Naravni deželni rezervat doline Glinščice (Val Rosandra) na 746 hektarih, ki je bil ustanovljen leta 1996, smo nekateri člani Planinskega društva Lisca Sevnica obiskali že pred tremi leti: takrat smo do tja prišli od grada Socerb in traso nekdanje železnice ogledovali le od daleč. Danes je naša pot malo drugačna. Prizadevna vodnika Darinka in Zlatko sta za izhodišče izbrala cerkvico v naselju Jezero (San Lorenzo) in nas kar takoj popeljeta na najvišjo točko rezervata - razgledno točko pri Jezeru.
Beli stebri nam uokvirjajo razgled na dolino Glinščice, tristo metrov pod nami je, pogled seže vse do rahlo zamegljenega Trsta, okrog nas pa bogastvo belih cvetov na grmovju. Po asfaltirani cesti se spustimo na rob vasi Boršt (San Antonio in Bosco), ki nas pozdravlja s slavnostnim zvonenjem.
Mi pa raje zavijemo na levo po trasi nekdanje železniške proge med Trstom in Kozino. Progo, dolgo 19,6 km, so odprli leta 1887, ukinjena pa je bila 1958, tračnice so pobrali 1966. Danes je tu kolesarsko - sprehajalna pot. Zelo lepo je vzdrževana, tudi predori, nasipi in useki, delimo pa si jo z mnogimi drugimi pohodniki ter kolesarji. V skalah blizu in daleč plezalci preizkušajo stare in nove smeri, mi pa se s trase spustimo po stezi še niže do zaselka Botač (Botazzo), prav do reke Glinščica in nekdanjega maloobmejnega prehoda.
V bistvu se skoraj ne zavedamo, da hodimo po Italiji, napisi so povsod dvojezični, ko pa prečimo reko in stopimo mimo dvignjenih zapornic, smo uradno v Sloveniji. Spominska tabla opozarja na odprto mejo, druga na Stezo prijateljstva, ki je dogovorjena med občino Hrpelje - Kozina in občino Dolina kot izraz sožitja, prijateljstva in sodelovanja. V rezervatu je veliko informativnih tabel v treh jezikih, tudi slovenski je vmes. Na žalost večina hiš v Botaču propada, tudi gostilna, v kateri smo si privezali dušo pred tremi leti, je zaprta. V 16. stoletju so na reki mleli mnogi mlini, proti koncu 19. stoletja jih je bilo kar trideset, največ za dišave. Danes so v Botaču samo še ostanki štirih.
Natočimo si hladne vode in nadaljujemo pot ob reki, občudujemo mogočni slap Supet (34 metrov), potem pa se začnemo dvigovati proti cerkvici Svete Marije na Pečah, ki je bila prvič pisno omenjena leta 1267.
Baje so jo zgradili po želji Karla Velikega, ki naj bi bil nekje v dolini Glinščice pokopan. Člani Bratovščine bičanih pa naj bi za kazen, če so preklinjali, od samostana do cerkvice 12 kilometrov morali pešačiti bosi. Po kamniti poti to gotovo ni bilo prijetno. Večina se nas odloči, da se povzpnemo po grebenu do vrha, kjer je spomenik plezalcu z imenom Emilio Comici, ki je že leta 1929 ustanovil plezalsko šolo.
Razgledujemo se po celi dolini, ki je bila že v srednjem veku pomembna trgovska pot, Oto deli odpustke v obliki obloženih kruhkov, Pepi pa pozira najviše - na vrhu spomenika. Pot gre zdaj navzdol, spet se približamo vodi, kjer so prijetni prostori za uživanje in obiskovalcev je vse več. Na levi opazimo lepo ohranjen kanal iz zloženih kamnov, ki je bil včasih 14 km dolg starorimski vodovod, in že smo med prvimi hišami naselja Boljunec (Bagnoli della Rosandra).
Spet smo v Italiji in osebje zavetišča - koče Mario Premuda ne razume slovensko. Da gre hitreje, nam pivo točijo v velike vrče, mi pa ga potem pretakamo v manjše in naša suha grla. Po počitku nas čaka napornejši del pohoda: vzpon do izhodiščne točke.
Pot se lepo vije med borovci do razgledne točke pri Zabrešcu (Mocco), kjer je bil včasih Muhov grad s tremi stolpi na strmi skali nad Glinščico. Naprej gremo po asfaltirani cesti skozi Boršt do parkiranega avtobusa. Sonce vse bolj pripeka, ni več prijetnih sapic, ki bi nas hladile, hlad rečne vode je daleč v dolini in utrujeni sedemo v senco ter se okrepimo z jedačo in pijačo. Po petih urah lepo zaokrožimo našo pot in se počasi odpeljemo proti domu. Že zjutraj so nas med vožnjo pozdravljale Kamniške ter Julijske Alpe v jutranjem soncu, zdaj pa se, vse žareče, od nas poslavljajo.
Več posnetkov:
Video:
Spletne strani:
Ni komentarjev:
Objavite komentar