Bomo ušli dežju? Pa je bojazen odveč: sončno vreme, malo oblačnosti, toplo pa skoraj preveč. Skozi Celje, Velenje, Šoštanj, preko Slemena... Ja, Koroška je naš cilj. Najprej Črna na Koroškem in kavica, potem pa parkiranje v Žerjavu.
Lani se je cvetoča resa na Pogorevcu skrivala pod svežim snegom, letos pa je pot po grebenu suha, hitro se dvigamo in oziramo po razgledih.
Borovci prijetno dišijo, dihati je tako in tako treba globoko, cvetov rese pa je čudno malo. Tudi tako so strmine zanimive, saj so v glavnem pokrite z gostim zelenim kožuhom rese, pot pa se med njo vije kot v pravljici.
Pred nami se tu in tam dvignejo skale in na njih šopki rumenega avriklja. Še malo in pri lovski koči Dukles smo. Po dveh urah hoda si res zaslužimo malico ter počitek. Polovica skupine se vrača po isti poti, ostali pa jo uberemo po strmini navzdol. Kar pošteno je treba paziti, da kam ne zdrsneš.
Smo pa na tem enournem spustu nagrajeni z več cvetoče rese in postankom v Jazbini pri Korizlu na romantični jasi ob žuborečem potoku. Čeprav je po cesti do Žerjava le nekaj kilometrov, počakamo na prevoznika in klepetamo s starim gospodarjem.
Zakaj ne bi dneva izkoristili do konca?
V Rimskih Toplicah zavijemo na levi breg Savinje in zapeljemo pod Veliko Kozje, kjer nas z nežnimi belimi cvetovi in značilnim vonjem razveseli Blagajev volčin. Včasih se splača tvegati tudi pri slabši vremenski napovedi!
Več posnetkov:
Ni komentarjev:
Objavite komentar