Zdaj pa nova pohorska žičnica že toliko časa uspešno dela, da je tudi za naju s Tilčko dovolj varna. Jo greva kar preizkusit! Ni bilo dovolj ljudi, da bi videli, če jih gre res osem v gondolo, smo se kar trije odpeljali, nazaj pa celo sami dve. Sicer pa so nove gondole res lepe, tokrat okrašene z nekaj ledenimi rožami in prahom svežega snega. Tudi pokrajina pod nami je kot začarana v zimski pravljici. Da bi vse skupaj lahko še bolj občudovali, strojniki nekajkrat žičnico tudi ustavijo. Nad tistim globokim prepadom je to še posebno prijetno.
Smreke na poti z zgornje postaje žičnice proti Apart hotelu se kar šibijo pod snegom, drobne vejice pa skupaj z novim snegom oblikujejo prelepe čipke. Pravi užitek je hoditi ob smučarski progi, ko le tu in tam mimo švigne kakšen smučar, drugače pa je okrog in okrog prijetna tišina. Pa ne za dolgo: mimo priropotajo motorne sani, rišejo globoke sledi v skrbno poteptan sneg in zasmradijo zrak. Kmalu za njimi so tu še ene in še sreča, da se pot proti hotelu odcepi od smučarske proge in sem tudi sani ne rinejo. Ne morem razumeti, kdo je spustil te sani med smučarje in sprehajalce. So tudi v tem primeru vozniki izkoristili luknje v predpisih kot so jih baje pri štirikolesnikih?
V Apart hotelu veselo plapola ogenj v kaminu, lončnice jim še vedno lepo uspevajo, namesto borovničevega pa ponujajo tokrat jabolčni zavitek. Tudi dobro! Posebno še s posebno toplo pijačo "vroče sadje". Da vsaj malo porabiva kalorije, se sprehodiva še mimo apartmajev, navijava na smučarskem tekmovanju cestnih podjetij, potem pa zavijeva še po Mariboru. Res ni bilo modrega neba in žarečega sonca, tu in tam se je od nekod privlekla celo megla, bilo pa je doživetje zimske narave posebne vrste.
Ni komentarjev:
Objavite komentar