Samo pet nas je danes v Ponedeljkovi skupini Planinskega društva Lisca Sevnica in en avtomobil je dovolj za prevoz skozi Blanco in Brestanico do Senovega, kjer se okrepimo s kavico. Zavijemo na cesto proti Bohorju, prevozimo Dovško, se malo vzpenjamo, pa spet skoraj po ravnem, dokler nas kažipot ne usmeri desno v hrib. Zapeljemo se k delno leseni hiši na Jevši, ki uradno spada pod Reštanj, parkiramo, dobrodošlico pa nam z laježem zaželi črni kosmatinec, vendar se kmalu sprijazni z nami.
Mimo novejše hiše in velikega božjega drevca se napotimo v sončen dan. Nadmorska višina je nad 700 metrov in pomlad se še ni tako razcvetela kot v dolini.
Mimo križa koračimo po lepi poti in kmalu zagledamo prve cvetove žanjevca: rumene kokoške in vijoličaste petelinčke, kot jih po domače imenujemo.
Potem pa: bleščeča modra barva spomladanskega svišča (encijana), ki se druži v neverjetno velike skupine.
Še malo naprej in ostrmimo nad planjavami žanjevca s šopki svišča. Toliko ga še nismo videli naenkrat. Jasno pa se odraža gnojeni del travnikov z bujno travo in brez cvetja od teh lepot, ki jih oblikuje narava sama, brez prevelikega vpliva človeka.
Razveselijo nas tudi neverjetno velike podlesne vetrnice, skoraj prezremo drobne cvetove rumenega petoprstnika, na vrhu hriba nam kimajo kosmatinci, med drevjem pa so zacvetele prve deveterolistne konopnice. Kar ne moremo se posloviti od teh lepot. K avtomobilu se vračamo po isti poti in, kot vedno, opazimo nove stvari.
Nagnjeno staro drevo gosti košate šope bele omele in veliko vej bršljana, v njegovem duplu pa so se udomačili še grmiček šipka, gozdni regrat in šop vijolic. Neverjetno sožitje!
Pri avtu nas pozdravita gospodar in gospodinja in kaj kmalu nazdravimo z "jegermajstrom" in se ob tem spomnimo našega pokojnega planinskega prijatelja Vida, ki je bil tu doma. Zadiši po kavi, posladkamo se s keksi in načrtujemo za naprej. Ali na kmetijo Perko ali na Ravni Log? Zmaga slednji in gospodar nam pokaže položno pot po gozdu, za katero bi bilo res škoda, da je ne bi užili.
Na njej pozdravimo pridnega domačina, ki pripravlja bukova drva, razveseljuje pa nas tudi navadni volčin, ki bujno cveti.
Vedno znova me presenetijo planjave Ravnega Loga, mogočna bukev na razpotju in prijazna stavba ob robu gozda.
Baje jo je zgradilo nekaj prijateljev in nanjo napisalo "V slogi je moč". Nam so klopi in mize nudile prijazno gostoljubje za malico.
Vračamo se po isti poti in na Jevši še opazujemo razigrana konja na paši: tudi onadva uživata v pomladi. Zrak se je prijetno ogrel, nam pa grla osušila, zato se na Blanci ustavimo še na požirek piva, potem pa domov uživat vsak po svoje.
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar