalu pa nas razveseli še kraški izvir bistre vode. Na določene razdalje najdemo tudi stranišča, ki so prostorna in zjutraj še čista. Ko se dolina razširi, občudujemo spomeniško zaščitene stare pastirske koče med poljanami šentjanževke, ki že počasi odcvita. Prav lahko si predstavljamo, kako je tu spomladi, ko so tla prekrita s spomladanskih žefranom. Opozorilo zaradi kač ni odveč, na cesti smo malo prej videli nekaj črnega, ki je pobegnilo pred nami. Na desni se dvigajo zanimive gore v obliki menihov, pod gozdom stoji kapelica, na koncu pašnikov pa mogočna planinska koča. Tu pomalicamo, večina se odpravi naprej na Grzes, drugi pa uživamo ob pivu, slastnih rezinah in kavi. Že na Gubalowki smo videli obeležja, ki spominjajo na poti slavnega poljskega papeža Janeza Pavla II. Tu je na koči spet tabla, ki opozarja na njegovo srečanje z Lechom Waleso leta 1983. Z Elko se odpraviva po poti njunega sprehoda, ki se odcepi v levo in navzgor med smrekami, bujnim borovničevjem in barvitim ciprjem. Povsod je veliko pohodnikov, le malo jih pozdravi, na prijazen pozdrav pa večina vsaj odzdravi. Ob skali s spominskim zapisom je lesena rogovila, na katero ljudje obešajo rožne vence, podobice, cvetje. Čudi naju, da nikjer v dolini ni slišati ptic, mogoče je bilo krivo vreme ali pa preglasni obiskovalci. V naslednjih dneh je bilo nekaj več ptičjega petja. Pred vrnitvijo h koči poromava še h kapelici, kjer se čudiva luknji v steni, kasneje pa le ugotoviva, da je namenjena darovom. Takoj po vrnitvi naših gamsov se pošteno ulije. Nekaj časa še vedrimo, potem pa se odpravimo nazaj k avtobusu. Nekateri izkoristijo kočije, ki jih pošteno pretresejo, vsi po vrsti pa smo mokri: od dežja ali pa od potu. Kljub temu na avtobusu veselo zapojemo in preženemo slabo voljo.
***********
Video:Na pot v Chocholowsko dolino - http://www.youtube.com/watch?v=pIHGpHiR6rM
Spletna stran:
http://www.zakopane-online.eu/78,A_Walking_Tour_of_the_Chocholow.htm
SREDA, 5. 8.
Prek Koscieliske doline se horda vali, po lojtri in ketnah smo komaj ušli;
v Krakovu gorskem pravi je raj, bi radi vrnili se semkaj še kdaj. Gremo v planine...
Z rimanjem zdaj se ubadamo vsi, ne dolga, a lepa se pesem rodi.
Ideje, ideje, le kam ste odšle, ob ognju gotovo spet srečamo se. Gremo v planine...
So ženske grešile, a to nič ne de, ker pride sam pater in jih spove.
Nam taborni ogenj veselo gori, družba pa poje in pleše, nori. Gremo v planine...
Jutro ni slabo, ampak vremenska napoved ne obeta nič dobrega, zato se odpovemo visokim goram in se držimo dolin. Tokrat je to Koscieliska, ki je še bolj slikovita kot včerajšnja Chocholowska. Pa za dva kilometra je krajša: torej nekaj več kot osem kilometrov, če ne bomo kam zavijali. Najprej pokukamo k pastirjem, ki izdelujejo značilni sir, potem pa nam vodnik Jacek pokaže ostanke iz časa železarstva. V dolini je tudi veliko podzemnih jam, mi pa zavijemo v sotesko, iz katere se nekateri povzpnemo po lestvi in s pomočjo verig. Spremlja nas žuborenje vode in pisano cvetje, tako smo mimogrede pri koči. Do tu vreme zdrži, zdaj pa začne na rahlo deževati. Mi pa iščemo še več vode: povzpnemo se do jezera Smreczynski Staw, ki obsega le 0,8 hektarja, globoko pa je okrog pet metrov. Počiva jezero v tihoti...
Na povratku dež poneha in v Zakopanih si lahko ogledamo staro leseno cerkev in pokopališče z mnogimi slavnimi imeni na nagrobnikih. Energije nam ne manjka, saj sta nam Ivan in Fanika pripravila sprejem z žgano pijačo, vinom in kavico. Naš vodnik se za nekaj časa poslavlja in po večerji ob ognju pripravimo veseli večer s prigrizkom, pijačo, plesom in pesmijo. Marko se iz harmonikarja prelevi še v patra, ki ima kar strogo pridigo, pripravljen pa je tudi spovedovati, ampak samo ženske. Zanimivo!
***********
Video:Soteska Krakow - http://www.youtube.com/watch?v=AqGes69ar7U
Koscieliska dolina - http://www.youtube.com/watch?v=xtiAGGwozlI
Maša za gorske vodnike v Zakopanih - http://www.youtube.com/watch?v=9JWSG8oxol8
Spletne strani:
http://www.zakopane-online.eu/80,stunning_beauty_of_the_koscieli.htm
http://www.360cities.net/image/dolina-koscieliska-kiry-poland-tatry-mountains-polska
http://www.cs.put.poznan.pl/holidays/tatry/
http://www.tpn.pl/
ČETRTEK, 6. 8.
Šli smo v Krakov, v rudnik soli, globoko pod zemljo nas žeja pesti.
Na ulici Marko zabava prav vse, na koncu pa vsak si en pir še odpre. Gremo v planine...
Nekaj nad sto kilometrov naj bi bilo do tega do 17. stoletja glavnega mesta Poljske, pot pa se vleče in vleče, ker je veliko obvozov zaradi del na cestah.
Naš prvi postanek je v rudniku soli Wieliczka, kjer nas preseneti množica obiskovalcev in rahel dežek. Ker smo naročeni, ne čakamo dolgo. Razdelimo se v skupini z angleško govorečo in nemško govorečo vodičko. Obe sta tako dobri, da se po ogledu nikakor ne moremo zediniti, katera je boljša. Za začetek nam ni bilo treba po 378 stopnicah, v obe smeri smo se peljali z dvigalom. Prehodili naj bi okrog dva kilometra in se spustili do globine 135 metrov pod zemljo. Na ogled je 22 prostorov in o vsakem zna vodička veliko povedati; med drugim smo v približno dveurnem ogledu izvedeli:
- kristalizacija soli iz morske vode se je začela pred približno 13,5 milijoni let, tektonski premiki so plasti dvignili in zvili
- sol so v tem rudniku pridobivali od srednjega veka do 1996
- odkrili so jo sredi trinajstega stoletja za časa vladavine vojvode Boleslava in njegove žene Kinge; ta je bila hčerka madžarskega kralja Bele IV in legenda pravi, da je na Madžarskem dobila za doto solni rudnik, v katerega je vrgla svoj zaročni prstan; ko je prišla na Poljsko, je ukazala kopati na določenem mestu; izkopali so blok soli, v katerem je bil njen zaročni prstan; Kinga je zavetnica rudarjev v solnih rudnikih
- danes dobijo le okrog 15 ton soli letno iz vode, ki jo črpajo iz rudnika; glavni zaslužek pa prinašajo turisti
- najprej je bil rudnik last vojvode Krakovskega, potem poljskega kralja, v letih od 1772 do 1918 z njim gospodarijo Avstrijci, po osamosvojitvi Poljske postane državna last
- leta 1978 je bil kot prvi vpisan na seznam kulturne in naravne dediščine pri UNESCU
- rudnik obsega kompleks na devetih nivojih s preko 300 galerijami in okoli 3000 prostori - skupno približno 7,5 milijonov kubičnih metrov prostornine: največja globina je 327 metrov
- pod zemljo je dovolj prostora za muzej, koncertno dvorano, restavracijo, prostore za zdravljenje astme, alergij...
- v enem izmed velikih prostorov so dosegli dva rekorda za Guinnessovo knjigo rekordov: z bungee jumpingom in balonom na vroči zrak
- kipi, ki so izklesani iz soli, so delo samoukov
- spomenik Nikolaju Koperniku spominja na njegov obisk v rudniku leta 1493
- veliko nevarnost za rudarje je predstavljal plin metan, ki so ga v začetku zažigali kaznjenci, ki so si po določenem času tako lahko pridobili svobodo; kasneje so to delali izkušeni rudarji
- pri prevažanju soli so od 16. stoletja naprej delali konji, zadnji konj je rudnik zapustil leta 2002; Baška uživa zasluženi pokoj nekje na lepih sončnih pašnikih
- rudarskemu vozičku marsikje rečejo "hunt": izraz naj bi bil iz nemščine: Hund - pes, ker se podobno oglaša
- Kazimir Veliki je 1368 dal zapisati rudarske pravice: malica, zdravstveno zavarovanje...
- v rudniku so tudi podzemna jezerca, v katerih pa se zaradi nasičenosti vode s soljo ni mogoče utopiti; iz objestnosti so pijani vojaki nekoč prebrnili splav na enem od jezerc in ta jih je sedem pokopal pod sabo za vedno
- v enem izmed prostorov delajo palčki - osem jih je, ker je med njimi tudi Sneguljčica, vendar preoblečena v moškega, ker ženske niso smele delati v rudniku.
V Krakovu najdemo parkirišče ob reki Visli pod gričem Wawel, na katerem je bil včasih sedež poljskih princev in kraljev. Nekdanja kraljeva palača je zdaj muzej, zraven pa je gotska katedrala, v kateri so kronali in pokopavali poljske kralje. Tu so tudi grobnice slavnih Poljakov, med njimi Mickiewiczeva. Okrog katedrale so nanizane kapele v različnih stilih; v stolpu Sigismundove visi največji zvon na Poljskem, ki tehta osem ton. Krakov je gotovo eno izmed najlepših poljskih mest, vpisan je na UNESCOv seznam svetovne kulturne dediščine, samo središče starega mesta pa ima okrog 300 zgodovinsko pomembnih hiš, palač in cerkva.
Sprehodimo se mimo cerkve svetega Petra in Pavla, krasne baročne zgradbe z začetka 17. stoletja, ki ima za sosedo cerkev svetega Andreja v romanskem slogu iz enajstega stoletja, v 17. stoletju pa so jo prezidali. Občudujemo velike in razkošne kočije za prevoz turistov, pa množico manjših vozil za oglede, med njimi so tudi novodobne rikše na nožni pogon. Na glavnem trgu ne veš, kaj bi gledal: prijetne lokale z mizami na prostem, stolp mestne hiše iz 14. stoletja, tržnica je tudi iz tistega časa, kasneje pa večkrat obnovljena; še starejša je cerkev svetega Adalberta, najbolj mogočna pa je gotovo opečna zgradba cerkve svete Marije z dvema različnima stolpoma, katere zgodovina sega na začetek 14. stoletja. Ima enega največjih lesenih krilnih oltarjev z pozlačenimi figurami v Evropi. Počakamo še na polno uro, da slišimo trobentača z višjega stolpa. Njegova melodija se nenadoma konča, kot se je končal svarilni signal stražarja ob napadu Tatarov, ko mu je puščica predrla grlo.
Čas je za odmor in nakup spominčkov, kakšne pijače, potem pa se sprehodimo še po Florjanski ulici (Sevničani se počutimo kot doma) do obzidja in mestnih vrat ter trdnjave Barbican iz konca 15. stoletja. Tudi židovski predel Kazimierz obiščemo in vodička v Isaacovi sinagogi (iz 17. stoletja) nam predstavi kruto usodo svojih rojakov in temeljna načela te vere. Ob tem pa sproži žolčno razpravo o upravičenosti ločenih prostorov za moške in ženske pri bogoslužju.
Ulice tega poljskega duhovnega središča so polne obiskovalcev in povsod se kaj dogaja. Tudi naša skupina doda svoj delež: Marko si sposodi harmoniko pri muzikantu na ulici, zapojemo našo pesem o čebelicah, potem pa sta na vrsti še veseli skladbi za ples in veselje. V dobro voljo uspemo spraviti tudi mimoidoče, le lastnik harmonike se bolj kislo drži: v škatlo mi zmečemo kar precej zlotov, ni pa prepričan, če mu bodo tudi ostali. Ob našem odhodu si oddahne - Marko mu velikodušno pusti zaslužek. Z veselo pesmijo se vračamo v naš začasni dom.
***********
Video:Rudnik soli Wieliczka - http://www.youtube.com/watch?v=ShvgDtqipxY
Krakov s trobentačem v cerkvi svete Marije - http://www.youtube.com/watch?v=G3L-kco8tsQ
Krakov in predstava na ulici - http://www.youtube.com/watch?v=1jBZn9FLfMU
Na poti - http://www.youtube.com/watch?v=MFEYQm0Kbg0
Spletne strani:
http://en.wikipedia.org/wiki/Wieliczka_Salt_Mine
http://www.kopalnia.pl/home.php?action=&id_language=2&
http://en.wikipedia.org/wiki/Krak%C3%B3w
http://www.krakow-info.com/sights.htm
PETEK, 7. 8.
Po Dunajcu reki pluli smo mi, lepote veliko užili kar vsi.
Mal gore, mal dole naprej nam je šlo, Pieniny s Trem kronam - to je vse blo.
Gremo v planine...
Podlaga je spolzka in čevelj drsi, previdno po poti hodimo mi;
Drago se znajde - pod Pavlo zleti, ga ona zagrabi za prave stvari. Gremo v planine...
Zjutraj pogrešamo zaseko in šunko, zato pa imamo poleg sirov še med in sladki namaz. Pa se spomnimo: petek je in Poljska je verna država, gotovo bo tudi večerja postna. Res je bila, pa nismo imeli nič proti, da ni bilo mesa: okusna juha, potem pa piroške z borovnicami, sladkornim posipom in kislo smetano. Za prste obliznit!
Sonce že lepo greje, ko se odpeljemo proti hribovju Pieniny, ki se v dolžini okrog 35 kilometrov razteza severno od Tater na meji s Slovaško, dvigne pa se do 1050 metrov. Na poti uživamo v pogledih na zelene gričke, ki so okrašeni z zorečim žitom in požetimi njivami. Žito še vedno zlagajo v kopice, da se posuši. Tudi sicer nimajo kozolcev in pokošeno travo sušijo na posebnih rogovilah različnih oblik. Reke Dunajec ni mogoče spregledati, saj od leta 1997 veliko površino doline zaliva akumulacijsko jezero, zajezitev pa je sprožila vprašanja glede varovanja okolja. Na vsaki strani jezera je grad, eden je ohranjen, drugi v ruševinah. Sicer pa reka izvira v Tatrah v dveh delih: Beli in Črni Dunajec, dolga je 274 kilometrov in se izliva v Vislo. Slovaki pravijo, da je to edina voda, ki jo oni pošiljajo v Baltik.
V kraju Sromowce Wyzne - Katy je veselo kot za praznik: glasbeniki v narodnih nošah, čolnarji v izvezenih telovnikih in posebni čolni - vse to čaka na turiste, da jih popelje na več kot dve uri dolgo plovbo 18 kilometrov daleč po slikoviti soteski Dunajca. Po pet ozkih čolnov je povezanih v neke vrste splav, dva ali trije spretni čolnarji usmerjajo to plovilo z dolgimi koli in to že od začetka 19. stoletja. Tudi za časa komunizma so bili splavi privatni, v glavnem so poljski, čeprav vozijo večino časa po meji s Slovaško. Kakšnega posebnega prijateljstva s slovaškimi prevozniki ni bilo opaziti. Vkrcamo se in že drsimo po rjavkasti vodi navzdol po toku, mimo nas pa najprej travniki in gozdovi, nekaj naselij, potem pa tudi do 300 metrov visoke skalne stene. Reka ves čas vijuga, sedem večjih ovinkov napravi, nekateri so več kot 90 stopinj. Globina vode je različna: od plitvin do 18 metrov na ničkaj varnem mestu z vrtinci. Vodnik Jacek, ki je na našem splavu, nam kaže niz hribov Tri krone (Trzy Korony - 982 metrov), pa Sokolico (747 metrov), po ostrem ovinku jo vidimo že z druge strani, obljubi pa tudi, da bomo popoldne občudovali razgled v obratni smeri. Vzdušje na vseh štirih splavih z našo skupino je odlično, na našem verjetno največ pojemo, neverjetno veliko pesmi o vodi in mlinih, pa mlinarjih se spomnimo. Sosede pa tudi izzivamo:
Mi smo pa s Seunce, Seunce, Seunce, pijemo z veunce cele noči. Od kod ste pa vi?
Pa nismo bili samo iz Sevnice, kar iz desetih planinskih društev Posavja in Zasavja smo se zbrali, pa še ob Savinji do Celja smo posegli. Pisana druščina, pa vesela tudi!
Bližamo se zdraviliškemu kraju Szczawnica, ki je znan po mineralni vodi, nam pa "ščavnica" pomeni vse kaj drugega. Tu se izkrcamo, čeprav se je mogoče peljati še pet kilometrov dlje do Krošcienka. Po krajšem postanku se prepeljemo na drugi breg reke in vodnikova obljuba se začne uresničevati: v potu svojega obraza se povzpnemo na Sokolico in se z njenega skalnega roba zazremo v pentjo reke pod nami. Tu se srečamo še z eno posebnostjo v poljskih gorah: plačati je treba vstop na vrh. Res pa je, da so poti lepo vzdrževane, kljub manjši višini so vrhovi izpostavljeni in pogosto so potrebne ograje in kovinske stopnice. Tako je tudi na Treh kronah, kjer se na dolgih stopnicah učimo potrpežljivosti; poplačani pa smo s prekrasnim razgledom v dolino. Tik pod nami je naselje Sromowce Nižne, kjer nas čaka avtobus, ampak do njega je še kar nekaj poti. Spet bomo pozni na večerji, ampak dan je treba uživati do konca.***********
Video:Veselo po Dunajcu - http://www.youtube.com/watch?v=JI40tFsgfH0
Po Dunajcu - http://www.youtube.com/watch?v=dBWJV15OEi4
Pogled s Sokolice - http://www.youtube.com/watch?v=xh0RTjZ6BfY
Spletne strani:
http://en.wikipedia.org/wiki/Pieniny
http://www.pieninypn.pl/index.html?lang_id=UK
http://www.flisacy.com.pl/
http://www.fotopieniny.pl/
http://www.sromowce.pl/page,50
http://www.sromowce-nizne.pl/
SOBOTA, 8. 8.
Skupina Granate vse tri osvoji, manjšina le k Črnemu Stawu hiti.
Od maha, grmovja zeleno je vse, Sonji pa trasa ta nova uspe. Gremo v planine...
Pod gojzerji vedno se kamen vali, borovničevje levo, desno od poti.
Maline so tudi, a trgat ne smem, saj v parku sem narodnem, dobro to vem. Gremo v planine...
Sončno jutro, ki naznanja lep dan. Zapeljemo se v Zakopane, potem pa z malimi avtobusi do Kužnic, naš avtobus je za tja prevelik. Pot nas vodi po prijetni dolini, potem pa se začnemo vzpenjati in razgledi so vse lepši. Od leve se naši pridruži še grebenska pot in zdaj gre brez naporov proti Gasienicowi Dolini. Odpre se pred nami kot na dlani: na desni Kasprowy Wierch (1987 metrov) z metereološkim observatorijem in zgornjo postajo žičnice, pod njim sedežnica, nekaj lesenih poslopij, okrog njih pa se je razlila roza - vijolična barva cvetočega ciprja. Za kuliso pa visoke gore do neba. Pri koči malicamo in se odpočijemo, potem pa krenemo naprej do Črnega jezera (Czarny Staw). Ogledujemo si račke in ribe v čisti vodi, steza med ruševjem in cvetjem nas vabi naprej. Že smo pri odcepu, po katerem so naši gamsi odšli na Granate (2240 metrov), malo naprej med kamni šumlja voda in se izliva v jezero, nazaj pa je krasen pogled na jezero. Povratek zmoti ropot helikopterja. Samo, da ni nesreča, nehote pomislimo. Do avtobusa se vračamo po Dolini suhe vode (Dolina Suchey Wody), ki za hojo ni naporna, ni pa tudi slikovita in razgledna. Sonja se odloči, da bo šla nasproti skupini, ki je šla hitreje in više, pa krene v napačno smer in končno pristane na zgornji postaji žičnice. Z njo in taksijem se vrne - bogatejša še za eno izkušnjo. Nocoj se vodnik Jacek dokončno poslavlja, dobimo pa "hrusta" Stanislava, ki lepo poje in igra na kitaro. To bo še veselo!
***********
Video:Dolina Gasienicowe - http://www.youtube.com/watch?v=-y0LxlOJqjo
Czarny Staw - http://www.youtube.com/watch?v=K-vH3rnud6o
Spletna stran:
http://www.aocrnuce.si/index.php?Id=2&sid=176&type=1&part=0
NEDELJA, 9. 8.
Stanislav, Jacek, vodnika za vse, za gamse in tiste, ki se jim gre;
Elka in Tone za uživanje sta, ta dva prvošta nam vse, kar se da. Gremo v planine...
Gremo na Rysy visok pod nebo, pot je naporna, a nič kaj za to.
Druge ob jezerih potka pelja, včasih pomagata konja kar dva. Gremo v planine...
Vodič nas je Jacek peljal z dolin, gor v planine, pa tud, če s bil hin.
Stane s kitaro zabaval nas je, v gore počasi popelje prav vse. Gremo v planine...
Za gamse je danes najdaljši in najtežji pohod: po Dolini ribjega potoka (Dolina Rybiego Potoku) do jezera Morsko oko (Morskie Oko), mimo Črnega jezera pod goro Rysy na vrh te najvišje poljske gore (2499 metrov) in v dolino na slovaško stran. Ostali napredujemo počasi: po cesti in bližnjicah ob občudovanju v les izrezljanih informativnih tabel do prve koče, tam kavica, potem pa do koče pri jezeru Morsko oko. Jezero naj bi bilo po legendi s podzemnim hodnikom povezano z morjem, zato tako ime. Je okrog 50 metrov globoko in v njegovi čisti vodo je veliko rib. Po vzhodni strani jezera se sprehodimo do vzpona, kjer začnemo gristi kolena. Se pa splača: krasni pogledi navzdol, slap na levi, potem pa 76 metrov globoko Črno jezero z vencem visokih gora. Tu skoraj dohitimo prvi del skupine, potem pa se obrnemo in pod slapovi na zahodni obali Morskega očesa vrnemo v kočo na malico. Nekateri hočemo uživati še na drugačen način: na izhodišče se vrnemo z vozom za 15 oseb, ki ga vlečeta dva iskra konja. Konji se kar bleščijo, tako so jih njihovi oskrbniki skrtačili, po vožnji k jezeru in povratku pa zaslužijo počitek. Naši pogledi naletijo na večinoma lepe stvari, zaskrbljeni pa zremo na velike površine smrekovega gozda, ki jih je verjetno napadel lubadar.
Z avtobusom se odpravimo preko meje na slovaško stran, kjer v okolici znanega Štrbskega plesa ostrmimo: kilometri in kilometri poškodovanega gozda, le tu in tam kakšno drevo, vmes, na srečo, slikovito ciprje. 19. novembra 2004 je tu divjal veter s hitrostjo do 165 kilometrov na uro in uničil okrog 13 tisoč hektarjev 50 do 100 let starega gozda. To si lahko predstavljamo kot površino 50 kilometrov krat 2,5 kilometra, količina lesa pa je bila okrog tri milijone kubičnih metrov. Narava le počasi celi rane, ne vem pa, koliko ji človek pri tem pomaga.Da ne bi bilo čakanje na naše gamse predolgočasno, jim gremo naproti z zalogo pijače in jih sprejmemo z veselimi takti Golice. Pri avtobusu pa jim Marko za dobrodošlico zaigra pesem o čebelicah. Res so junaki: pot ni samo dolga, tudi težavna zaradi vzponov in gneče na poti.
***********
Video:Morskie Oko - http://www.youtube.com/watch?v=rhEyv874I3E
Czarny Staw pod Rysy-jem - http://www.youtube.com/watch?v=mvNU9f1BJeU
Dve konjski sili - http://www.youtube.com/watch?v=dYWS-I3n41M
Sprejem za zmagovalce Rysy-ja - http://www.youtube.com/watch?v=qGWc2BQqVoM
Markova dobrodošlica zmagovalcem Rysy-ja - http://www.youtube.com/watch?v=6jVql-SYpE8
Spletne strani:http://pl.wikipedia.org/wiki/Dolina_Rybiego_Potoku
http://en.wikipedia.org/wiki/Morskie_Oko
http://en.wikipedia.org/wiki/Czarny_Staw_pod_Rysami
http://en.wikipedia.org/wiki/Rysy
http://strbskepleso.com/
PONEDELJEK, 10. 8.
Gremo na Babo z občutkom počas, da bi zaužili prav vsak njen kras.
Mahovi in praprot, vse kar je vmes, med skalam in ketnam pa šlo je zares. Gremo v planine...
Babo osvojili smo vsi u skupin, da bi naužili se njenih oblin.
Tud Viki je ratal napraviti to, saj sta hodila dva gamsa pred njo. Gremo v planine...
Po vsaj dveh napornih turah je za danes obljubljeno nekaj lažjega: Babja gora (Babia Gora - 1725 metrov) v Beskidih - zahodno od Tater. Z avtobusom je mogoče priti na prelaz Krowiarki (1012 metrov) in le nekatere premami papeževa pot, po kateri je Janez Pavel II baje hodil tik pred imenovanjem. Ostali pogumno stopamo za Stanislavom po pravi "avtocesti" - široki gozdni poti z veliko borovničevja in tudi nekaj borovnicami, kmalu oko razveseli še bogato rastoča praprot, pa jerebike z oranžnimi plodovi. Ko se ravno nekaj hecamo o "vaservagi", s katero bomo preverili vodoravnost poti, Stanislav objavi, da nam bo zdaj izginil nasmešek z obraza. Zavijemo levo navzgor po Akademski poti, ta pa vodi skoraj navpično do vrha. Za varno hojo po skalnih policah so nameščene verige, pogosto pa se je treba kar pošteno potegniti navzgor. Kdor je pričakoval res lahko turo, je začel razmišljati o relativnosti tega izraza. Vendar se vsi uspešno pririnemo na kopasti vrh, kjer spet znajdemo na meji s Slovaško. Seveda ta meja ni nič pretresljivega, saj sta obe državi v Evropski uniji. Lep razgled nam razkrije vasi, gozdove, smučarske terene, na Slovaškem pa še veliko jezero. Piha pa na vrhu! Za kamnitim zidom si najdemo malo zavetja in s tekom malicamo. Na prelaz se vračamo po grebenski poti preko Sokolice.
Pri avtobusu nas spet čaka presenečenje: žgana pijača za dezinfekcijo, pecivo, kava, borovnice. Pravi dokaz, kako znamo živeti v sožitju z naravo, pa je Drago, ki se z martinčkom družno martinčka na štoru.Na povratku obiščemo še muzej starih lokomotiv in vlakov na prostem ter ugotovimo, da bi tudi mi lahko prispevali kakšno "gomulko".
***********
Video:
Pot na Babio goro - http://www.youtube.com/watch?v=PHF-BgC7Nk0
Vrh Babie gore - http://www.youtube.com/watch?v=55OxrKlZyzw
Hej, idem v laz - http://www.youtube.com/watch?v=vIZ1C7wWdS4
Po večerji - http://www.youtube.com/watch?v=6NmaYatp28M
Spletne strani:
http://en.wikipedia.org/wiki/Babia_G%C3%B3ra
http://www.bgpn.pl/bgpn.php
TOREK, 11. 8.
V Zakopanih pa fantje skačejo že, mi smo po vrsti bodrili prav vse.
Potlej ogledi, nakupi za tri; dežek, kar padaj, to nič ne boli. Gremo v planine...
Sedem teh kotov in ovca nato, vse nam prav pride, da uživamo zlo;
zaključek je v redu, zdaj gremo domov, mal smo utrujen, počutje glih prou. Gremo v planine...
Zadnji dan namenimo ponovnemu obisku Zakopanov. Najprej svojo pozornost posvetimo leseni cerkvici. Baje smučarski skakalci iz Zagorja trenirajo na 150-meterski velikanki. Gremo jih pogledat! S sedežnico se zapeljemo na vrh s plastiko pokrite skakalnice, da smo tem človeškim orlom čisto blizu na zaletišču. Nemogoče se nam zdi, da se lahko spustiš in poletiš tja v dolino. V prijetnem lokalu se okrepčamo s kavo, potem pa skakalcem ob zaletišču, na sedežnici in v izteku še nekaj časa ploskamo. Prežene nas rahel dežek, ki pa nas ne odvrne od pohajkovanja po trgovinah in brskanja po stojnicah. Tu je vse: od značilnega sira in kislih kumaric v velikih loncih do spominčkov v lesu, usnju in volni, pa majic z zanimivimi napisi. Nekaj nas gre vedrit v Tatranski muzej in ni nam žal: zelo lep narodopisni oddelek imajo, pa še celo nadstropje s prikazom živalstva in rastlinstva tega področja. Skoraj vsak dan se vozimo mimo restavracije 7 Kotov (Sedem mačk) in danes je skrajni čas, da gremo tja na pijačo. Mačke nas res pozdravijo: sedijo na polici nad kaminom in - lesene so. Pivo je pa dobro.
Popoldne sledi poslovilna zabava s pečeno ovco in vsem, kar gre zraven. Ob slovenski himni razvijemo zastavo, Marku nazdravimo za rojstni dan, potem pa veselo naprej ob pesmi, plesu in hecih. Da bi sploh lahko še večerjali, se še zadnjič sprehodimo po vasi in zazremo v gore, v katerih smo uživali. Posloviti se je treba od gostiteljev in spakirati prtljago. Joj, kam bi del...?
***********
Video:Markova budnica - http://www.youtube.com/watch?v=60Wmwn1v2Vc
Na sedežnici v Zakopanih - http://www.youtube.com/watch?v=ktlPmeh-GA8
Skok v globino - http://www.youtube.com/watch?v=A4DG4nZWDuk
Narodopisni oddelek Tatranskega muzeja v Zakopanih - http://www.youtube.com/watch?v=Zhe3qiKfhAs
Naravoslovni oddelek Tatranskega muzeja v Zakopanih - http://www.youtube.com/watch?v=NWhpT-AaOZA
Piknik s pečeno ovco - http://www.youtube.com/watch?v=jkJZ_MUlee0
Zaključni piknik - http://www.youtube.com/watch?v=l_5uz_RaiK8
Čestitke Marku za rojstni dan - http://www.youtube.com/watch?v=1Ig0SEuYVvQ
Spletne strani:
http://www.fis-ski.com/uk/604/610.html?sector=JP&raceid=2858
http://www.muzeumtatrzanskie.com.pl/
http://en.wikipedia.org/wiki/Oscypek
http://en.wikipedia.org/wiki/Polish_cuisine
SREDA IN ČETRTEK, 12. IN 13. 8.
Naj Janezu vsi zdaj zahvalimo se, ker nas v Tatre zapeljal je.
Z veselim se srcem vračamo vsi; hvala, res hvala za krasne te dni. Gremo v planine...
Še lepih je hribov daleč okrog, naj pesem jih naša spremlja povsod;
da srečni, veseli še skupaj bi šli in radostni dnevi bi naši bili. Gremo v planine...
Tako: stvari so zložene v avtobus, nič ni ostalo zunaj. Še zadnji posnetek z našimi gostitelji, pomahamo jim v slovo in se odpeljemo proti domu. Na poti si ogledamo muzej nekdanjega nacističnega taborišča Auschwitz, ki ga pa ni mogoče opisati, to je treba doživeti. Spet imamo vodiča, katerega besede sežejo do srca. Predvsem smo se zavedli, da se take grozote masovnega iztrebljanja dogajajo tudi danes; vsak pri sebi pa je lahko razmislil o tem, kakšen je njegov odnos do drugačnih.Domov se vračamo preko Češke oziroma Moravske: mimo Ostrave, Brna, zazremo se v vinograde blizu meje z Avstrijo, potem pa je tu že Dunaj, pa Maribor... Dovolj časa za zahvalo organizatorjem, pesmico o vseh sodelujočih in načrtih za prihodnost. Milena doda:
Romani pa zdaj vsi zahvalimo se za vse te pesmi, koker jih je.
Saj ona je zdaj naš planinski poet, ki v verzih je novih nam vsem razodet. Gremo v planine...
In s tem dokaže, da smo pesnili vsi: bolj ali manj aktivno je vsak nekaj doprinesel k dobremu počutju in veselemu vzdušju. V četrtek okrog treh zjutraj se poslovimo in zaželimo ponovnega snidenja.
***********
Spletne strani:http://www.auschwitz.org.pl/
http://remember.org/auschwitz/
http://en.wikipedia.org/wiki/Auschwitz_concentration_camp
Ni komentarjev:
Objavite komentar