Sobotni planinski izlet nas vodi daleč - vse do meje z Italijo. Okrepčilo na Lomu, potem pa veselo do Nove Gorice, mimo Solkana, naprej pa mimo kamnoloma v hrib. Že je tu Prevalo in naš lokalni vodnik, ki nas ne popelje samo po kavernah in jarkih prve svetovne vojne, ampak tudi po burni zgodovini tega področja.
Samo delček poti po asfaltu, potem pa zavijemo v gozd in pot med drobnim drevjem, grmovjem in skalami se začne vzpenjati. Kaj kmalu so tu prvi sledovi vojne: jarki, vhodi v podzemni svet... Prižgemo svetilke in zakorakamo v en tak prehod. Pa spet naprej po stezi - kar nekaj časa tik pod asfaltirano cesto, ki pelje na Sveto goro.
Pred 260 metrov dolgim podzemnim prehodom se razdelimo: nekateri si spet nadenejo svetilke in čelade, drugi ostanem na površini in nadaljujemo pot po stezi, potem preko ceste in po stopnicah na vrh.
V obnovljeni nekdanji zgornji postaji žičnice je zdaj ženski samostan, nad njim pokopališče v dveh delih, potem pa romarski dom, moški frančiškanski samostan in mogočna bazilika, ki je bila posvečena leta 1932. Sicer pa sta bili na tem mestu cerkvi že v 14. in 16. stoletju.
Na žalost je tu še gostejša megla kot na poti in ne moremo uživati razgledov. Le slutimo lahko pod sabo vasi in na drugi strani dolino Soče. Tudi notranjost cerkve je mogočna z slikovitimi vitraži, zanimivim stropom, bogatimo oltarji. Za glavnim oltarjem je veliko zahval Mariji, nekaj posebnega pa so tudi križi na notranjem dvorišču, ki jih prinesejo romarji. Nič kaj prijetno ni v tej megli, zato se umaknemo v gostišče, kjer se pogrejemo s kavo, čajem, kuhanim vinom.
Vodnik pa nas vabi naprej proti Vodicam. Malo se spustimo, potem pa spet vzpenjamo skozi redki gozd.
Najprej se ustavimo pri grobnici italijanskega generala M. Gonzage, potem pa še pri spomeniku italijanskim alpinskim bataljonom, ki so leta 1917 zavzeli to območje.
V njegovi bližini se spustimo v večnadstropno galerijo zaklonišč, kjer nas preseneti skoraj sto let stari cement, pa tudi sicer so kaverne neverjetno dobro ohranjene, kot bi bile grajene za večno. Grenko nam je ob obujanju spominov na vojne čase in neštete nepotrebne žrtve. In marsikdo se sprašuje: smo se iz te izkušnje kaj naučili. Vračamo se po pobočju, ki je obrnjeno proti Soči.
Reke dolgo ne vidimo, potem pa se le pokaže njena značilna zelena barva in daleč pod nami v meglici oba mostova v Solkanu. Na avtobusu urejamo vtise in smo si edini, da je bil to res poučen in bogat pohod.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:
Ni komentarjev:
Objavite komentar