Malo megleno jutro in sončen dan. Že pred Ljubljano nas vabi Krim. Ravna cesta proti Igu, v Iški vasi pa zavijemo proti Krimu. Do Zgornjega Iga nas vodi asfalt, pa še malo dlje. Ko zagledamo stezo iz Iškega Vintgarja, ki prečka cesto, parkiramo in markacije nas vodijo eno uro do vrha Krima.
Pot je udobna, skoraj preširoka, proti vrhu pa malo snežena in ledena.
Belini snega delajo konkurenco razcveteli telohi, med drevjem pa se svetlikajo vrhovi gora.
Ko se pred nami odpre vrh, sem kot vedno - razočarana: bunkerji, drugi vojaški objekti, nešteto anten... Vse to me spomni na čas, ko dostop na ta 1107 metrov visok vrh za navadne smrtnike sploh ni bil dovoljen. Pogled je treba usmeriti na mehke mačice, ki se že odpirajo, in uživati v krasnih razgledih vse naokrog.
Sonce nas prijetno greje, ko malicamo in z Vinkom ugotavljamo imena gora. Prihajajo tudi drugi pohodniki in uživajo v naravi. Naš vodnik Vinko nas večkrat preseneti s svojo uslužnostjo. Tokrat predlaga, da se sam vrne do kombija, mi pa naj se spustimo proti Rakitni. Rečeno - storjeno. Strumno korakamo po poti, potem pa po gozdni cesti. Samo kakšno uro hoje imamo, potem pa je naš prevoznik že pri nas. Zapeljemo se do jezerca na Rakitni, ki je zaledenelo in tisti najbolj pogumni obiskovalci se po njem celo drsajo. Mi pa se po slikoviti cesti skozi Preserje, Kamnik pod Krimom in Ljubljano vračamo domov bogatejši še za en lep dan.
Več posnetkov:
Video:
Spletne strani:
Ni komentarjev:
Objavite komentar