Pred praznikom spomina na mrtve s prijateljico Tilčko navadno obiščeva Ljubljano, da se naužijeva barv cvetja, ki ga pripravijo cvetličarji. Danes se zdi primeren dan za to. Kaj bi vstajali prezgodaj, odločiva se za vlak nekaj minut čez osmo - Mimara, za katerega je treba sicer evro in dvajset centov doplačati, zato pa ustavi samo v Zidanem Mostu in vožnja je v avstrijskih vagonih res hitra in udobna. Začuda je kar zaseden, sicer pa so en vagon prvega in dva vagona drugega razreda namenjeni vse do Frankfurta. Pokrajina, zavita v meglo, beži mimo nas, v zraku deli pogovorov v različnih jezikih. V Ljubljani nas le malo izstopi, zato pa na vstop čaka veliko potnikov.
Kaže se sonce, ko korakava po Miklošičevi in doživiva nepričakovano predstavo, kako smetarji praznijo podzemne smetnjake na ulici. Precej velike "zverine" so to in prepričava se, da odpadke res tudi odvažajo ločeno: tokrat je bila na vrsti embalaža.
Trgovine in kioski Mlinar so mi že od vsega začetka pri srcu zaradi raznolike ponudbe peciva in domačega imena. V poslovalnici na Miklošičevi kuhajo tudi kavo, začuda znamke Franck. Ustrežljivi prodajalec pojasni, da je podjetje hrvaško. Jaz pa sem mislila, kako smo Slovenci uspešno prodrli na tržišče sosedov, ko sem Mlinarja videla tudi v Zagrebu in ob morju. Zdaj vem, da bi ga našla tudi v Budimpešti. Dobra kava z mlekom, okusen rogljiček (1,39 evra za oboje!) in sproščen klepet - čisto dovolj za dobro počutje.
Na Ljubljanici je živahno: ladjice plovejo, veliko je turistov, bregovi reke pa okrašeni z bleščečimi barvami.
Na tržnici vse vrvi: Čokoljana se dogaja in priznam, da v življenju še nisem videla toliko vrst čokolade. Sprehodiva se ob številnih stojnicah in - nič ne kupiva.
Uživava ob pogledih na rezano cvetje, gobe, mačehe, krizanteme v lončkih, pa naprej ob kupih sadja in zelenjave. Pokukava tudi k stojnicam z obutvijo in oblačili, kjer pa naju odkrije prijazna Tina in povabi na degustacijo Kobalovih vin. Kaj lepšega od sedenja na soncu ob dobri kapljici in klepetu!
Sobota je in lokalni avtobusi ne vozijo tako pogosto. Dvojka nama odpelje izpred nosa in čakava kar dvajset minut. Vožnja do BTC-ja je slikovita: mimo bolnic, tržnice Moste, blizu Žal. V Cityparku si najprej v samopostrežni restavraciji privoščiva kosilo: tu je hrana sveža in ne predraga - kompletno kosilo s pijačo je najpogosteje manj kot deset evrov.
Tržnica BTC je sicer manjša kot tista starem delu mesta, zato pa je ponudba na enem mestu in res slikovita. Vedno je izreden pogled na prave kupe sadja in zelenjave, zdaj pa še ogromno cvetja.
In na fasadi restavracije živopisana vinika.
Že dolgo sem se spraševala, kaj je tista visoka steklena stavba v bližini. Pa sva šli raziskovat: Kristalna palača je to s poslovnimi prostori, kongresno dvorano, nakupovalno galerijo in gostinskimi prostori. Že restavracija v pritličju je nekaj posebnega, navdušeni sva bili tudi nad stranišči, povabilu v slaščičarno v dvajsetem nadstropju pa bi se res težko odrekli.
Twenty Caffe ima krasen pogled proti severu in severovzhodu: Žale, Stožice, Moste, za tem pa Šmarna gora in Kamniške. Enkratno! In cena kave z mlekom nima niti kakšnega višinskega dodatka, evro in pol stane. Škoda, da ni razgledne ploščadi na vse strani neba s te najvišje poslovne stavbe v Sloveniji, ki so jo odprli avgusta 2010.
Tudi za povratek nama dvojka uide pred nosom in dolgo čakava na naslednji avtobus, s katerim pa si privoščiva zares dolgo vožno skozi predor, po Aškerčevi in Prešernovi, ker je Slovenska zaradi maratona zaprta. Tako nama privoščijo še pogled na jesenske barve Tivolija.
Železniška postaja pa naju potrpežljivo čaka kot začetek vračanja domov. Res lep dan je bil tole!
Video:
Ni komentarjev:
Objavite komentar