4. 8. 11

Bolgarija 2011 - 20. in 21. 7. 2011

Spet odpravljam se na pot, rukzak poln je že dobrot.
Super drušna čaka me, da v hribe in gore odpravi se.
Pohodniki, pohodnice, tabor zdaj uživajte! Naj varen bo korak, bogat trenutek vsak!
Pohodniki, pohodnice, gore so neučakane: nas k sebi vabijo, da nam bo lepo.
(Melodija: Čebelar)
Po prvotnem programu naj bi se pri Vebrovih zbrali ob desetih zvečer, zadnje obvestilo je bilo za ob pol enajstih. Nihče ni točen, vsi smo prezgodnji. 
Kar precej pred enajsto je vsa prtljaga zložena v avtobus, lahko bi že kar krenili na pot, vendar bi morali čakati v Sevnici na šoferje, ki so domov peljali avtomobile. Dve minuti pred enajsto vseeno startamo. Pohodni tabor Bolgarija 2011 v organizaciji Planinskega društva Lisca Sevnica in Meddruštvenega odbora Zasavje - Posavje se začenja.
Malo čez polnoč smo na slovensko-hrvaški meji. Hrvaški obmejni organ se sprehodi po avtobusu in pregleduje osebne izkaznice in potne liste. Ko se vrne v sprednji del, izjavi: "Neka izadže ona gospodža, koja pozadi spava." Ni je hotel sam buditi, tako uradno ureja stvari in sopotnica mora za svoje bose noge številka 39, ki smrdijo za 45 (kot sama pravi), najti obuvalo in se sprehoditi do njega. Potem pa lahko naprej dremamo ali spimo, če nam niso noge predolge ali kakšna rama odveč pri nameščanju na sedežu. 
Glavo damo mi na off, noge gredo pa na on.
Vrh predstavlja nam izziv, srce nas vleče do višin.
Ob pol treh postanek za stranišče. Voda pa kar teče in teče... Precej časa traja, da ugotovim, da ne več moja, ampak tista iz kotlička.
Nekaj čez štiri zjutraj je in hrvaško-srbska meja nas čaka. Srbi poberejo dokumente, vendar jih hitro dobimo nazaj in lahko nadaljujemo pot. Zdaj ne plačujemo več hrvaške cestarine, ampak putarino ali drumarino.
Pozna se, da potujemo proti jugu: zgodaj se začne daniti. Zagledamo se v ravne njive koruze, na severu slutimo Fruško goro, popolnoma pa nas prebudi šele vonj kave na postajališču blizu Rume. 
Ko nam kava zadiši, se zbudimo skoraj vsi.
Potica in peciva vsa, zdaj pa hujšaj, če se da.
Takoj je zraven še pita, nekaj sredstev za dezinfekcijo, stranišče pa si poiščemo kar v grmovju. Pridruži se nam tudi srbski vodič Boro - Borivoj Veljković od Vama Toursa iz Novega Sada (http://www.vama.rs/), ki nam za začetek predstavi Srbijo in Beograd. Po avtocesti hitimo proti jugu med prijetnimi hribčki: zelene ploskve koruze, ovsa, lucerne in sončnic se mešajo z rumenimi od požetega žita. Rjave table z belimi napisi v srbskem in angleškem jeziku opozarjajo na znamenitosti, v glavnem znane samostane. Že je čas za malico: sladkim dobrotam se pridružijo še hruške in vsakomur je jasno, da na tem taboru ne bomo lačni. 
Ko se vozimo mimo Niša, se spomnemo, kako bogato industrijo je včasih imel. No, tobačna baje še vedno dobro uspeva, pa tudi Niška banja je znana. Med Suvo planino in Svrljiškimi planinami se 14 kilometrov vzhodno od Niša začne Sićevačka klisura (http://www.nistourism.org.rs/sicevacka-klisura.html). To je 17 kilometrov dolgi kanjon reke Nišave z dvema elektrarnama, železnico in cesto, ki je speljana skozi neštete predore. Za kaj več tu ni prostora. Kdor si je ni dobro ogledal, ima še eno možnost: http://www.youtube.com/watch?v=PgqoiOzuQg0
Pri Beli Palanki (http://www.belapalanka.net/), ki z okoliškimi hribi želi privabiti čim več turistov, spet zavijemo bolj proti jugu. Tu nas čaka presenečenje: obisk tovarne Lisca v Babušnici. Občini Babušnica in Sevnica sta bili včasih pobrateni, začetek tovarne pa sega v leto 1974. Od leta 1984 je to najlepši in najbolje opremljeni objekt Lisce, ki za kraj veliko pomeni. Trenutno je tu zaposlenih nekaj nad 200 žensk, med njimi tudi 14 moških, povprečna plača pa je okrog 230 evrov. 
Po prisrčnem sprejemu se sprehodimo med pridnimi šiviljami v dveh prostorih. Pogostijo nas s kosilom: rakija, vino, pivo, coca-cola, mineralna voda, salama, dve vrsti sira, paradižnik s čebulo. Ko smo že siti, dobimo še slastne pečene polnjene paprike. 
Rakija in paprika, sira dva sta tud bila
Lisca časti, to se zna, hvala lepa Babušnica.
Še skupinsko slikanje in treba je spet na pot. Mimo Pirota, od katerega znane industrije ni veliko ostalo, proti Dimitrovgradu. To mesto na meji z Bolgarijo nosi ime bolgarskega komunističnega voditelja Georgija Dimitrova, nekateri ga imenujejo tudi Caribrod. Leta 2004 so imeli celo referendum glede imena, vendar je bila udeležba premajhna, da bi se kaj spremenilo. V mestu z okoli sedem tisoč prebivalci (2002) in občini še vedno prevladujejo Bolgari, čeprav med prvo in drugo svetovno vojno niso imeli pravic do šolanja in verskih obredov v svojem jeziku. Srbsko-bolgarsko mejo dosežemo okrog štirih popoldne in jo prečkamo v uri in petnajst minut. No, tista ura je na račun premaknitve časa, sam postopek traja le kašnih petnajst minut. Ob čakanju imamo komaj toliko časa, da začnemo vaditi branje v bolgarski cirilici in ugotovimo, da so pešci po bolgarsko "pešehodci".
Ko se vozimo proti Sofiji, občudujemo bogate gozdove (bori in listavci) in smo prijetno presenečeni nad urejenostjo naselij. 
Planjave njiv požetega žita se izmenjujejo z velikimi površinami sončnic, vmes jagnedi  varujejo pred vetrom. Nekaj južnih pobočij hribov je golih in na njih so napisi in znaki, napravljeni iz kamenja. Pokrajino kazijo le zapuščene tovarne. 
Nad mestom se že kaže Vitoša, vse več je modernih poslovnih stavb, opazimo tudi trgovino podjetja Gorenje. Avtomobili so solidni, opazimo pa tudi romske četrti z značilnimi domovanji. Pred velikim trgovskim centrom Metro počakamo na Marijano Ilievo, predstavnico organizacije Rilski turist in predsednico Turistične zveze Samokov. Kar dolgo iščemo hotel, ki je v lasti bolgarske planinske zveze in obsega del velikega novega stanovanjskega kompleksa. Naokrog je v bistvu še gradbišče in z avtobusom ne moremo do vhoda. Sobe so lepe, povsod pa kaj manjka: zavese, brisače, toaletni papir. Zaščitne plasti z okenskih in vratnih okvirov še niso povsod odstranili, v kopalnici zija za školjko luknja, voda od tuša hoče poplaviti kopalnico. Ampak - za eno noč... Povečerjamo in hitimo v postelje.
Utrujeni od vožnje vsi, vsak se v sobo zapodi.
Pasji zbor se oglasi, lajež spati ne pusti.
Več posnetkov:
Video:

Ni komentarjev: