Poslavljamo se od prijetnega Banskega, poslovit se pridejo tudi koze in kozli v kar veliki čredi. Danes nas čaka dolga vožnja, saj se iz njenega skrajnega jugozahoda selimo v središče Bolgarije, pod gorovje Stara gora (http://en.wikipedia.org/wiki/Balkan_Mountains), ki jo imenujejo tudi Balkan, kar v turščini pomeni "veriga z gozdom pokritih gora". Po njem pa se imenuje tudi cel Balkanski polotok. To nadaljevanje Karpatov obsega površino 11.596 kvadratnih kilometrov, meri v dolžino okrog 600 km in se razteza od Srbije ter preko cele Bolgarije do Črnega morja. Ena tretjina gorovja je v vzhodnem delu Srbije, tu je tudi najvišji srbski vrh Midžor (2169m), dve tretjini pa v Bolgariji. Stara planina ima občudovanja vredno rastlinstvo in živalstvo, zato ni čudo, da je to zavarovano v Narodnem parku Centralni Balkan (717 kvadratnih kilometrov) in več naravnih rezervatih. V zgodovini je bila naravna trdnjava, zatočišče hajdukov v boju proti Turkom in prizorišče mnogih odločilnih bitk.
Na poti imamo postanek za malico in ponovno smo prijetno presenečeni nad čistočo sanitarij v posebnih kontejnerjih na postajališčih.
V Kaloferju (http://en.wikipedia.org/wiki/Kalofer) se ustavimo samo za fotografiranje ogromnega spomenika Hristu Botevu (1848 - 1876), velikemu pesniku in revolucionarju, bolgarskemu narodnemu heroju.
Na Stari gori je izgubil življenje v boju proti Turkom. Takole začenja svojo pesem Borba, ki jo je prevedel Igo Gruden:
V stiski, v žalosti mladost mineva,
kri se gnevno v žilah razkipeva,
mračen je pogled in se ne ve,
zlo li, dobro li naproti gre...
Mnog težak spomin leži na duši,
zlobna misel često sen jim ruši,
v prsih ni ljubezni, vere, niti
nade, da razumen človek more
iz mrtvaških sanj se prebuditi. ...
Z avtobusom se zapeljemo še nekaj kilometrov iz mesta v naselje Panicite, naprej pa z avtobusom ne gre več.
Parkiramo na travniku ob bistrem potoku in začnemo pripravljati prtljago. Ker ne vemo, kako je oskrbovana koča Raj, vzamemo s sabo spalne vreče in zaloge hrane. Kar dobro otovorjeni krenemo preko potoka in v gozd.
Nekaj časa še gre, potem pa je treba strmo navzgor po neke vrste drči. Počasi se priplazimo na rob gozda in stojimo na travniku brez steze in oznak poti.
Gor v Raj nas pelje pot, košate bukve vsepovsod.
S čela, brade pa kaplja: štiri ure je hoda.
Potem le krenemo v pravo smer in pridemo do vhoda v Narodni park Centralni Balkan. Tu nas od strani opazuje pastir na konju, mi pa nadaljujemo hojo po lepo speljani poti, najprej po gozdu, potem pa se pred nami odprejo širni travniki.
Nekje v daljavi je Raj in nad njim najvišji vrh Stare gore Botev (2376m). Malo počivamo, potem pa naprej. Med nami in našim današnjim ciljem je globoka dolina, zato se malo spustimo in jo obhodimo, potem pa je treba spet navkreber. Sem in tja, sem in tja, malo po kakšni bližnjici, med mogočnimi bukovimi drevesi. V gozdu postaja že malo mračno, ko pridemo na čistino - travnik, na katerem se pasejo konji. Še malo po ravnem in smo pri veliki koči Raj na višini 1430 metrov. Prijetno je večerjati zunaj na svežem zraku in potem v spalnici s skupnimi ležišči najti lepo postlano posteljo s svežo posteljnino. Naše spalne vreče so odveč, pa tudi prinešena hrana, saj kočo dobro oskrbujejo. Ko bi nam le kdo od bolgarskih organizatorjev to povedal! Nekaj stranišč in korito z vodo je zunaj koče, dve stranišči in pipi pa tudi v kleti koče. Imamo vse, kar rabimo, in mirno zaspimo.
Več posnetkov:
Video V Raj spomladi
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar