Ob šestih zjutraj je na sevniški avtobusni postaji kar živahno: vinogradniki so namenjeni na sejem v Radgono, upokojenci pa smo se tokrat odločili za Gorenjsko. Ne mudi se nam preveč, zato se krepčamo s kavo v Trebnjem in s prigrizkom še na postajališču Voklo. Mimo Kranja se vozimo med slikovitimi naselji z mogočno kuliso gora. Občudujemo hiše, ki so bogato okrašene z rožami, na poljih pa se razveselimo velikih površin ajde, ki je s svojimi drobnimi belimi cvetovi pobelila njive. Zavijemo v ozko dolino ob reki Kokri in se po neštetih ovinkih in mostovih dvigamo proti Jezerskemu. Prelepa dolina v okviru visokih gora je to, ki jo je oblikoval ledenik. Ta se je umaknil pred deset tisoč leti in za sabo pustil jezero. Prvi naseljenci so bili v teh krajih že v prvem tisočletju, zelo stara pa so bila tudi pribežališča za potujoče trgovce in menihe. Leta 1348 štiridesetdnevni potres razrahlja južno pregrado in voda iz jezera začne odtekati.
Današnje umetno Planšarsko jezero v obliki srca spominja na tiste čase - in pa ime kraja. Pomembna je gradnja ceste v 16. stoletju, od 17. stoletja dalje pa načrtno izsušujejo ravnice. Razvije se kmetijstvo in prebivalci se v glavnem sami oskrbujejo. Sledi obdobje fužinarstva, v 19. stoletju začnejo prodajati cenjeni les jezerskega macesna. V času habsburške monarhije se začne razvijati turizem, ko sem začne prihajati češka gospoda - lastniki tovarn v Kranju. Pod mogočnimi Kočnami nam še danes nudi gostoljubje Češka koča. Kraj se dobro razvija po prvi svetovni vojni, po drugi pa se ljudje selijo v Kranj, kmetijstvo nazaduje, nekatere kmetije propadejo. Včasih je Jezersko imelo status zdravilišča z zelo ugodno klimo. Skoraj dvajset let je tu delovala bolnica za očesne bolezni, leta 1982 pa so jo ukinili. V zadnjem času ljudje bolj ostajajo na kmetijah, razvija se turizem, v novonastali občini živi okrog 700 prebivalcev.
Izstopimo pri Planšarskem jezeru in kar takoj malicamo, da bi imeli dovolj energije za načrtovane podvige. Čaka nas masunjak, značilna jed, za katero so ajdovo moko zakuhali v kislo smetano. Pa še prav dober kruh je bil za zraven. V dveh skupinah potem krenemo na oglede. Vodita nas mlada animator in animatorka podjetja Feel Green. Saj smo se počutili zeleno, ampak, zakaj naj bi bilo to v angleščini?
Naša skupina se najprej sprehodi ob jezeru, potem pa napoti k Moji hiški na višini 940 metrov nad morjem, kjer nam zeliščarka Mija Murovec prikaže predenje s kolovratom. Pokusimo okusne likerje in spet malicamo: skuto, jelenovo salamo, zaseko, pecivo. Tudi kupimo lahko pletene stvari iz volne, likerje, med... Čas med klepetom in poskusi dela na kolovratu hitro mine in treba je naprej do Jenkove kasarne.
Ta spada med najstarejše stavbe v tem kraju. Mogočno zavetišče za popotnike, ki ga je pred leti skoraj uničil požar, je zdaj obnovljeno in spremenjeno v kmečki in planinski muzej. Prijazna oskrbnica s ponosom kaže predmete iz življenja svojih starih staršev in staršev, posebnost pa je soba, ki ima na stenah mnoge napise in podpise popotnikov iz 16. stoletja v latinskem, nemškem in italijanskem jeziku. Pogled nam potuje po lepo pokošenih travnikih, čredi krav in vencu gora, ko se po jesenovem drevoredu spuščamo k Šenkovi domačiji.
To je edinstven primer ohranjene jezerske kmečke naselbine, ena izmed prvih svobodnih kmetij v tej dolini iz 16. stoletja, mogoče celo najstarejša. Poleg ostalega cvetja jo krasijo tudi gorenjski nageljni.
Mimo cerkve Svetega Andreja se vračamo k jezeru, kjer imamo še dovolj časa za pijačo in počitek.
Zanimivosti na naši poti pa še ni konec: zavijemo v smeri proti Cerkljam na Gorenjskem, skozi naselje Velesovo, obiskali pa naj bi cerkev Marijinega oznanjenja in samostan Velesovo. Ta pa ni v vasi z istim imenom, ampak v naselju Adergas. Čisto nemško zveni: "An der Gasse" (na ulici) ali "An dem Gras" (na travi, trati) sta verjetni razlagi izvora. Sem so namreč leta 1238 prišle nemško govoreče nune plemiških družin iz okolice Dunaja z bogatimi dediščinami, ustanovile samostan dominikank s cerkvijo in kupile posestva. Turki so samostan porušili, ohranjen pa je romanski Marijin kip iz topolovega lesa, ki je najstarejši v Sloveniji. Od srednjega veka naprej ga oblačijo v različne obleke glede na čas in praznike.
Današnjo baročno božjepotno cerkev so gradili v letih 1732 - 1771, samostan pa ima le vzhodno krilo, simetrično zahodno ni bilo nikoli zgrajeno. Avstrijski cesar Jožef Drugi je samostan leta 1782 razpustil, cerkev pa je leta 1880 postala župnijska. Krasi jo sedem mogočnih slik mojstra Kremserschmidta (1718 - 1801), ki so jih med drugo svetovno vojno zazidali in tako skrili pred Nemci. Ob slikah so leseni kipi, ki izgledajo kot iz kamna, cerkev pa ima tudi štiri slike našega slikarja Metzingerja (1699 - 1759). Samostan je bil po drugi svetovni vojni nacionaliziran, leta 1993 pa vrnjen Cerkvi. Tu je župnišče, prostor za duhovne vaje in različna srečanja.
Vse to nam prijazno razloži gospod župnik Slavko Kalan in poudari še eno posebnost: 25. marca zjutraj ob desetih sončni žarek posveti točno na Boga Očeta v oltarni sliki, popoldne ob petih pa na Marijo. Zapojemo še nekaj Marijinih pesmi in z molitvijo poprosimo za ozdravitev našega zvestega šoferja in sopotnika Ivana, ki je pred dnevi prestal operacijo. Petje se nadaljuje ob kozarčku, potem pa se spustimo še pod cerkev, kjer se v grobnicah spomnimo nekdanjih nun.
Zunaj je še pošteno vroče, ko zapustimo prijetno hladno cerkev, in se razgledamo po vasi. Pred cerkvijo je park z vodometom, hiše pa kar tekmujejo, katera bo imela več cvetja. Tudi stebre cestne razsvetljave do glavne ceste krasita po dve obešeni košari bujnih rož. Skozi Cerklje in mimo letališča Brnik se odpeljemo v Medvode na pozno kosilo. Kljub vročemu dnevu smo si znali najti hlad in osvežitev.
Več fotografij:
Video:
Spletne strani:
Ni komentarjev:
Objavite komentar