Bo pot snežena? Ledena? Poleg vse običajne opreme še dereze s sabo, pa je! V kombiju malo klepetamo, samo za trenutek zaprem oči, se mi zdi, pa že pred sabo zagledam obrise Šmarne gore. V Šmartnem delamo gnečo med starši, ki vozijo otroke v šolo, parkiramo pa kar pred pokopališčem, kjer je dovolj prostora. Nad naseljem pot lepo zavije navkreber: veliko je snega, tudi drevje in grmovje je okrašeno z njim, pod nogami je trdo steptan. Po zraku pa se lovijo nove snežinke. Odločimo se za romarsko pot, partizanska steza nam je le prestrma. Srečujemo pa "romarje", ki se že vračajo z vrha. Stanujejo pač kje bliže kot mi, mogoče pa tudi bolj zgodaj vstajajo. Nekateri se pohvalijo, da se povzpnejo na Šmarno goro kar vsak dan. Ker ne ubiramo bližnjic, smo na vrhu v eni uri in veseli toplo zakurjene peči v gostilni. Okusen topel čaj, malica iz nahrbtnika, za posladek pa še gibanica - hitro nadomestimo izgubljeno energijo. Navzdol gre hitro, za varen korak pa nam zelo prav pridejo dereze.
Nekam malo hoje je bilo tole! Je res treba že domov? Pojdimo še na Planino v Podbočju! Tudi v teh hribih skoraj na meji s Hrvaško je snega več kot v dolini, drevje je kar odeto v belino. Ob spomeniku obudimo žalostne spomine na poboj prebivalcev leta 1942, potem pa na izletniški kmetiji Stipič poskusimo domač sir in kruh. Tako dobro je vse skupaj, da nakupimo sira, skute, pregrete smetane... Nekaj dni gotovo ne bomo lačni. Splačalo se je pred povratkom domov še malo zaokrožiti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar